Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba I Cp 2374/2014

ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CP.2374.2014 Civilni oddelek

odškodnina za nepremoženjsko škodo odmera odškodnine valorizacija pred pravdo plačane odškodnine zakonske zamudne obresti
Višje sodišče v Ljubljani
3. december 2014

Povzetek

Sodišče je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odmerjeno odškodnino za nematerialno škodo. Pritožba se je osredotočila na vprašanje valorizacije predhodno plačanih zneskov ter na pravilnost odmere odškodnine za telesne in duševne bolečine, pri čemer je sodišče potrdilo, da je potrebno upoštevati tudi zdravstvene težave, ki niso povezane s prometno nesrečo. Odločitev o zamudnih obrestih je bila prav tako potrjena.
  • Odškodnina za nematerialno škodoSodba obravnava vprašanje, kako se določi odškodnina za nematerialno škodo, pri čemer se upošteva valorizacija predhodno plačanega nespornega dela na dan izdaje sodbe.
  • Zmanjšanje odškodnineSodišče se ukvarja z vprašanjem, ali je bila odmerjena odškodnina za telesne in duševne bolečine pravilno določena ter ali je potrebno upoštevati zdravstvene težave tožeče stranke, ki niso povezane s prometno nesrečo.
  • Zamudne obrestiSodba obravnava tudi vprašanje pravilnosti odločanja o teku zamudnih obresti in upoštevanja predhodno plačanih zneskov.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Odškodnina za nematerialno škodo se prisodi po vrednostih na dan sodbe in le v primeru, da pred tem plačani nesporni del valoriziramo na vrednost na dan izdaje sodbe, lahko pravilno ugotovimo, kolikšen del odmerjene odškodnine ob sojenju še ni plačan.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku točke I/1 izreka spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža za 1.950,00 EUR (na 9.050,00 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I./1. točki izreka toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki odškodnino v znesku 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2010 do dneva plačila ter zakonske zamudne obresti od izplačanega nespornega zneska odškodnine od 9. 10. 2010 do 3. 3. 2011 v višini 893,84 EUR, medtem ko je višji tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo, v I./2. točki izreka pa je toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.483,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude. Pod II. točko izreka je kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od dneva vložitve tožbe za ves čas brezposelnosti izplačevati mesečno rento v višini 573,00 EUR.

