Jedro

Namen pravnega instituta razrešitve upravitelja tudi sicer ni kaznovati upravitelja za kršitev njegovih obveznosti, saj so za te kršitve določene ustrezne prekrškovne sankcije, pač pa je njegov namen zagotoviti nemoten tek postopka zaradi insolventnosti in uresničitev interesa upnikov za plačilo njihovih terjatev v ustreznem (največjem možnem) deležu. Če predlog ni dovoljen, potem je vsaka vsebinska presoja odveč. Nepravilno je zato pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru uradne presoje, ali obstojijo razlogi za razrešitev upravitelja, dolžnikove navedbe obravnavati in se do njih v izpodbijanem sklepu opredeliti. Tudi, če bi sodišče prve stopnje samo (ali na dolžnikovo obvestilo o kršitvah) ugotovilo nepravilnosti, zaradi katerih bi bilo potrebno upravitelja razrešiti, bi bila odločitev izpodbijanega sklepa, s katerim je bil dolžnikov predlog za razrešitev upravitelja zavržen, še vedno pravilna.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Dolžnik sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevo stečajnega dolžnika za razrešitev stečajnega upravitelja z dne 15.2.2017 (PD201).

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil stečajni dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zahtevo za razrešitev stečajnega upravitelja zavrglo iz razloga, ker stečajni dolžnik ni legitimiran za vložitev takšne zahteve. Pravilno je ugotovilo, da lahko po določbi 1. odstavka 119. člena ZFPPIPP razrešitev stečajnega upravitelja predlaga upravitelj sam, upniški odbor ali pa vsak upnik. Zakon pravice zahtevati razrešitev upravitelja ne daje strankam postopka, pač pa (le) zakonsko določenemu krogu oseb, med katerimi stečajnega dolžnika ni. Ne glede na to, da je pritožnikov položaj podoben položaju osebno odgovornega družbenika v stečajnem postopku nad pravno osebo (prim. Up-949/12), pa ZFPPIPP niti temu ne daje legitimacije za vložitev take zahteve. V glavnem postopku osebnega stečaja ima stečajni dolžnik sicer položaj stranke, vendar zgolj zaradi tega še nima posebnih ali drugačnih pravic, kot mu jih daje zakon. Namen pravnega instituta razrešitve upravitelja tudi sicer ni kaznovati upravitelja za kršitev njegovih obveznosti, saj so za te kršitve določene ustrezne prekrškovne sankcije, pač pa je njegov namen zagotoviti nemoten tek postopka zaradi insolventnosti in uresničitev interesa upnikov za plačilo njihovih terjatev v ustreznem (največjem možnem) deležu (dr. Nina Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, 2008, str. 98).

5. Pri tem višje sodišče še dodaja, da dejstvo, da je sodišče prve stopnje kljub nedovoljenosti dolžnikovega predloga za razrešitev upravitelja pregledalo celoten spis (in ugotovilo, da ne obstojijo razlogi za njegovo razrešitev), še ne pomeni, da bi zato moralo vsebinsko presojati posamezne dolžnikove navedbe. Če predlog ni dovoljen, potem je vsaka vsebinska presoja odveč. Nepravilno je zato pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru uradne presoje, ali obstojijo razlogi za razrešitev upravitelja, dolžnikove navedbe obravnavati in se do njih v izpodbijanem sklepu opredeliti. Tudi, če bi sodišče prve stopnje samo (ali na dolžnikovo obvestilo o kršitvah) ugotovilo nepravilnosti, zaradi katerih bi bilo potrebno upravitelja razrešiti, bi bila odločitev izpodbijanega sklepa, s katerim je bil dolžnikov predlog za razrešitev upravitelja zavržen, še vedno pravilna.

6. Pritožnik s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

7. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

8. Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, oba pa v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške.

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.