Jedro

Četudi gre za izjemno situacijo in so mladoletniki pridržani skupaj s starši, po Direktivi o sprejemu 2013/33 velja, da morajo biti nastanjeni v "primernih prostorih" (člen 11(2) Direktive o sprejemu 203/33) in policijska postaja za bivanje v trajanju dveh dni za otroka v starosti 7 in 8 let ni primeren prostor in verjetno tudi ne kontejner za bivanje v trajanju dveh tednov. Celo v izjemni situaciji, če so otroci pridržani, morajo po Direktivi o sprejemu 2013/33 imeti možnost sodelovanja v prostočasnih dejavnostih, vključno z igro in rekreativnimi dejavnostmi, ki so primerne njihovi starosti.

Tožena stranka ni dolžna tožnike predati Hrvaški, ampak lahko uporabi diskrecijsko klavzulo iz člena 17(1) Dublinske uredbe, kar posledično pomeni, da je Slovenija v polni meri odgovorna za spoštovanje pravic mladoletnih otrok iz 8. člena EKČP ali 3. člena EKČP. Oba odrasla tožnika, ki sta starša mladoletnima prosilcema, zaradi določbe 24. člena Listine v smislu upravne ali sodne odločitve na podlagi Dublinske uredbe delita usodo njunih otrok.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-672/2025/18 (1221-06) z dne 4. 6. 2025 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II.Postopek v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe se ustavi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim aktom je tožena stranka najprej združila zadeve v en postopek, potem pa je odločila, da se zavržejo prošnje za priznanje mednarodne zaščite prosilcev za mednarodno zaščito z osebnimi imeni A. A. (roj. ... 1996), B. B. (roj. ... 1991), C. C. (roj. ... 2108) in D. D. (roj. ... 2017), vsi državljani Turčije, ker Republika Slovenija ne bo obravnavala prošenj za mednarodno zaščito, saj bodo imenovani predani Hrvaški kot odgovorni članici EU za obravnavanje njihovih prošenj za mednarodno zaščito. V izreku sklepa je še odločeno, da se predaja prosilcev izvrši najkasneje v šestih mesecih od dne 12. 3. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če prosilci samovoljno zapustijo azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V povzemanju dejstev iz ugotovitvenega postopka tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa med drugim, na podlagi osebnih razgovorov z odraslima tožnikoma, navaja, da so bili tožniki v Švici približno 3 mesece in 15 dni, tja pa so odšli zaradi tega, ker se ni nihče odzval na sinove zdravstvene težave (hemofilija). Hrvaško so zapustili in prišli v Slovenijo po dveh tednih ravno tako zaradi sinovega zdravstvenega stanja. Na Hrvaškem so bili nastanjeni v prehodnem kontejnerju v azilnem domu, ker za azil niso zaprosili. V kontejnerju je bilo mrzlo, brez ogrevanja, poleg tega je bilo tudi umazano. Na Hrvaškem je sin trikrat krvavel iz nosu. Ko so jih po dveh dneh na policijski postaji izpustili, so jim dali nek dokument in rekli, da lahko odidejo. Infekcijo sečil so tožnici pozdravili šele v Sloveniji po tem, ko so drugič zapustili Hrvaško.

3.Tožena stranka v odločbi pojasnjuje, da policijski prostori največkrat ne omogočajo dovolj prostora, da bi bile družine lahko ločene od drugih oseb niti niso namenjeni daljši nastanitvi. To pa ne zadošča za ugotovitev, da bodo z njimi nečloveško ravnali v primeru vrnitve in tega ni mogoče opredeliti kot sistemsko pomanjkljivost, če je morala tožnica po vodo v toaletne prostore. V kontejner so bili nastanjeni, ker še niso podali prošnje za azil. Nastanitev je bila prehodnega značaja. Ker sta starša sama ustavila krvavitev otroka, so policisti ocenili, da zdravstvena oskrba ni potrebna. Iz poročila AIDA z dne 10. 7. 2024 izhaja, da so prosilci nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani. Tožena stranka se ne strinja s prosilcema, da zdravstvena oskrba v azilnem domu ni bila na voljo, saj je bila za obravnavo pri njem vrsta, kar je pričakovano. Ker so pomagala zdravila neke druge prosilke, situacija ni bila ogrožujoča za otroka. Če bi se to zgodilo, bi zdravnik otroka sprejel preko vrste. Imajo tudi nujno medicinsko pomoč. To ni sistemska pomanjkljivost. Tožnik je bil deležen psihološke obravnave, tožnica pa se je ozdravila zaradi vnetja sečil.

4.Po drugi strani pa tožena stranka izpostavlja, da zdravstveno stanje sina očitno ni bila ovira, da odidejo iz Hrvaške v Švico in Švica ni našla ovir za predajo Hrvaški. Nadalje, iz zdravstvenega dokumenta dr. E. E. z dne 13. 3. 2025 je razvidno, da ima tožnik težave s spanjem in stresom in da je dobil zdravila.

5.Kar zadeva kakovost hrane in okoliščin prehranjevanja, ki jih izkazujejo priložene slike, tožena stranka pravi, da si tujci hrano po svojih preferencah poiščejo sami in jo pojedo v prostorih, kjer so nastanjeni, zato to niso sistemske pomanjkljivosti. Glede tega, da ni bilo dovolj hrane med vikendom, tožena stranka pravi, da iz poročila AIDA to ne izhaja. S sklicevanjem na sodno odločbo Vrhovnega sodišča I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023 ugotavlja, da tožniki niso izkazali tehtnih razlogov, ki bi nakazovali obstoj sistemskih pomanjkljivosti v postopku odločanja o priznanju mednarodne zaščite. Iz evidence EURODAC namreč izhaja, da so prosilci na Hrvaškem evidentirani kot prosilci za mednarodno zaščito oziroma so vsaj izrazili namen za azil. Tudi, če to ne drži, bi bila odgovorna država Hrvaška na podlagi člena 18(1)(a) Dublinske uredbe. Tožena stranka pravi še, da je merilo za odločitev, da se predaje ustavijo, obstoj sistemskih pomanjkljivosti in v oporo temu navaja več sodb Vrhovnega in Upravnega sodišča, bodisi v tem smislu, da v posamičnih primerih sistemske pomanjkljivosti niso dokazane, ali da sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem ni. V letu 2025 je po dublinskem postopku hrvaška sprejela 456 oseb. Glede fotografij in video posnetkov, ki jih je predložila tožnica, tožena stranka pravi, da te izkazujejo le enkratna stanja in ne sistemskih pomanjkljivosti. Prosilci so sami odgovorni za to, da so bili nameščeni v kontejner, ker niso želeli podati prošnje za mednarodno zaščito. Prosilci so torej opisoval težave v policijskem postopku, ne pa v postopku mednarodne zaščite.

6.Pooblaščenec prosilcev je dne 9. 4. 2025 posredoval informacije o stanju na Hrvaškem, tožena stranka pa je dne 22. 5. 2025 pooblaščencu vročila dokument o informacijah o dublinskih povratnikih na Hrvaško. Tožena stranke je vse te informacije preučila. Določene informacije so po mnenju tožene stranke nerelevantne, ker se ne nanašajo na dublinske postopke, poročilo AIDA z dne 10. 7. 2024 pa izkazuje, da prosilci v ničemer niso ovirani pri dostopu do azilnega postopka. Na letališču predano osebo sprejme uradna oseba ministrstva za notranje zadeve. Prosilci so nameščeni v sprejemni center in zdravstveno pregledani. Sodba sodišča v Hannovru z dne 7. 9. 2022 se nanaša na konkreten primer. Za sodbo sodišča v Braunschweigu, ki govori o tem, da ni indicev, da bi bili otroci na Hrvaškem deležni boljše obravnave, pa tožena stranka pravi, da prosilce ob predaji sprejme uradna oseba ministrstva za notranje zadeve, ki je pristojna za vodenje dublinskega postopka, nato pa so nastanjeni v azilni dom. Glede sodbe sodišča v Stuttgartu z dne 2. 9. 2022 pa tožena stranka pravi, da so prosilci lahko vrnjeni v izvorno državo šele, ko je postopek pravnomočno končan, tudi ko gre za ponovno prošnjo. Glede dveh drugih sodb nemških sodišč z dne 24. 5. 2023 in 24. 2. 2021, ki jih je predložil pooblaščenec tožnikov v upravnem postopku, tožena stranka pravi, da v nobenem dokumentu še ni zabeleženo, da bi bil v primeru predaje oviran dostop do azilnega postopka, ali da bi bil prosilec deportiran v BiH ali Srbijo. Takega primera praksa ne pozna. Če bodo želeli, bodo lahko na Hrvaškem podali prošnjo za azil. Tožena stranka je dobila zagotovilo, da bo v primeru predaje njihova prošnja sprejeta v razumnem roku, nastanjeni pa bodo v sprejemnem centru, ki je skladen z evropskimi standardi. Članek, ki navaja, da je Švica ustavila transfer na Hrvaško, opisuje le odločitev v individualnem konkretnem primeru, kar ni mogoče posplošiti. Dostop do postopka mednarodne zaščite jim je bil očitno omogočen. Na očitek o selektivnem sklicevanju na poročilo AIDA tožena stranka odgovarja, da iz sodb specializiranega tribunala Kraljevine Belgije izhaja, da to sodišče izpostavlja potrebo po individualnih zagotovilih, ko gre za predajo Hrvaški. To potrjuje tudi poročilo EUAA (poglavje 4.2.6.), kjer je navedeno, da dublinski postopek ni prejel uradnega preklica premestitev iz Belgije na Hrvaško. V letu 2025 je Belgija vrnila 19 prosilcev na Hrvaško. Na koncu se tožena stranka sklicuje na načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami EU.

