Jedro

Takšne besede, ob upoštevanju dejstva, da sta obdolženec in oškodovanka bivša partnerja, ki imata skupnega otroka in med katerima so bile oziroma so očitno še vedno določene konfrontacije, že po naravi stvari pomenijo resno in konkretno grožnjo za življenje, ki so pri oškodovanki lahko objektivno povzročile občutek ogroženosti in prestrašenosti.

Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj gre pri izrečenih besedah za resno grožnjo v objektivnem in subjektivnem smislu, zato zagovornik ob izpostavljanju večkratnih razpadov življenjske skupnosti med obdolžencem in oškodovanko; lastnim tolmačenjem inkriminiranih besed ter poskusom prikazati, da so se te nanašale na spolne odnose med njima, ne more uspeti.

Izrek

I.Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se sodba sodišča prve stopnje razveljavi:

-v odločbah o krivdi za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari v točki 2 izreka, določeni kazni za to kaznivo dejanje ter enotni kazni, določeni obdolženemu A. A. in

-v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku,

ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II.V preostalem se pritožba zagovornika obdolženega A. A. zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za kaznivo dejanje grožnje določilo tri mesece zapora, za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari pa štiri mesece zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovani B. B. iz naslova povzročene ji materialne škode prisodilo priglašen premoženjskopravni zahtevek v višini 50,00 EUR, v presežku pa jo je napotilo na pravdo. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom iz naslova povzročene ji nematerialne škode v višini 1.515,00 EUR v celoti napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP pa je dolžan plačati potrebne izdatke oškodovanke ter potrebne izdatke in nagrado njene pooblaščenke, postavljene z odločbo Službe za brezplačno pravno pomoč. Sodišče prve stopnje je še po prvem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki obdolžencu postavljenega zagovornika izplačajo iz sredstev Službe za brezplačno pravno pomoč ter da je po prvem odstavku 94. člena ZKP obdolženec dolžan povrniti krivdno povzročene stroške, nastale z vročanjem v višini 50,94 EUR in nastale s prisilno privedbo v višini 18,85 EUR.

2.Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in višine izrečene kazenske sankcije, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi ter obtožni predlog zavrže oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje.

3.Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

K točki I izreka (sklep)

4.Zagovornik z navedbami, da lastnik vrat, ki je lahko oškodovanec po določbah ZKP, kljub podanim predlogom obrambe, v postopku ni bil zaslišan, podnajemnik pa ne more podajati zahtevka glede tuje stvari, smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določbe kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5.Kršitev je podana. Obdolžencu se očita kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, pri čemer se pregon v skladu s tretjim odstavkom istega člena začne na predlog oškodovanca, to je lastnika stvari.

Predlagalni delikti so namreč uradno pregonljiva kazniva dejanja, pri katerih zakon upošteva interes oškodovanca, njihov pregon pa se prične (in nadaljuje) le na predlog. Vprašanje podaje predloga za pregon po upravičeni osebi torej predstavlja procesno predpostavko za vodenje kazenskega postopka za predlagalne delikte in jo mora izkazati že državni tožilec, ki obtožni akt zastopa. Če pred uvedbo postopka ali med njim nastane dvom o teh vprašanjih zaradi ugovora obrambe ali na podlagi drugih okoliščin, pa ga je dolžno razjasniti sodišče. Ob tem je poudariti še, da je predlog za pregon procesna izjava oškodovanca, s katero izrazi svojo procesno voljo, da se zoper obdolženca sproži kazenski postopek. Predlog za pregon lahko poda oškodovanec sam, za vložitev predloga oziroma ovadbe pa lahko pooblasti tudi drugo osebo; to lahko stori tudi na povsem neformalen način (ustno, neposredno, po telefonu, lahko tudi s konkludentnimi dejanji). Odločilno pri tem je, da je oškodovanec svojo voljo, naj se storilec kaznivega dejanja kazensko preganja in da to njegovo odločitev prenese pristojnemu organu druga oseba, nedvomno izrazil.

