Jedro

Za uspešno uveljavljanje verzijskega zahtevka je treba dokazati, da obstoji prikrajšanje na eni strani in obogatitev na drugi strani (v času sojenja), da je med njima podana vzročna zveza ter odsotnost pravnega temelja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženca zahtevala plačilo 116.841,92 EUR, od toženke pa 106.409,61 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2005 dalje. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 4.964,70 EUR v 15. dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je tožeča stranka dne 18. 11. 2005 z B. B. (nadalje: banka) sklenila Pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 51000052/05 (nadalje: kreditna pogodba, B3). Pogodbo sta podpisala tudi toženec kot solidarni porok in zastavitelj ter toženka kot solidarni porok. Na podlagi te pogodbe je banka tožeči stranki nakazala kredit v višini 223.875,00 EUR, in sicer namensko za gradnjo stanovanjske hiše toženca. Nato je tožeča stranka dne 25. 11. 2005 nakazala 116.841,92 EUR na račun toženca v dobro J., d.d. ter 106.409,61 EUR na račun toženke. Toženec je kredit v celoti vrnil banki, banka pa je umaknila prijavo terjatve v stečajnem postopku nad tožečo stranko, ki se je začel dne 25. 09. 2008. 6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve zavrnilo, saj je presodilo, da tožeča stranka s spornima nakaziloma ni bila oškodovana. Toženima strankama je nakazala le tisto, kar je prejela po kreditni pogodbi, banki pa kredita ni vrnila ona.

7. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je bil kredit do začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko le delno poplačan. Meni, da bi morala tožena stranka po začetku stečajnega postopka v stečajno maso vplačati (najmanj) razliko med zneskom, ki ji je bil nakazan in zneskom, ki ga je banki vrnila pred začetkom stečaja. Sama bi lahko v stečajnem postopku prijavila pogojno terjatev do tožeče stranke iz naslova danega poroštva.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožeča stranka je navajala, da je bilo nakazilo toženi stranki izvršeno brez pravne podlage, da torej prehod premoženja s tožeče na toženo stranko ne izvira niti iz pravnega posla med strankama niti iz obveznosti, ki bi temeljila na zakonu ali aktu državnega organa. Za uspešno uveljavljanje verzijskega zahtevka (190. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS 83/2001 s spremembami; nadalje: OZ) je treba dokazati, da (v času sojenja) obstoji prikrajšanje na eni strani in obogatitev na drugi strani, da je med njima podana vzročna zveza ter odsotnost pravnega temelja.

9. V konkretnem primeru je tožena stranka dokazala, da ni prikrajšanja na strani tožeče stranke, saj je toženec banki kredit že v celoti vrnil. Prikrajšanje bi bilo podano, če bi tožeča stranka sama odplačala kredit banki oziroma če terjatev iz naslova kreditne pogodbe še ne bi bila poplačana in bi jo banka prijavila v stečajnem postopku nad tožečo stranko. Zato ni podlage za zahtevek za vrnitev plačanega (poleg banki še) v stečajno maso, saj tožeča stranka ni v izgubi zaradi plačanega zneska.

10. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, je bila torej materialnopravno pravilna. Pritožbene navedbe, da je bil del zneska nakazan banki po začetku stečaja, da pobot te terjatve ni dopusten ter da toženka sama ni vrnila nobenega zneska, na odločitev ne morejo uspešno vplivati. Glede na podlago tožbenega zahtevka (190. člen OZ) to niso trditve o pravno relevantnih dejstvih. Tožeča stranka pa zato tudi neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 353. člen ZPP), saj uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).