Jedro

Tožnik je v obravnavani zadevi sicer upravičeno vložil pritožbo zaradi molka prvostopenjskega davčnega organa, saj je ob vložitvi slednje zanjo imel pravni interes. O njegovi vlogi z dne 21. 10. 2021 namreč do vložitve pritožbe ni bilo odločeno. Naknadno pa je prvostopenjski davčni organ sprejel odločitev in odločil o tožnikovi vlogi in sicer z odločbo z dne 1. 4. 2022. Z izdajo odločbe z dne 1. 4. 2022 je bilo torej odločeno o tožnikovi vlogi z dne 21. 10. 2021, s tem pa je tožniku prenehal pravni interes za pritožbo, vloženo zaradi molka tega organa. Zato jo je toženka ob uporabi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožbo, ki jo je tožnik vložil zaradi molka organa prve stopnje v zadevi davčne izvršbe. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se toženka sklicuje na 255. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da če se je stranka pritožila zato, ker o njeni zahtevi organ prve stopnje ni izdal odločbe, zahteva organ druge stopnje, naj mu organ prve stopnje sporoči, zakaj odločbe ni pravočasno izdal. Kot pojasni toženka, je tožnik upravičeno vložil pritožbo zaradi molka prvostopenjskega organa, saj je ob vložitvi slednje zanjo imel pravni interes. S tem, ko je prvostopenjski organ po vložitvi pritožbe zaradi molka organa z odločbo z dne 1. 4. 2022 odločil o tožnikovi vlogi z dne 21. 10. 2021, pa je izpolnil tožnikov zahtevek. Tožnik zato zaradi okoliščin, ki so nastale med postopkom, ni imel več pravnega interesa za nadaljevanje postopka v zvezi s pritožbo zaradi molka prvostopenjskega organa, posledično pa tudi nima več pravnega interesa za odločanje o vlogi z dne 21. 10. 2021, zato je toženka tožnikovo pritožbo skladno z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgla.

2.Tožnik v tožbi pojasnjuje, da je toženka z izpodbijanim sklepom zavrgla pritožbo. Dne 21. 10. 2021 je na FURS poslal priporočeno vlogo. Ker se davčni organ o njej ni izrekel v zakonitem roku, je 28. 12. 2021 vložil pritožbo zaradi molka organa. Davčni organ je 1. 4. 2022 odločil o zahtevku samo v točki I. in II., v točki III. pa ni odločil, ker ni razrešil predhodnega vprašanja niti ni prekinil postopka. To pa pomeni, da so navedbe toženke neresnične in da gre za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Toženki naj tudi naloži povrnitev stroškov postopka.

3.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Dodatno še pojasni, da je naslovno sodišče v sodbi I U 622/2020-9 z dne 11. 1. 2022 odločalo o tožbi tožnika zoper sklep o davčni izvršbi DT 4934-17699/2020-1 z dne 29. 1. 2020, v kateri je pojasnilo, da v postopku davčne izvršbe ni več mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Dne 16. 6. 2022 je bila izdana odločba DT 4250-848/2022-2 (07-1450-05), s katero je bil predlog tožnika za ugotovitev ničnosti odločbe DT 4251-86/2007-12-07091-07 z dne 12. 2. 2008 zavrnjen. V zvezi z rešitvijo predhodnega vprašanja (tj. ugotovitvijo ničnosti odločbe z dne 9. 11. 2007) pa je bilo pojasnjeno, da gre za ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, postopek za izrek ničnosti odločbe pa ni namenjen preizkusu pravilne uporabe materialnega prava. Davčni organ se je torej v odločbi z dne 16. 6. 2022 opredelil tako do predhodnega vprašanja, kot tudi do zahtevka za ugotovitev ničnosti odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost. Ker ničnost odločbe o odmeri prispevkov ni bila ugotovljena, tudi ni podlage za ustavitev davčne izvršbe. Odločeno je bilo o vseh zahtevkih tožnika, podanih v vlogi z dne 21. 10. 2021, kar pomeni, da molk organa ni več podan, s tem pa tudi tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe.

4.V pripravljalni vlogi z dne 26. 7. 2023 toženka pojasnjuje, da je bilo o pritožbi tožnika zoper določbo DT 4934-76808/2019-56 07-720-21 z dne 1. 4. 2022 odločeno z odločbo DT-499-29-384/2022-2 z dne 14. 2. 2023. Pritožba je bila zavrnjena. Toženka do sedaj ni bila obveščena o tem, da bi tožnik zoper navedeno prvostopenjsko odločbo sprožil upravni spor.

5.Tožba ni utemeljena.

6.Sodišče uvodoma poudarja, da je predmet tega upravnega spora izključno presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa toženke DT-499-29-40/2022-6 z dne 24. 5. 2022. Ta sklep je bil izdan po tem, ko je tožnik vložil pritožbo zaradi molka prvostopenjskega davčnega organa, saj le-ta ni odločil o tožnikovi vlogi z dne 21. 10. 2021, o kateri pa je bilo odločeno naknadno in sicer z odločbo DT 4934-76808/2019-56 07-720-21 z dne 1. 4. 2022.

7.Upravni postopek je postopek, v katerem pristojni organ javne uprave odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v konkretni upravni zadevi. Stranka zato ne more zahtevati, naj se s posebno odločbo, izdano v upravnem postopku, ugotovijo dejstva, ki bi bila lahko pomembna v kakšnem drugem postopku za uveljavitev nekega zahtevka. Podlaga za začetek in vodenje upravnega postopka je torej pravni interes stranke, to je osebna korist, ki jo zasleduje in je neposredna. Z drugimi besedami - posameznik ima pravni interes za začetek in vodenje upravnega postopka takrat, ko ima za cilj pridobitev določene pravice ali pravne koristi.

8.Po prejemu zahteve stranke za začetek upravnega postopka, mora upravni organ preveriti ali so za vodenje postopka izpolnjene procesne predpostavke, to so pogoji oziroma okoliščine, ki morajo biti izpolnjeni, da je odločanje v upravnem postopku dopustno. Ena od procesnih predpostavk za uvedbo in vodenje upravnega postopka je tudi, da vložnik v vlogi uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist, oziroma da ima pravni interes. Če takega pravnega interesa nima, upravni organ njegovo zahtevo za uvedbo upravnega postopka zavrže. Enako ravna tudi v primeru, če zaradi okoliščin primera tak pravni interes preneha med samim postopkom (2. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 129. člena ZUP).

9.Sodišče ugotavlja, da je tožnik v obravnavani zadevi sicer upravičeno vložil pritožbo zaradi molka prvostopenjskega davčnega organa, saj je ob vložitvi slednje zanjo imel pravni interes. O njegovi vlogi z dne 21. 10. 2021, s katero je predlagal določitev vrstnega reda plačil prispevkov, ustavitev izvršbe na dolžnikova denarna sredstva in razrešitev predhodnega vprašanja, namreč do vložitve pritožbe ni bilo odločeno. Navedeno med strankama niti ni sporno. Naknadno pa je prvostopenjski davčni organ sprejel odločitev in odločil o tožnikovi vlogi in sicer z odločbo DT 4934-76808/2019-56 07-720-21 z dne 1. 4. 2022. Z navedeno odločbo je bil zavrnjen predlog tožnika za določitev vrstnega reda plačil prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in zavrnjen predlog za ustavitev postopka davčne izvršbe na dolžnikova denarna sredstva. Z izdajo odločbe z dne 1. 4. 2022 je bilo torej odločeno o tožnikovi vlogi z dne 21. 10. 2021, s tem pa je tožniku prenehal pravni interes za pritožbo, vloženo zaradi molka tega organa. Cilj pritožbe zaradi molka organa namreč je, da pritožbeni organ s poizvedbami pri prvostopenjskemu organu preveri, ali obstajajo objektivni razlogi, ki mu onemogočajo sprejem odločitve ter da ima nato možnost, da rok za sprejem odločitve podaljša ali pa sam odloči v zadevi, in sicer na način in pod pogoji, določenimi v 255. členu ZUP. Ker pa je bil cilj tožnikove pritožbe, vložene zaradi molka prvostopenjskega davčnega organa, dosežen s tem, ko je ta sprejel odločitev, tožnik ni imel več pravnega interesa za odločanje o tej pritožbi. Zato jo je toženka ob uporabi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla.

10.Navedba tožnika, da se davčni organ ni izrekel o vseh njegovih zahtevkih, da ni razrešil predhodnega vprašanja niti ni prekinil postopka, ne drži. Z odločbo DT 4250-848/2022-2 (07-1450-05) je bil predlog tožnika za ugotovitev ničnosti odločbe DT 4251-86/2007-12-07091-07 z dne 12. 2. 2008 zavrnjen. V navedeni odločbi se je davčni organ opredelil tudi do predhodnega vprašanja. Ker ničnost odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost, ki v postopku davčne izvršbe predstavlja izvršilni naslov, ni bila ugotovljena, posledično ni bilo podlage za ustavitev davčne izvršbe na podlagi 5. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Iz navedenega izhaja, da je bilo odločeno o vseh zahtevkih tožnika.

11.Izpodbijani sklep je glede na navedeno pravilen in zakonit, prav tako je bil pravilen tudi postopek pred njegovo izdajo. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

12.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker relevantno dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med tožnikom in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Med strankama je sporna pravilna uporaba materialnega prava in sicer 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, pri čemer je razlaga prava v domeni sodišča.

13.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.