6.Upoštevaje navedeno je izpostaviti, da je ustno ovadbo oziroma predlog za pregon 17. 4. 2023 podala B. B., podnajemnica stanovanja, v katerem naj bi bila poškodovana vrata, medtem ko je zagovornik tekom postopka pred sodiščem prve stopnje predlagal zaslišanje lastnika vrat (po opisu dejanja: C. d.o.o.), med drugim tudi zaradi izjasnitve o seznanjenosti s poškodbo vrat, vendar je tak dokazni predlog sodišče prve stopnje z navedbo o njegovi nepotrebnosti na naroku za glavno obravnavo zavrnilo. Ne samo, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni podalo razlogov o takšni zavrnitvi, kar bi po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP moralo storiti, temveč s takšnim postopanjem niti ni raziskalo, ali je predlog za pregon podala upravičena oseba, oziroma ali obstoji morebitno pooblastilno razmerje za podajo predloga za pregon med B. B. kot podnajemnico in C. d.o.o. kot lastnikom vrat. Tako torej sodišče prve stopnje izpolnjenosti že obrazložene procesne predpostavke, kljub tosmernim navedbam zagovornika, ni ne raziskalo niti v izpodbijani sodbi utemeljilo, zaradi česar je prišlo do prekršitve predpisov kazenskega postopka o vprašanju, ali je podan predlog oškodovanca (5. točka prvega odstavka 371.člena ZKP).

7.Zagovornik smiselno uveljavlja še obstoj bistvene kršitve določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko problematizira ugotovljeno višino nastale škode, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Tudi v tem delu mu je pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč glede višine škode, ki naj bi nastala na vhodnih vratih stanovanja v točki 12 obrazložitve navedlo, da je znesek 786,90 EUR kot strošek popravila ovrednotil pooblaščen izvajalec mizarskih storitev. Pri tem je v prvi vrsti nejasno, kdo naj bi sploh bil "pooblaščen izvajalec mizarskih storitev", saj sodišče razlogov oziroma utemeljitve v tej smeri ni podalo, medtem ko se v spisu nahajata dve različni ponudbi mizarstva, ki ju je v spis predložila B. B. Nenazadnje pa so razlogi v zvezi z višino nastale škode v nasprotju z nadaljnjimi razlogi v točki 14 obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje B. B. na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP iz naslova priglašene ji materialne škode prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 50,00 EUR. Torej je na eni strani naveden znesek očitno ocenilo kot škodo, ki je nastala v posledici obdolženčevega ravnanja, na drugi strani pa je ugotovilo, da je na vhodnih vratih stanovanja nastala škoda v višini najmanj 786,90 EUR. Po navedenem so razlogi med seboj v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8.Ob ugotovljenih bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, določeni kazni za to kaznivo dejanje ter enotni kazni, določeni obdolžencu, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ki bo navedeni kršitvi odpravilo. Navkljub temu, da se zagovornik ni izrecno pritožil zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu, saj so razlogi, ki se nanašajo na višino nastale škode in v tej zvezi odločitev o utemeljenosti premoženjskopravnega zahtevka nasprotujoči, kar v pritožbi smiselno zatrjuje zagovornik. Glede na to, da se dajo posamezni deli sodbe izločiti brez škode za pravilno razsojo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi šestega odstavka 392. člena ZKP razveljavilo samo deloma, kot izhaja iz točke I izreka te odločbe.

K točki II izreka (sodba)

9.Zagovornik v pritožbi zatrjuje, da je tožilstvo modificiralo obtožni akt na koncu postopka, na naroku, ko ni bilo obdolženca, zato se slednji ni mogel izjasniti o spremembi, ki se je nanašala na "davljenje in zadavitev". S takšnimi navedbami zagovornik sicer konkretno ne pojasni, v čem vidi kršitev; če meri na kršitev pravice do obrambe ali do izjasnitve, pa ne more biti uspešen, saj njegove pritožbene navedbe sploh niso točne. Okrožni državni tožilec je namreč na naroku za glavno obravnavo 6. 2. 2025, na katerem je bil navzoč tudi obdolženec, po pojasnilu oškodovanke, da je besede "da še bo prosila za luft" razumela kot zadušitev z obdolženčeve strani, napovedal spremembo obtožnega predloga. To je tudi storil skladno z določbo prvega odstavka 344. člena ZKP, o čemer je bil obdolženec obveščen 19. 3. 2025, ko mu je bila osebno vročena pisna sprememba obtožnega predloga. Tako je imel obdolženec do naslednjega naroka za glavno obravnavo, ki je bil razpisan za 10. 4. 2025, ko se je dokazni postopek zaključil, dovolj časa, da se je s spremembo seznanil in bi se tako lahko do te tudi opredelil, vendar tega ni storil. Zadnji narok za glavno obravnavo v obravnavani zadevi je namreč sodišče prve stopnje utemeljeno opravilo v obdolženčevi nenavzočnosti, kot je to argumentirano pojasnilo v točki 1 obrazložitve izpodbijane sodbe. Nenazadnje pa pritožbeno sodišče dodaja, da je bilo ravnanje, ki se s spremenjenim obtožnim predlogom očita obdolžencu, v celoti že opisano tudi v prvotnem obtožnem predlogu in so torej že iz prvotnega opisa izhajali vsi zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje. Z zgolj natančnejšo opredelitvijo oškodovankinega razumevanja s strani obdolženca izrečenih besed v obtožnem predlogu (o katerem je bil obdolženec nedvomno seznanjen, saj je bil navzoč na naroku, ko je oškodovanka podala pojasnilo v tej zvezi), nikakor ni bilo poseženo v obdolženčevo pravico do obrambe, glede na že pojasnjeno kronologijo poteka postopka pa tudi ne v pravico do izjasnitve.

