Jedro

Iz navedb oziroma predloga tožnika ne izhaja, v čem naj bi bil program usposabljanja in preverjanja znanja delavcev pomemben za presojo v tej zadevi, ki se nanaša na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in očitanih konkretnih kršitev.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podredni zahtevek tožnika za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2015, za ugotovitev, da je tožniku od dne 12. 12. 2015 nezakonito prenehalo delovno razmerje in je še naprej v delovnem razmerju pri toženki na delovnem mestu „posluževalec HE“, da ga je toženka dolžna pozvati na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ter plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 28.000,00 EUR, oziroma podredno, da je tožniku trajalo delovno razmerje do datuma odločitve sodišča prve stopnje in da mu pripada denarno povračilo v znesku 20.262,68 EUR. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške postopka.

Odločitev sodišča temelji na ugotovitvi, da je toženka tožnika utemeljeno pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dne 12. 6. 2015 (ker tožnik ni opravil odrejenega dela) in da je kršil delovne obveznosti, očitane v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2015 (in sicer da je 9. 11. 2015 odklonil sprejem pisnih navodil za delo oziroma odklonil delo, da je bil med 10. in 13. 11. 2015 neupravičeno odsoten z dela in da je dne 16. 11. 2015 ponovno zavrnil že odrejeno delo ažuriranja generalne enopolne sheme lastne rabe elektrarne z ustreznimi navodili). Ob tem je sodišče ugotovilo, da so bila odrejena dela po tem, ko se je tožnik po pravnomočni sodbi sodišča vrnil na delo k toženki, primerna, da so sodila v delokrog njegovega delovnega mesta in da tožnik pri tem in tudi sicer v zvezi z delom pri toženki ni bil izpostavljen trpinčenju; prav obratno je presodilo, da je k neprijetnim odnosom v največji meri prispeval sam.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Zavrnilo je pritožbene ugovore v zvezi s kršitvijo določb postopka in sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje (kot oceno, ki izhaja iz izvedenih dokazov, predvsem iz izpovedi zaslišanih prič), obenem pa je tudi pritrdilo zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženka ustrezno in korektno izvršila reintegracijo tožnika po prejšnji pravnomočni sodbi, s katero je bila ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, da mu je omogočila tudi ustrezno usposabljanje, da ga ni izločila iz delovnega okolja, da je tožnik storil vse očitane kršitve in da so bili izpolnjeni zakonski pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

3. V obsežni reviziji, ki se nanaša na odločitev o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, reintegraciji in reparaciji, ne pa na odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za nematerialno škodo zaradi trpinčenja1, tožnik predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi njegovim zahtevkom, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik poudarja, da se del prvotnega spora v zvezi z odškodnino zaradi trpinčenja ne obravnava v tej zadevi, vendar v nadaljevanju revizije podaja obširne navedbe v zvezi s potekom postopka pred sodišči prve in druge stopnje in navaja, da sta sodišči napačno odločili, da naj ne bi bil dolgotrajno šikaniran in trpinčen na delovnem mestu, da je toženka korektno izvršila prejšnjo pravnomočno sodbo itd. Izraža nestrinjanje z odločitvijo o zavrnitvi dokaza s pridobitvijo in vpogledom programa usposabljanja, pravilnika o usposabljanju, pravilnika o delovnem času in imenovanjem izvedenca psihiatrične stroke. Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje naj bi bila pomanjkljiva in naj bi potrjevala ugotovitve sodišča prve stopnje brez argumentacije glede pritožbenih navedb. To pomeni, da naj ne bi bila ustrezno obrazložena; to naj bi predstavljalo tudi kršitev določb ZPP, Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic.

4. V odgovoru na revizijo toženka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V pretežni meri se tožnik v reviziji (poleg prvih devetih strani povzemanja dogajanja v dosedanjem postopku) ukvarja z očitki o nepravilnem postopanju sodišč druge in prve stopnje v zvezi s presojo o tem, da ni bil trpinčen na delovnem mestu (temveč, da je k neprijetnim odnosom v delovni sredini največ prispeval prav sam), kar je prvenstveno predmet presoje o zavrnitvi njegovega zahtevka za odškodnino, vendar v zvezi s tem revizijsko sodišče revizije ni dopustilo. Zgolj posredno bi se v zvezi s tem tožnikove navedbe lahko nanašale tudi na vprašanje pravilne presoje sodišč druge in prve stopnje o njegovi odgovornosti za očitane kršitve delovnih obveznosti, vendar v tem delu tožnik ne napravi jasne povezave med očitanimi kršitvami in trpinčenjem. Glavnina revizijskih navedb s tem v zvezi je povsem splošnih – takšnih, da ne omogočajo ustrezne opredelitve revizijskega sodišča. Dodatno tožnik izpodbija oziroma izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč druge in prve stopnje v zvezi z trpinčenjem, kar predstavlja nedovoljen revizijski razlog,2 kot navedeno pa odškodnina za trpinčenje ni predmet te revizije.

8. Revizijsko sodišče tudi zavrača revizijske navedbe o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljene so revizijske navedbe, da naj sodišče druge stopnje ne bi odgovorilo na nobeno od pritožbenih navedb tožnika - ki pa jih ta v reviziji povezuje le s trpinčenjem in niso niti v jasni povezavi z ugotovitvami o očitanih kršitvah. Tožnik navaja tudi, da ni dobil odgovora na pritožbena „razlogovanja, argumente in postavljena vprašanja,“ vendar ne pove točno in konkretno, na katere pritožbene navedbe in argumente ni dobil dovolj jasnega odgovora in kakšen naj bi bil vpliv teh očitanih pomanjkljivosti na zakonitost izpodbijane sodbe. Ta sodba v povezavi s sodbo sodišča prve stopnje vsebuje dovolj jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih in omogoča ustrezen preizkus. Pri tem je treba dodati, da je v obrazložitvi sodbe sodišče druge stopnje dolžno presoditi samo tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Tožnik v reviziji kolikor toliko konkretizirano uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) oziroma kršitev njegovih ustavnih pravic v zvezi s tem, da na njegov predlog sodišče ni pridobilo in izvedlo dokaza z vpogledom v program usposabljanja in preverjanja znanja delavcev, ki izvajajo dela in naloge obratovanja (program je sestavni del pravilnika o izvajanju nalog obratovanja), v pravilnik o usposabljanju, v pravilnik o delovnem času in je zavrnilo predlog za imenovanje izvedenca psihiatrične stroke. Gre za neutemeljene revizijske očitke. V prvi vrsti te očitke spet povezuje le z vprašanjem trpinčenja, brez ustrezne in jasne povezave z očitanimi kršitvami delovnih obveznosti.

10. Revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišč o zavrnitvi teh dokaznih predlogov.3 Tožnik je predlagal izvedbo dokaza s pridobitvijo in vpogledom v program usposabljanja in pravilnik o usposabljanju šele na drugem naroku za glavno obravnavo. Ta dokaza je predlagal po tem, ko je zakoniti zastopnik toženke, ob tem ko je bil zaslišan, izpovedal, da obstaja tudi interni pravilnik o usposabljanju; tožnik je v zvezi s tem navedel, da naj bi bila „dejanska pravna ureditev teh postopkov nujna za razsojo glede vprašanja, ali je toženka korektno izvedla vrnitev tožnika nazaj na njegovo delovno mesto in ali so postopki internega izpita in preizkusa znanja potekali v skladu z navedenim internim aktom.“ Iz teh navedb oziroma predloga tožnika ne izhaja, v čem naj bi bil program usposabljanja in preverjanja znanja delavcev konkretno pomemben za presojo o pomembnih vprašanjih v tej zadevi, ki se nanaša le še na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in očitanih konkretnih kršitev. Tožniku se tudi ne očita, da je šele drugič opravil republiški izpit, internega izpita pa sploh ne. Manjka že pojasnilo, v čem naj bi „korektna izvedba vrnitve tožnika nazaj na njegovo delovno mesto“ zahtevala še pridobitev programa in pravilnika o usposabljanju in v čem konkretno naj bi to vplivalo (ali lahko vplivalo) na presojo o konkretnih očitanih kršitvah pogodbenih obveznosti s strani tožnika. Obenem je tožnik te predloge podal v zvezi z zaslišanjem zakonitega zastopnika toženke, ki pa razen povsem splošnih navedb o tem, da pri njih obstaja tudi pravilnik o usposabljanju, ni povedal ničesar takšnega, kar bi bilo v zvezi s tem pravilnikom sploh pomembno za odločitev v tem sporu. Revizijsko sodišče se tudi strinja s tem, da se na program usposabljanja in preverjanja znanja delavcev na več mestih sklicuje že pravilnik o izvajanju nalog obratovanja, ki ga je toženka vložila v spis že z odgovorom na tožbo, tožnik pa se na to ni odzval in je bil njegov predlog tudi prepozen.

11. Podobno velja tudi za pridobitev pravilnika o delovnem času, v zvezi s katerim se je tožnik na drugem naroku za glavno obravnavo skliceval na to, da iz zaslišanja direktorja in tajnice toženke izhaja, da je s tem internim aktom določen sistem priglašanja in odobravanja dopustov, kar naj bi bilo pomembno za presojo, ali je v obdobju med 10. in 13. 11. 2015 dejansko neupravičeno izostal z dela. Tudi v zvezi s tem je treba prvenstveno ugotoviti, da se direktor in tajnica toženke na pravilnik nista sklicevala v smislu podlag za nepravilno postopanje tožnika.4 Zakoniti zastopnik toženke je pravilnik o delovnem času le omenil, tajnica toženke pa je izpovedala (le) o običajni praksi toženke pri odobravanju dopusta in tem, da se tega tožnik ni držal. Ob tem tudi sicer ni bilo ugotovljeno (z izvedbo ostalih dokazov, tako prijave za koriščenje dopusta s strani tožnika, kot zaslišanja številnih prič), da tožniku niso bili znani postopki odobravanja letnega dopusta.5

12. Neizvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke tožnik v reviziji povezuje s tem, da naj bi šlo prvenstveno za dokaz glede obstoja trpinčenja (in ne višine odškodnine, ki jo je v zvezi s tem uveljavljal), vendar (kot že navedeno) v revizijski presoji ne gre za vprašanje trpinčenja tožnika, temveč za vprašanje utemeljenosti očitkov tožniku o kršitvah pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato tudi ta revizijska navedba ni utemeljena.6

13. Na ostale revizijske navedbe revizijsko sodišče ne odgovarja, ker so v prvi vrsti povsem splošne in tudi sicer brez povezave s predmetom presoje v tej zadevi.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

15. Ker tožnik z revizijo ni uspel, krije sam svoje revizijske stroške, enako pa velja tudi za stroške toženke v zvezi z odgovorom na revizijo, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja (in ne za spor glede trpinčenja), v takšnem sporu pa delodajalec krije sam svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

1 V zvezi s pravnomočno odločitvijo sodišča o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, ki ga je Vrhovno sodišče zavrnilo – sklep VIII DoR 82/2017 z dne 17. 1. 2018. 2 Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato je tudi v tem obsegu revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, da je toženka tožniku odredila ustrezne naloge v okviru delovnega mesta posluževalec HE, upoštevajoč tudi ugotovitve, da tožnik po reintegraciji v delovno razmerje pri toženki (na delo se je vrnil dne 15. 5. 2013) ni mogel opravljati vseh nalog tega delovnega mesta, saj še ni imel opravljenih dveh ustreznih izpitov za delo na tem delovnem mestu (in kar med drugim izhaja tako iz opisa delovnega mesta kot izpovedi zaslišanih prič). 3 Sodišči druge in prve stopnje sta izvedbo teh dokazov zavrnili z obrazložitvijo, da gre za prepozno predlagane dokaze (prekluzijo tožnika) oziroma, da za izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke ni bilo nobene potrebe, ker se je ta dokaz nanašal na uveljavljanje odškodnine za trpinčenje, ki pa ga sodišče ni ugotovilo. 4 To ne izhaja niti iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. 5 Gre za presojo o eni od očitanih kršitev, ki sama po sebi, tudi če bi bila drugačna, ne bi mogla vplivati na drugačen izid tega delovnega spora. 6 Tudi sicer za obstoj trpinčenja v tej zadevi dokaz z izvedencem psihiatrične stroke ni primeren dokaz, saj subjektivno dojemanje tožnika in njegove psihične težave ne morejo predstavljati dokaza o tem, ali je do trpinčenja sploh prišlo; za to je treba ugotoviti, kaj se je dogajalo v delovni sredini in ali je v zvezi s tem prišlo do kršitve pravic delavca.