7.V tožbi z dne 19. 6. 2025 tožniki predlagajo odpravo sklepa in da naj sodišče obravnava njihove prošnje, podredno pa predlagajo, naj sodišče sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. V tožbi navajajo, da so bili na Hrvaškem najprej dva dneva, po vrnitvi s strani Švice pa še deset dni. Prva dva dneva (v oktobru 2024) so bili nastanjeni na policijski postaji na Hrvaškem. Mladoletni D. D. ima hemofilijo in sporen je bil odnos hrvaških organov do njegove bolezni. Mladoletnik je na policijski postaji krvavel iz nosu in hrvaški organi niso reagirali. Zato je tožnica sama zaustavljala krvavitev sina. To je bilo v prostoru, kjer so bili tudi samski moški. Ne strinjajo se z oceno tožene stranke, da če bi šlo za resno krvavitev, bi policisti znali prepoznati življenjsko ogrožujočo situacijo. Hrvaški organi tudi niso pomagali po njihovi vrnitvi iz Švice, ko so bili nastanjeni v azilnem domu. Obisk pri zdravniku zaradi prezaposlenosti ni mogoč. Ko je tožnik prosil za pomoč, po tem ko je sinu začela teči kri iz nosa, so mu dejali, da je zdravniška pomoč možna čez en teden. Tožnikom je pomagala gospa iz Turčije. Na Hrvaškem zdravniška oskrba otroka ni bila zagotovljena. Vsakršna krvavitev pri hemofilitiku je lahko usodna. Šele, ko so bili sprejeti v azilni dom v Sloveniji, je bil otrok prepeljan na Pediatrično kliniko, na oddelek za otroško hematologijo in onkologijo, kjer so mu predpisali zdravljenje, ki se mora izvajati 3 dni, dvakrat tedensko. Iz terapije izhaja, da otrok krvavi tudi v sklepe, kar lahko pripelje do invalidnosti. Prilagajo izvide iz Pediatrične klinike. Zaradi resnosti zadeve bi sodišče moralo upoštevati tudi ta dejstva, četudi niso bila predložena že v upravnem postopku. Mladoletni otrok je napoten tudi na ultrazvok srca, zaradi luknjice v srcu.

8.Kot dokaze so tožbi priložili: ambulantni pregled z dne 27. 2. 2025, ambulantni pregled z dne 3. 3. 2025, obvestilo o prenaročilu pregleda z dne 17. 6. 2025. Dne 8. 6. 2025 je tožnica izgubila zavest in je bila prepeljana v UKC - Nevrološka klinika. To se je zgodilo po prejemu izpodbijanega sklepa. Prilagajo tudi izvid z dne 8. 6. 2025. Predaja na Hrvaško bi tako ogrozila oba omenjena, ker ni pričakovati, da bi na Hrvaškem lahko prišla do zdravstvene oskrbe. Predlagajo angažiranje izvedenca medicinske stroke, naj oceni, ali bi bila predaja na Hrvaško varna.