10.Nadalje zagovornik zatrjuje, da je bilo v obravnavani zadevi "materialno pravo zmotno uporabljeno", saj da obdolženčevo ravnanje ne predstavlja grožnje v smislu 135. člena KZ-1, iz preostalih pritožbenih navedb pa je razbrati, da graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Vendar neutemeljeno. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega mu kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

11.Bistvo zagovornikovih trditev je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Obdolženec je oškodovanki skozi steklo govoril "oprosti, ljubim te", kar jo je zabavalo. Slednja mu je k steklu približala telefon, da je videl, da se pogovarja s številko 113, nato pa je obdolženec odšel. Prav tako oškodovanka ni vedela povedati o nikakršnem davljenju ali zadavitvi, ki je le namišljena.

12.S povzetimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi na eni strani ravnalo pravilno, ko je sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanke ter izpovedbama prič Č. Č. in D. D. Na drugi strani pa je zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja, utemeljeno zavrnilo in svojo odločitev v razlogih izpodbijane sodbe tehtno in prepričljivo pojasnilo. Pritožbeno sodišče tudi sicer v celoti soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da je obdolženec 17. 4. 2023 oškodovanki zagrozil z besedami, "da bo še prosila za luft" in "da jo bo itak dobil", kar predstavlja resno grožnjo zoper njeno življenje. S tako izrečenimi besedami pa je pri oškodovanki povzročil občutek prestrašenosti in ogroženosti. Za takšen zaključek je imelo sodišče prve stopnje tehtno oporo v izpovedbi oškodovanke, ki je zaslišana kot priča izpovedala enako kot v predlogu za pregon, kjer je v celoti potrdila očitke, kot izhajajo iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe. Njeno izpovedbo je potrdil tudi Č. Č., oškodovankin oče, ki ga je slednja istega dne poklicala in mu povedala o obdolženčevem ravnanju. Prav tako je povsem nevtralna priča - policist D. D., ki je na zapisnik sprejel oškodovankino izjavo, izpovedal, da je prišlo v življenjski skupnosti med obdolžencem in oškodovanko do številnih podobnih dogodkov ter da je bila inkriminiranega dne oškodovanka vidno prestrašena. V luči obrazloženega se zagovornikove navedbe o posebnem načinu obdolženčevega izražanja čustev izkažejo za neutemeljene. Navsezadnje pa so pritožbene navedbe, kjer zagovornik pojasnjuje, da je obdolženec inkriminiranega dne skozi steklo oškodovanki govoril "oprosti, ljubim te", v nasprotju celo s samim zagovorom obdolženca, ki je zanikal storitev kaznivega dejanja grožnje in trdil, da se je "kritičnega" dne nahajal pri prijatelju.

