Jedro

Odgovornost za škodo zaradi neurejenega smučišča je praviloma krivdna. Upravljalec smučišča odgovarja za škodo, ki nastane zaradi opustitve zahtev, ki mu jih je nalagal v času škodnega dogodka veljavni Zakon o varnosti na javnih smučiščih.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi za plačilo zneska 410.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od

1.1.2002 do 27.6.2003 po 13,5% letni obrestni meri, od 28.6.2003 do plačila pa po zakonski obrestni meri ter za plačilo pravdnih stroškov z a v r n e .

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške pred prvim sodiščem v znesku 30.221,00 SIT in stroške pritožbenega postopka v znesku 26.900,00 SIT, vse v petnajstih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej odškodninski pravdi v zvezi s škodo, ki je nastala tožnici dne 4.2.1999 na smučišču X, tožnici iz naslova nepremoženjske škode prisodilo odškodnino v višini 410.000,00 SIT s pripadki, višji tožbeni zahtevek tožnice pa je zavrnilo. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 294.690,00 SIT s pripadki.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev. Navaja, da so si razlogi sodbe nasprotni, in da je sodba nerazumljiva. Solidarna odgovornost tožene stranke ne obstaja, saj je za škodo, ki je nastala tožnici, odgovoren le neznani smučar. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča, da je podana odgovornost njenega zavarovanca, ker naj ne bi naredil vsega za varnost smučarjev. Sodišče le citira člene Zakona o varnosti na javnih smučiščih in Zakona o varnosti na žičnicah in vlečnicah, vendar kršitev ne opredeli in pojasni. Na kraju, kjer je padel neznani smučar, ni smučišča in ni smučarske proge. Neutemeljen je očitek sodišča, da bi morala tožena stranka ob sestopu iz vlečnice postaviti vsaj količke, vrvico oziroma varovalne trakove. Brez podlage je tudi očitek, da smučarjev, ki smučajo po neurejeni progi na levi strani vlečnice prav nič ne opozarja na vplivno območje vlečnice. Kje poteka smučarska proga je povsem jasno, iz izpovedbe D. K. in K. pa tudi izhaja, da so na vrhu vlečnice opozorilne table, da po levi ne poteka smučarska proga. Edini vzrok za nastanek toženčeve škode je smučarjev padec. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z ogledom kraja nezgode. Prisodilo je tožeči stranki previsoko odškodnino, odločitev o obrestih pa je prav tako napačna.

Pritožba je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki so tudi med strankama skladne, izhaja, da se je tožnica poškodovala dne 4.2.1999 na smučišču na X, ki ga upravlja zavarovanec tožene stranke - Žičnica X d.d. Z vnukom se je peljala po vlečnici (sidru) na K. p. (navzgor), neznani smučar pa je smučal (deskal) levo od vlečnice, kjer ni smučišča, padel in zdrsel na vlečno pot, ter tam trčil v tožnico, ki je padla, pri tem pa jo je sidro udarilo v ramo. Da po terenu, po katerem je smučal neznanec, ni (urejenega) smučišča, je smučarje pri sestopu iz vlečnice opozarjala tabla. Urejena smučarska proga poteka desno od sestopa in je označena (je teptana, ima rob, poleg tega pa je označena tudi s količki na levi in oštevilčenimi tablami na desni strani). Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo krivdno odškodninsko odgovornost upravljalca smučišča zaradi kršitve 3. člena Zakona o varnosti na javnih smučiščih (Ur. list SRS, št. 16/77-ZVJS) ter 10. in 11. člena Zakona o varnosti na žičnicah in vlečnicah (Ur. list SRS, št. 17/81 in nadaljnji). Meni namreč, da bi upravljalec smučišča ravnal v skladu s

3. členom ZVJS, če bi poleg tabel, ki so opozarjale na neurejeno smučišče (pravilno: da levo smučarske proge sploh ni), smučarjem preprečila dostop nanj vsaj s količki, vrvico oziroma varovalnimi trakovi, saj je vedel, da tam smučarji tudi smučajo. Takšno pravno naziranje pa je po mnenju pritožbenega sodišča zmotno, saj 3. člen citiranega zakona postavitve količkov, vrvic oziroma varovalnih trakov upravljalcu smučišča ne nalaga, marveč mu nalaga le postavitev opozorilnih in obvestilnih znakov, ne pa tudi (simbolične) fizične preprečitve dostopa na teren, kjer ni smučarske proge. Da bi takšno ravnanje zaradi znanega dejstva, da vsi smučarji opozorilnih in obvestilnih znakov ne upoštevajo, terjala pravila stroke oziroma običaji, pa tožeča stranka niti ne trdi (2. odst. 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Ker na terenu, po katerem je smučal neznanec, sploh ni smučarske proge, so odveč razlogi izpodbijane sodbe o opozorilih na vplivno območje žičniške naprave in določbe 10. in 11. člena Zakona o varnosti na žičnicah in vlečnicah, na katere se sodba sklicuje, ne glede na to, da sodišče v 2. odst. 5. strani sodbe obrazlaga, kako bi moral upravljalec smučišča poskrbeti za varnost smučarja, ki smuča po neurejenem smučišču, ne pa uporabnika vlečnice.

Končno je potrebno ugotoviti, da takšne zaščite, za katero se zavzema sodišče v 2. odst. 5. strani sodbe, od profesionalno skrbnega upravljalca smučišča ne terjata niti citirana zakona, niti pravila stroke in običaji, niti v primeru, da potekata vzporedno s traso vlečnice in urejene smučarske proge, splošno znano pa je tudi, da takšne zaščite ni mogoče zagotoviti z redarji, saj je nemogoče, da bi le-ti lahko nadzirali vedenje in ravnanje slehernega smučarja. O tem se je sodna praksa tudi že izrekla (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 580/2002).

ZOR je v 1. odst. 154. člena določil, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožena stranka je dokazala, da je za tožeči stranki nastalo škodo izključno kriv le neznani smučar, ki je smučal po terenu, ki ni bil namenjen za smučanje, pri tem pa smučal tako, da je padel in zaradi drsenja trčil v tožnico, ki se je vzpenjala po vlečnici s sidrom, ter da sama za nastalo škodo ni (so)kriva. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava po pooblastilu 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti že po temelju zavrnilo in zato tudi na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

Zaradi spremembe sodbe je moralo sodišče druge stopnje odločiti tudi o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Tožnica v pravdi ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške pred prvim, pa tudi pred pritožbenim sodščem (1. odst. 154. člena ZPP). Tožena stranka je pred prvim sodiščem priglasila stroške pričnine (23.471,00 SIT, list. št. 53) in stroške za sodne takse (6.750,00 SIT za odgovor na tožbo, list. št. 20), tako, da ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pred prvim sodiščem v znesku

30.221,00 SIT. Ker pa je tožena stranka uspela tudi s pritožbo, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 26.900,00 SIT, ki obsegajo stroške za plačilo sodnih taks za pritožbo v znesku 26.600,00 SIT (vrednost spora v pritožbi 410.000,00 SIT) po Zakonu o sodnih taksah in 300,00 SIT materialnih stroškov.