Jedro

Tožnici, na kateri je breme dokazovanja, ni uspelo dokazati pravne podlage prehoda zemljišč iz posesti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 45/06 - odl. US, ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 5.8.2004 ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z omenjeno odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila tožničino pritožbo proti dopolnilni odločbi Upravne enote Maribor z dne 28.6.2004, s katero je bilo odločeno, da se tožničina zahteva za denacionalizacijo v delu, ki se nanaša na nepremičnini parc. št. 15 - njiva 4.r. v izmeri 2536 m2 in parc. št. 16 - njiva 4.r. v izmeri 72 m2, pripisani k vl. št... k.o..., zavrne.

Navedeni zemljišči sta bili prejšnji lastnici A.A. (tožničini pravni prednici) nacionalizirani na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ) z odločbo OLO Maribor z dne 1.2.1960. Odločitev tožene stranke temelji na pravnem stališču, da so bivši lastniki, ki jim je bilo zemljišče podržavljeno na podlagi ZNNZ upravičenci do denacionalizacije le, če jim je bilo stavbno zemljišče tudi odvzeto iz posesti. Če akt prisilnega odvzema nacionaliziranega zemljišča iz posesti ni izkazan (kot v obravnavani zadevi) ni izkazan niti pravni temelj podržavljenja.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da naj bi iz odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002 izhajalo, da so upravičenci do denacionalizacije vsi bivši lastniki, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno do leta 1963 (zlasti na podlagi ZNNZ), ne glede na to, kdaj jim je bilo zemljišče odvzeto iz posesti. Tožena stranka svojo odločitev nepravilno utemeljuje z razlago, da pravni temelj za denacionalizacijo ni podan, ker tožnica ni uspela dokazati načina prehoda pravice uporabe na druge uporabnike; denacionalizacija nacionaliziranih zemljišč naj bi bila možna le v primeru, če je bilo premoženje ne samo nacionalizirano, ampak tudi odvzeto iz posesti s posegom državnega organa prisilnega značaja. Navedena razlaga naj bi bila v nasprotju s stališčem ustavnega sodišča v omenjeni odločbi ter naj bi predstavljala napačno uporabo določb ZDen.

Stranka z interesom (Slovenska odškodninska družba) vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da temelji sodba sodišča prve stopnje na napačnem razumevanju odločbe ustavnega sodišča z dne 23.5.2002. Ker je bilo s pravico uporabe mogoče razpolagati, mora biti prisilni akt odvzema nacionaliziranega zemljišča iz posesti izkazan, s tem pa naj bi bila podana tudi podlaga za denacionalizacijo. Če prisilni akt odvzema pravice uporabe na nepremičnini ni izkazan, oziroma niso ugotovljene niti okoliščine dejanja, na podlagi katerega je do odvzema prišlo, ni izključena prostovoljnost razpolaganja, ki pa pravice do denacionalizacije ne omogoča. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je presodilo, da pritožba izpolnjuje pogoje za pritožbo po 2. odstavku 107. člena omenjenega zakona, saj je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta; zato je vloženo pritožbo obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1. Pritožba je utemeljena.

V zadevi gre za denacionalizacijo nezazidanih gradbenih zemljišč parc. št. 15 - njiva v izmeri 2536 m2 in parc. št. 16 - njiva v izmeri 72 m2, obe k.o..., ki sta bili prejšnji lastnici (A.A.) nacionalizirani po ZNNZ na podlagi odločbe OLO Maribor z dne 1.2.1960. ZNNZ je kot pravna podlaga podržavljenja naveden v 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Iz že omenjene odločbe ustavnega sodišča (U-1-130/01 z dne 23.5.2002) izhaja, da je upravičenost do denacionalizacije glede na jasno določbo 3. člena ZDen odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti (13. in 16. točka obrazložitve). Čas odvzema iz posesti in predpis, ki je bil podlaga za odvzem, pa pride v poštev pri ugotavljanju, kolikšno odškodnino so za odvzeto zemljišče upravičenci že prejeli, ker je treba prejeto odškodnino obravnavati v okviru 72. člena ZDen (15. točka obrazložitve). To sicer res pomeni, da so upravičenci do denacionalizacije bivši lastniki, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno do leta 1963 (tedaj veljavni predpisi naj bi priznavali "pravično odškodnino"), ne glede na to, kdaj jim je bilo stavbno zemljišče odvzeto iz posesti.

Sodišče prve stopnje pa je pri razlagi podržavljenja nezazidanih stavbnih zemljišč na omenjeni sporni pravni podlagi prezrlo, da je moralo biti podržavljeno stavbno zemljišče zatrjevanemu upravičencu tudi odvzeto iz posesti. Podržavljenje se je namreč izvedlo v dveh fazah, najprej z nacionalizacijo lastninske pravice nato pa z odvzemom pravice uporabe. Če pa je prejšnji lastnik s sklenitvijo pravnega posla oziroma zaradi dedovanja s pravico uporabe razpolagal, je bila ta že konzumirana; denacionalizacija v takih primerih ne bi pomenila vzpostavljanja prejšnjega stanja. Prav to dejstvo - prisilni odvzem pravice uporabe na omenjenih zemljiščih, pa v postopku ni bilo ugotovljeno. Tožnici, na kateri je breme dokazovanja, ni uspelo dokazati pravne podlage prehoda zemljišč iz posesti, kar je pravilno utemeljila že tožena stranka v izpodbijanem upravnem aktu. Dejstvo, da so danes zemljišča pozidana, še ne pripelje do sklepa, da se lahko prejšnji lastnici pravica do denacionalizacije prizna, ne da bi bilo izkazano, na kakšen način so zemljišča prešla iz njene uporabe v uporabo občine, kar je tožnici pojasnila že tožena stranka.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje v zadevi pravilno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi stranke z interesom ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena istega zakona tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.