2. Zoper obsodilni del sodbe se je v roku pritožila tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da jo v obsodilnem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče s sodbo ni upoštevalo valoriziranega zneska pred pravdo izplačane odškodnine na dan sojenja, čeprav je tožena stranka to valorizacijo predlagala v odgovoru na tožbo. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je v višini 11.000,00 EUR odmerjena odškodnina previsoka in je sodišče prve stopnje očitno imelo v mislih nižjo odškodnino iz tega naslova. Tudi sicer je v obrazložitvi sodbe na 5. strani sodišče prve stopnje najprej navedlo, da iz tega naslova tožeči stranki prisoja odškodnino v znesku 11.000,00 EUR, nadalje pa razlaga, da je tožnik sicer iz tega naslova zahteval plačilo odškodnine v višini 11.000,00 EUR, vendar jo je sodišče v presežku nad prisojenim zneskom zavrnilo. V tem delu je torej sodba sama s seboj v nasprotju. Sodišče ni sledilo pripombam tožene stranke na izvedensko mnenje I., da iz izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje izhaja, da je bila tožeča stranka dne 22. 12. 2009, to je pet mesecev po obravnavani prometni nesreči, na pregledu pri žilnem kirurgu, ki je ugotovil, da ima več let krčne žile na levi spodnji okončini ter da ji zadnje leto leva noga oteka in jo boli. V zvezi z navedenim je bila tožeča stranka leta 2010 tudi operirana in hospitalizirana. Po mnenju tožene stranke ni mogoče zanikati dejstva, da je del bolečin, ki jih je tožeča stranka trpela v času zdravljenja zaradi poškodb, utrpelih v prometni nesreči, pripisati ravno tem zdravstvenim težavam, ki pa niso v vzročni zvezi z obravnavano prometno nesrečo. To bi sodišče pri odmeri odškodnine iz tega naslova moralo upoštevati. V zvezi z oceno sodišča o zmanjšanju življenjskih aktivnosti tožena stranka poudarja, da se je sodišče v tem delu oprlo predvsem na mnenje izvedenca medicinske stroke, ni pa ocenjevalo izpovedbe tožeče stranke in ni upoštevalo vseh njenih navedb pri izvedencu psihiatru. Tožeča stranka je namreč zaslišana na zadnjem naroku pojasnila, da je sedaj zaposlena, da opravlja delo voznika, pri čemer opravlja tudi dela povezana s čiščenjem avtobusov in drugih vozil, s katerimi firma prevaža potnike. Iz tega izhaja, da je zmožna opravljati tudi fizična dela oz. dela, ki zahtevajo večje fizične zmogljivosti in da njene življenjske aktivnosti niso zmanjšane v takšnem obsegu, kot je ocenil izvedenec I.. Tožena stranka je opozarjala, da se je stanje kolena tožeče stranke po artroskopiji močno izboljšalo, kar izhaja tudi iz izvida UKC Ljubljana z dne 14. 1. 2011, ko je na pregledu tožeča stranka navajala, da lepše teče in lažje hodi, prav tako pa je bilo takrat ugotovljeno, da je gibljivost kolena popolna. Tudi izvedenec je v dopolnitvi mnenja ugotovil skoraj popolno gibljivost levega kolena, a je sodišče prve stopnje kljub temu sledilo njegovi pretirani oceni o zmanjšanju življenjskih aktivnosti zaradi posledic poškodb na levem kolenu. Sodišče je tudi neutemeljeno sledilo prvotni oceni izvedenca o zmanjšanju življenjskih aktivnosti zaradi zatrjevanih težav z uriniranjem. V dopolnitvi svojega izvedenskega mnenja je namreč izvedenec sam pojasnil, da je do te ugotovitve prišel na podlagi izvida urologa z dne 22. 1 2010 in 30. 4. 2010 ter na podlagi zatrjevanja tožnika, v nadaljevanju pa, da zatrjevane težave niso preverljive. Da zatrjevane težave niso preverljive pomeni, da tožbene trditve sploh niso dokazno podprte, kljub temu pa je sodišče sledilo samo prvotni oceni izvedenca. Pritožba poudarja, da je od zadnjega pregleda tožeče stranke pri specialistu urologije minilo več kot štiri leta, iz izvida tedanjega pregleda pa izhaja, da se je stanje tožeče stranke v zvezi s pogostim uriniranjem in inkontinenco urina že takrat bistveno izboljšalo. Zato pri tožeči stranki ni podlage za presojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi zatrjevanih težav z uriniranjem. Kljub opozarjanju tožene stranke se sodišče ni opredelilo glede navedb tožeče stranke pri psihiatru, iz katerih je jasno razvidno, da so bile njene navedbe v pravdnem postopku prilagojene potrebam uspeha v pravdi. Na naroku dne 30. 8. 2013 namreč navaja, da na terapije k psihiatru hodi redno vsake tri mesece in da je njena zdravnica specialistka na tem področju prof. dr. M.. Izvedenec Ž. pa je ugotovil, da je prof. dr. M. upokojena in da je nehala delati. Prav tako je tožeča stranka izvedencu psihiatru povedala, da je bila pri psihiatrinji le trikrat. Sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka sedaj zaposlena in je odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti neutemeljeno obrazložilo z navedbo, da ima neugoden vpliv na duševno stanje tožnika dejstvo, da je nezaposlen. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča o teku zamudnih obresti. Pred začetkom pravde namreč tožena stranka ni razpolagala z izvedenskim mnenjem invalidske komisije II. stopnje ter s popisom bolezni in medicinsko dokumentacijo tožeče stranke, ki se je po nezgodi teden dni zdravila na kirurškem oddelku N. bolnišnice, ta dokumentacija pa je sodišču služila kot podlaga za odmero odškodnine.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbi, ko ta zatrjuje previsoko odmerjeno odškodnino za telesne bolečine in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je pojasniti, da je po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina (za telesne bolečine 11.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 23.000,00 EUR) materialnopravno pravilna in skladna določbi 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Za odmero te odškodnine po višini so v izpodbijani sodbi podana vsa potrebna pravno pomembna dejstva, utemeljena z dovolj obširnimi, prepričljivimi in na dokazih temelječimi razlogi (za odškodnino iz naslova telesnih bolečin zadnji odstavek na 4. strani in prvi odstavek na 5. strani, za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zadnji odstavek na 5. strani, 6. stran in prvi odstavek na 7. strani), katere vse pritožbeno sodišče sprejema za pravilne in jih pritožbeni pomisleki v tej smeri ne omajajo. Tako je izvedenec medicinske stroke I. v 5. točki dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 15. 4. 2014 izrecno pojasnil in utemeljil, da zdravljenje krčnih žil pri tožniku ni imelo omembe vrednega vpliva za zdravljenje poškodb na levi nogi. Torej se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati pri odškodnini za telesne bolečine, kolikšen delež bolečin je povzročilo zdravljenje krčnih žil. Da tožnik ob zadnjem naroku za glavno obravnavo 27. 5. 2014 ni bil več nezaposlen, je sodišče prve stopnje upoštevalo, saj v sodbi nedvoumno navede „da je bil nezaposlen“ in ne „da je nezaposlen“ (glej prvi odstavek 7. strani izpodbijane sodbe). V prvem odstavku 6. strani izpodbijane sodbe je nedvoumno pojasnjeno, kakšne omejitve ima tožnik zaradi trajnih posledic poškodbe levega kolena in ni zatrjevano, da ne bi bil tožnik sposoben opravljati del sedanje zaposlitve, kot zmotno izpostavlja pritožba. Tudi sicer je sodišče prve stopnje glede poškodb in trajnih posledic levega kolena, kakor tudi težavam z uriniranjem utemeljeno sledilo ugotovitvam izvedenca medicinske stroke iz njegovega izvedenskega mnenja, saj je ta svoje mnenje podal strokovno in v dopolnitvi mnenja z dne 15. 4. 2014 obrazloženo odgovoril tudi na vse pripombe tožene stranke na njegovo prvotno pisno mnenje (tožeča stranka je mnenje brez pripomb sprejela). Iz razlogov izpodbijane sodbe ni ugotoviti, da bi sodišče upoštevalo, da naj bi bil tožnik na terapijah pri prof. dr. M. več kot trikrat. Skratka, sodišče prve stopnje je ugotovitev izvedenca medicinske stroke povzelo korektno in pravilno, pritožbeno izpostavljanje nepravilnosti v tej smeri pa je izpostavljanje podrobnosti, katere glede na celotne ugotovitve pravno pomembnih dejstev nimajo relevantnega vpliva.