13.Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključki izpodbijane sodbe pod točko 8 obrazložitve, da inkriminirane obdolženčeve besede pomenijo resno grožnjo z napadom na življenje oškodovanke. Namreč takšne besede, ob upoštevanju dejstva, da sta obdolženec in oškodovanka bivša partnerja, ki imata skupnega otroka in med katerima so bile oziroma so očitno še vedno določene konfrontacije, že po naravi stvari pomenijo resno in konkretno grožnjo za življenje, ki so pri oškodovanki lahko objektivno povzročile občutek ogroženosti in prestrašenosti. Ob tem ni mogoče prezreti, da se je obdolženec kmalu po telefonsko izrečenih grožnjah celo dejansko pojavil pred vhodnimi vrati stanovanja, v katerem je bila oškodovanka, s čimer je nedvomno podkrepil svojo namero. Da pa so s strani obdolženca izrečene besede pri oškodovanki take občutke tudi dejansko povzročile, je sodišče prve stopnje pravilno in popolno zaključilo na podlagi izpovedi oškodovanke in prič Č. Č. ter D. D. Poleg navedenega je o subjektivni prestrašenosti oškodovanke zaradi izrečenih besed sklepati še na podlagi dejstva, da je oškodovanka takoj poklicala policijo in tudi podala predlog za pregon. Ker je torej sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, zakaj gre pri izrečenih besedah za resno grožnjo v objektivnem in subjektivnem smislu, pa zagovornik ob izpostavljanju večkratnih razpadov življenjske skupnosti med obdolžencem in oškodovanko; lastnim tolmačenjem inkriminiranih besed ter poskusom prikazati, da so se te nanašale na spolne odnose med njima, ne more uspeti. Po obrazloženem dvoma v pravilne zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s kaznivim dejanjem grožnje zagovornik ne more vzbuditi niti s pojasnjevanjem o obdolženčevi sprijaznjenosti z razpadom zveze, razlago odnosa med obdolžencem in oškodovanko ter navedbami o prekršku, medtem ko so navedbe o obdolženčevem priznanju krivde v drugi kazenski zadevi povsem nerelevantne.

14.Zagovorniku ni mogoče pritrditi niti v graji odločbe o stroških, o katerih je bilo odločeno v točki IV izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe res ni izrecno zapisalo, da je obdolženec dolžan povrniti tudi potrebne izdatke oškodovanke, kot je to sicer izrecno navedeno v izreku (ki edini postane pravnomočen in izvršljiv). Vendar takšna pomanjkljivost ne pomeni nejasnosti, kot to poskuša neutemeljeno prikazati zagovornik. Še zlasti, ko je iz podatkov spisa razvidno, da oškodovanka tekom postopka sploh ni priglasila kakršnihkoli izdatkov, niti ti niso razvidni iz "popisa stroškov". V zvezi s pritožbenim pomislekom "kdo komu in kaj plača" pa pritožbeno sodišče dodaja, da sodišče v obsodilni sodbi odloči, kdo je dolžan plačati stroške oškodovanca in njegovega pooblaščenca, naknadno pa s posebnim sklepom odloči o višini stroškov, pri čemer v primeru, da je bila oškodovancu dodeljena brezplačna pravna pomoč, sodišče prve stopnje upoštevaje določbo tretjega odstavka 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči v posebnem sklepu o stroških odloči, da mora obdolženec stroške upravičencev do brezplačne pravne pomoči povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, saj bi drugačna odločitev privedla do tega, da bi upravičenci do brezplačne pravne pomoči neutemeljeno pridobili pravico do povrnitve stroškov, ki jih sami niso plačali.3 Ker je bilo v obravnavani zadevi torej odločeno, da je obdolženec dolžan (med drugim) povrniti potrebne izdatke in nagrado oškodovankine pooblaščenke, postavljene z odločbo Službe za brezplačno pravno pomoč, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe, je kakršnakoli drugačna zagovornikova razlaga zmotna.

15.Zagovornik se zoper odločbo o izrečeni kazenski sankciji ni obrazloženo pritožil. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Glede na že obrazloženo, ko je torej bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti le delno, se je preizkus nanašal le na kaznivo dejanje grožnje oziroma kazenske sankcije, izrečene v posledici ugotovljene krivde za to kaznivo dejanje. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju teže kaznivega dejanja, stopnje krivde obdolženca in ostalih okoliščin, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), izreklo ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave - pogojno obsodbo, v kateri sta določena kazen in preizkusna doba primerno odmerjeni. Sodišče prve stopnje je tako v zadostni meri upoštevalo nekaznovanost obdolženca in dejstvo, da se slednji očitno ne more sprijazniti z razpadom življenjske skupnosti, zato izrečene kazenske sankcije ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

16.Ker je pritožba zagovornika obdolženca, razen v točkah 5-8 obrazložitve te odločbe, neutemeljena, pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugih kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP), kot izhaja iz točke II izreka te odločbe.

17.Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena, ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------

1Glej K. Merc v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, 2. knjiga, str. 675.

2Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 421/2020 z dne 22. 5. 2025.

3Prim. M. Jug in M. Hostnik, Stroški postopka z vidika brezplačne pravne pomoči, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2019, str. 207.

Zveza: