Jedro

Če disciplinska komisija na disciplinski obravnavi odreče tožnikovemu pooblaščencu vpogled v pravilnik tožene stranke, to ne predstavlja bistvene kršitve disciplinskega postopka, ki bi imela za posledico nezakonitost disciplinskega postopka, saj je imel pooblaščenec možnost vpogleda v pravilnik kasneje in se je na konkretne določbe pravilnika skliceval v ugovornem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepov z dne 22.5. in 16.6.1998, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki; zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo receptorja varnostne službe z vsemi pravicami iz dela in po delu, vključno z plačilom nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, nadalje poravnati obveznosti iz naslova invalidskega, pokojninskega, socialnega ter zdravstvenega za varovanja, mu vpisati v delovno knjižico manjkajočo delovno dobo, kot tudi zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka oz. odločilo, da te nosi tožnik sam.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da je bila pooblaščencu kršena pravica do obrambe na disciplinski obravnavi, ker mu disciplinska komisija ni hotela izročiti zahtevanih listin in mu ni omogočila, da vpogleda v disciplinsko gradivo. Sam tožnik v postopku ni podal zagovora, kot tudi se ni izjasnil o dejstvih in trditvah očitane kršitve delovne obveznosti. Nadalje se sklicuje na izpodbijana sklepa, iz katerih ni razvidno kakšen ukrep mu je bil izrečen v postopku ugotavljanja disciplinske odgovornosti. V obravnavanem primeru je komisija glasovala zgolj o krivdi, ne pa tudi o izbiri ukrepa. Pravilnik tožene stranke ne vsebuje določb o preklicu pogojnega ukrepa, zaradi česar ni podana pravna podlaga za postopek, ki ga je izvedla disciplinska komisija. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pravilno izvedla disciplinski postopek, v takšnem postopku pa je bila tožniku in pooblaščencu dana možnost obravnavanja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno ugotovilo odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo in svojo odločitev v tej smeri zadovoljivo obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi sklicuje. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila tožnikovemu pooblaščencu kršena pravica do obrambe, ker mu disciplinska komisija ni izročila zahtevanih listin oz. mu ni dala možnosti, da v listine vpogleda. V konkretnem primeru je bil tožnik pravočasno obveščen o naroku disciplinske obravnave in pravilno seznanjen z vsebino očitane kršitve, poleg tega pa je imel vse možnosti vpogleda v disciplinsko gradivo.

Navedena dejstva tudi ni nikoli zanikal. Tožena stranka je tako tožniku v svojem postopku v celoti zagotovila pravico do obvestila in v nadaljevanju tudi pravico do izjave.

Tožnik je potem, ko je skupaj z pooblaščencem pristopil na narok obravnave, imel možnost, da poda zagovor in se izjavi o dejstvih, pomembnih za odločanje. V tej zvezi je odločilno, da tudi njegovemu pooblaščencu ni bila kršena pravica do zastopanja, oz. da bi bil prikrajšan do sodelovanja pri izvajanju dokazov, pri čemer zgolj dejstvo, da mu je disciplinska komisija na naroku odrekla pridobitev pravilnika tožene stranke, navedeno v danih okoliščinah ne more predstavljati takšno bistveno procesno opustitev, ki bi imela za posledico nepravilnost izvedenega disciplinskega postopka. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je imel pooblaščenec možnost vpogleda v takšen materialnopravni predpis tudi kasneje, kar je dejansko izkazano, saj se je na konkretne določbe pravilnika skliceval že v ugovornem postopku. Zato iz teh razlogov očitana bistvena kršitev postopka pri toženi stranki ni utemeljena.

Tožena stranka ima v določbi 53. čl. dopolnitve Pravilnika o odgovornosti opredeljeno, kdaj se odložena izvršitev disciplinskega ukrepa prekliče in ukrep izvrši, zaradi česar je podana zmotna pritožbena trditev, da tožena stranka navedeno v svojem aktu nima urejeno. Ne glede na to pa je podana pravna podlaga za preklic pogojno izrečenega ukrepa že v določbi 2. odst. 90. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93). V primeru preklica takšnega ukrepa tudi ni potrebno ugotavljati, ali so podane zahtevane posledice oz. okoliščine iz določbe 89. čl. ZDR, ki so pogoj za izrek prenehanja delovnega razmerja, saj za preklic zadostuje zgolj storitev nove hujše kršitve delovne obveznosti, določene v aktu delodajalca in ugotovljene v izvedenem disciplinskem postopku. V konkretnem primeru je tožena stranka za tožnika ugotovila takšno kršitev, ki jo je storil v določeni preizkusni dobi, zaradi česar je, kot izhaja iz vsebine izpodbijanih disciplinskih odločb, ravnala pravilno, ko je preklicala pogojni ukrep in ga spremenila v izvršljivega. Zato na podlagi navedenih dejstev pritožbena navedba, da tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja in v svojem postopku zmotno uporabila materialno pravo, ni utemeljena.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).