6. Na 5. strani izpodbijane sodbe je res navedeno, da je odmerjena odškodnina 11.000,00 EUR, vtoževana 11.000,00 EUR in je nad prisojeno odškodnino zahtevek zavrnjen. Vendar ta očitna pomota v zapisu na razumevanje odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ne vpliva, torej to ni bistvena kršitev določb postopka in je posledično temu za ta pritožbeni postopek neupoštevna.

7. Odločitev glede zakonskih zamudnih obresti je pravilno pojasnjena v prvem odstavku na 8. strani izpodbijane sodbe in tam podanim razlogom pritožbenemu sodišču ni potrebno ničesar dodajati. V kolikor bi tožena stranka po prejemu odškodninskega zahtevka od tožeče stranke smatrala, da je zahtevek pomanjkljiv, bi morala zahtevati njegovo dopolnitev. Ko pa je ponudila plačilo nespornega dela in ga dejansko tudi izvršila, se sedaj ne more več sklicevati, da ji takrat še niso bili znani potrebni podatki za ugotovitev višine odškodnine.

8. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je materialnopravno pravilno upoštevati pred pravdo plačano odškodnino v valorizirani višini na dan izdaje sodbe (enako sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 738/2007 z dne 28. 2. 2008). Odškodnina za nematerialno škodo se namreč prisodi po vrednostih na dan sodbe in le v primeru, da pred tem plačani nesporni del valoriziramo na vrednost na dan izdaje sodbe, lahko pravilno ugotovimo, kolikšen del odmerjene odškodnine ob sojenju še ni plačan.

9. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbi, v kolikor je ta utemeljena (glede valorizacije vnaprej plačane odškodnine), ugodilo in temu ustrezno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo kot to izhaja iz I. točke izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP), medtem ko je pritožbo v neutemeljenem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je valorizacijo delnega plačila izvedlo samo po metodi Statističnega urada RS (2. 3. 2011 plačanih 25.000,00 EUR valorizirano na dan izdaje izpodbijane sodbe 27. 5. 2014 znaša 26.950,00 EUR), saj to predstavlja le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava.

10. Čeprav je pritožbeno sodišče s svojo odločitvijo poseglo v odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, ni posegalo v odločitev o stroških pravdnega postopka (točka I/2 izreka izpodbijane sodbe), saj sprememba odločitve sodišča prve stopnje ni bila tako obsežna, da bi bistveno vplivala na uspeh strank v pravdi.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP in je skladno 154. in 155. členu ZPP. Stranki sta dolžni kriti vsaka svoje, saj je tožena stranka s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, medtem ko tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej strošek za njen odgovor na pritožbo za ta pritožbeni postopek ni bil potreben.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia