Jedro

Obravnavani primer je specifičen, saj je tožničina škoda, ki jo je dolžna povrniti toženka, zgolj poslabšanje že predhodno obstoječe poškodbe, torej povečanje že nastale škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da mora tožnici v roku 15 dni plačati 2405,50 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2011 do plačila (I. točka izreka sodbe). Višji odškodninski zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Obenem je toženki naložilo, da tožnici povrne 1259,86 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, z ustreznimi obrestmi v primeru zamude.

2. Navedena obveznost toženke pomeni odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, nastalo tožnici pri padcu na ledu, za katero je že pravnomočno razsojeno, da je njen temelj v celoti podan.

3. Proti delu ugodilnega dela sodbe se iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka, in sicer za 1300 EUR, in glede stroškov. Meni, da iz naslova nepremoženjske škode za strah tožnici ne pripada odškodnina, saj njeno duševno ravnovesje ni bilo porušeno; v tem delu nasprotuje oceni njene izpovedbe, prav tako pa je dosojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 1000 EUR previsoka. Meni, da je dokazni postopek pokazal, da se zaradi že predhodnih poškodb sedaj tožničino življenje ni bistveno spremenilo. Predlaga ustrezno spremembo ali pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe, s stroškovno posledico vred.

4. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodba sodišča prve stopnje je (v izpodbijanem delu – premoženjske škode ter nepremoženjske škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti se ta obrazložitev posebej ne dotika) v celoti pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva ter pravilno uporabilo relevantno materialno pravo.

7. Obravnavani primer je specifičen, saj je tožničina škoda, ki jo je dolžna povrniti toženka, zgolj poslabšanje že predhodno obstoječe poškodbe, torej povečanje že nastale škode. Vendar je sodišče prve stopnje ta primer tudi temu ustrezno obravnavalo in presojalo, kar je jasno in korektno obrazložilo (zlasti v 7. točki obrazložitve svoje sodbe) in je pravilno v ugotavljanje te škode usmerilo tudi ves dokazni postopek. Ta je pokazal, kot pritožba pravilno povzema, da je pri tožnici zaradi poškodbe, za katero odgovarja toženka, prišlo le do blagega poslabšanja oz. do blage spremembe glede na stanje pred tem. A ravno to je podlaga izpodbijane odločitve: za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oz. nasploh v seštevku za vso nepremoženjsko škodo je tožnici dosodilo znesek, ki ustreza podpovprečnim odškodninam za zelo lahke primere (Fischer I) 2350 EUR, kar sta dobri dve povprečni neto plači na zaposlenega v Republiki Sloveniji, kar je objektivno in subjektivno pravična in ne previsoka odškodnina. Ob tem se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na približno podobne primere iz sodne prakse, čemur se pritožnica niti ne zoperstavlja. Pritožbeno sodišče temu dodaja le, da je denimo povprečna odškodnina za zelo lahke primere v daljšem obdobju znašala približno 3 neto povprečne plače.(1)

8. Glede na ugotovljeno blago poslabšanje težav z roko, ki jo sicer znatno ovirajo pri vsakdanjem življenju, kot je sodišče prve stopnje izčrpno opisalo v tč. 9 na str. 4, 5 in 6, je odškodnina 1400 EUR pravična in ni pretirana.

9. Tudi odškodnina za strah ima podlago v ugotovitvah sodišča prve stopnje. Pritožnica ima načeloma prav, ko navaja, kdaj naj bi se strah sploh upošteval kot pravno priznana škoda, tj. če je zelo intenziven ali pa, če traja dalj časa, in če poruši oškodovančevo duševno ravnovesje. Vendar ne drži, da tožničin primer ni nekje (na spodnjem robu) znotraj navedenega, saj je ugotovljeno, da je sekundarni strah, to je strah za izid zdravljenja, trajal razmeroma dolgo (dva do tri mesece), kar je glede na tožničine predhodne težave oz. poškodbo tudi razumljivo. Ni pa res, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo tožničino izpovedbo, saj pritožnica sama korektno povzema, da je ta rekla, da „jo še zdaj prime, kaj bo z roko.“ Odškodnina 300 EUR iz tega naslova je zato ustrezna in primerljiva z mnogimi drugimi podobnimi primeri.

10. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbe ni našlo relevantnih napak, jo je (v izpodbijanem delu) potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

11. Toženka mora sami kriti stroške svoje neuspešne pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

Op. št. (1): Glej v Jadek Pensa D. et al., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba Ljubljana, 2001, str. 765.