9.Poleg tega v tožbi navajajo, da ni jasen razlog, zakaj se jih vrača na Hrvaško. Tožena stranka omenja člen 20(5) Dublinske uredbe. Vendar na Hrvaškem niso zaprosili za mednarodno zaščito. Bili so samo na policisti postaji, v drugem primeru pa so jih nastanili v azilni doma, vendar nikoli niso podali prošnje za mednarodno zaščito. Sprašujejo se, kje je podlaga za to, da naj bi dali namero za azil. O razlogu za vrnitev se torej ne morejo izreči. Predlagajo, naj sodišče to dokumentacijo pridobi od hrvaških organov oziroma naj jo pridobi tožena stranka, ki je v stalnem kontaktu s hrvaškimi organi. Sicer pa, kot pravijo v tožbi, je tožena stranka sama dolžna preveriti vsa relevantna dejstva še posebej v primeru, ko je sama ugotovila, da tožniki na hrvaškem niso podali kakršne koli prošnje ali namere. Sklicujejo se na sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 217/2024 z dne 21. 10. 2024.

10.V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da lahko hrvaškim organom posreduje vse zdravstvene podatke za prosilce tri dni pred predajo (člen 31 in 32 Dublinske uredbe). Izvidi, predloženi šele naknadno, skupaj s tožbo, so nova dejstva, in tožniki niso podali nobenega opravičljivega razloga, zakaj jih niso predložili že prej. Predložena dokumentacija tudi vsebuje navodilo zdravnice, v katero zdravstveno ustanovo naj bo mladoletni prosilec napoten v primeru težav zaradi hemofilije. Tožena stranka verjame v pravilnost svoje odločitve tudi zato, ker so tožniki vedoč za težave sina vseeno potovali iz Turčije v BiH, na Hrvaško, v Švico, Švica jih je vrnila na Hrvaško. Predhodno potovanje je veliko bolj nevarno, kot je pot iz Ljubljane na Hrvaško v dublinskem postopku. Tožena stranka pravi, da je dobila individualno zagotovilo, da bodo tožniki sprejeti v sprejemni center, ki zadostuje evropskim standardom.

11.Dne 22. 8. 2025 je sodišče prejelo dopolnitev tožbe in predlog za izdajo začasne odredbe. V tej vlogi navajajo, da je mladoletni D. D. dobil s strani UKC Ljubljana izkaznico z dne 16. 6. 2025 s številkami dežurnega hematologa in dežurnega pediatra, ki ju je treba klicati v situaciji, da bi imel otrok težave. Izkaznico so prejeli dne 19. 6. 2025. Prilagajo kopijo izkaznice. Njegovo stanje je torej za življenje ogrožujoče. Predlagajo tudi zaslišanje lečeče zdravnice doc. dr. F. F., ki je z zdravstvenim stanjem otroka seznanjena. Odrasla tožnica je dne 18. 7. 2025 pridobila naknadni izvid, ki kaže, da tudi ona trpi za lažjo obliko hemofilije. Tudi ona je dobila omenjeno kartico, ki izkazuje, da gre za osebo z motnjo strjevanja krvi. Tudi njo obravnava dr. F. F. Pravijo, da teh dokazov prej niso mogli priložiti, ker jih niso imeli.

12.V predlogu za izdajo začasne odredbe pa pravijo, da so dne 20. 8. 2025 prejeli obvestilo od MNZ, da MNZ v kratkem planira njihovo predajo Hrvaški. Zato je izdaja začasne odredbe nujna. Bivanje omenjenih dveh družinskih članov v Sloveniji je nujno zaradi izvajanja zdravljenja in zaradi potencialnih akutnih situacij, to je močnih krvavitev. Ker postopek traja že več mesecev, ne bo nikakršne škode, če se tožniki zadržijo v Sloveniji za čas trajanja tega postopka. Tožniki so se že integrirali, otroci pa hodijo v šolo.

13.Sodišče je dne 25. 8. 2025 dopolnitev tožbe s predlogom za izdajo začasne odredbe poslalo toženi stranki in ji dalo rok 3 dni, da odgovori.

14.Sodišče je dne 28. 8. 2025 prejelo umik predloga za izdajo začasne odredbe, v katerem tožniki pravijo, da so po novih informacijah, ki so jih prejeli od tožene stranke, ugotovili, da nevarnost predčasne izročitve Hrvaški ne obstaja.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba je utemeljena.

15.Spričo dejstva, da dublinski postopki preko tožb prosilcev za mednarodno zaščito in njihovih predlogov za izdajo začasnih odredb izrazito obremenjujejo oddelek za varstvo ustavnih pravic na Upravnem sodišču RS, ki edini rešuje vse upravne spore v zvezi z mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, pri čemer gre ta obremenitev na račun vseh drugih upravnih sporov s področja varstva človekovih pravic, ki jih prejema v delo omenjeni oddelek, bo sodišče osrednji del obrazložitev te sodbe razdelilo na dva medsebojno povezana dela. S tem želi sodišče strnjeno izpostaviti ključne standarde in kriterije na podlagi prava EU za odločanje v teh zadevah, ki lahko toženi stranki služijo kot vodilo za bolj učinkovito vodenje teh postopkov ob spoštovanju vsaj minimalnih standardov za varstvo človekovih pravic. Prvi osrednji del te obrazložitve pod točko a.) se bo nanašal na vprašanje avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe v teh sporih, drugi osrednji del obrazložitve pod točko b.) pa na s tem povezane kriterije za presojo (ne)zadostnosti obrazložitve izpodbijanega akta.

16.Pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) v zvezi z določenimi pravicami oziroma pravnimi interesi, ki izvirajo iz prava EU, in ki jo tožniki uresničujejo v tem upravnem sporu, ima po stališču Sodišča EU neposredni učinek. Sestavni del pravice iz 47. člena Listine je (med drugim) tudi pravica do avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe v upravnem sporu s področja mednarodne zaščite v primerih oziroma v situacijah, ko tožnik nima zahtevka, ki je očitno neutemeljen z vidika varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine (oziroma iz člena 19(2) Listine) oziroma iz odgovarjajoče pravice iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). To velja tudi v primeru predaje prosilcev za mednarodno zaščito na podlagi Dublinske uredbe drugi državi članici v navezavi na določilo drugega pododstavka člena 3(2) Dublinske uredbe, ko morajo države članice upoštevati tudi načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, vključno z omejitvami tega načela.

17.Kriterij, da zahtevek tožnikov z vidika 4. člena Listine ni očitno neutemeljen, pa je hkrati tudi prag, ki - če je dosežen v posamičnem primeru - potegne za seboj obveznost upravnega organa ali sodišča, da opravi(ta) strogo oceno tveganja, to je natančno in celovito oceno tveganja z vidika 4. člena Listine v primeru predaje drugi državi članici EU, še posebej z vidika 3. člena EKČP. Z vidika EKČP je namreč bistveno, da tožena stranka ni dolžna prosilca za mednarodno zaščito predati Hrvaški, ampak lahko uporabi diskrecijsko klavzulo iz člena 17(1) Dublinske uredbe. To pa posledično pomeni, da je z vidika sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) Slovenija v polni meri odgovorna za spoštovanje pravic mladoletnih otrok iz 8. člena EKČP ali 3. člena EKČP v primeru, kot je obravnavani.

18.Zato bo v naslednjem razdelku pod točko a.) sodišče kljub umiku predloga za izdajo začasne odredbe obravnavalo vidik avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe v tem upravnem sporu, kajti suspenzivni učinek tožbe v tovrstnih upravnih sporih ne more biti odvisen od (nevezane) diskrecije upravnega organa, ali bo, ali ne bo oziroma kdaj se bo odločil za predajo tožnikov tekom upravnega spora, poleg tega je pogoj za avtomatični suspenzivni učinek tožbe ta, da tožnik oziroma tožniki nimajo zahtevka v zvezi s pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki bi bil očitno neutemeljen; slednje pa je hkrati tudi kriterij, ki sproži obveznost upravnega organa in sodišča, da opravi(ta) strogo oceno tveganja glede morebitne kršitve pravic v primeru predaje. Ta stroga ocena tveganja pa je hkrati tudi merilo za presojo zakonitosti izpodbijanega akta oziroma za (ne)zadostnost obrazložitve izpodbijanega akta. To presojo bo sodišče naredilo v drugem osrednjem razdelku te sodbe pod točko b.). V razdelku pod točko c.) te sodbe pa bo sodišče ponovilo argumentacijo iz številnih upravnih sporov v preteklosti glede tega, da tožena stranka v primeru, ko sodišče tožbi s področja mednarodne zaščite ugodi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka zaradi načela ekvivalentnosti, ki je sestavni del pravice iz 47. člena Listine po pravu EU nima pravice do pritožbe.

a.) Utemeljitev, da tožba tožnikov z vidika 4. člena v navezavi na člen 24(2) Listine ni očitno neutemeljena in ima zato avtomatični suspenzivni učinek

19.Upravno sodišče je bilo po 21. 6. 2024, ko je izdalo začasno odredbo v zadevi predaje tožnika iz Turčije Hrvaški (v zadevi I U 1115/2024 z dne 21. 6. 2024), zaradi dejstva, da zgolj največ 6 sodnikov z oddelka za varstvo ustavnih pravic Upravnega sodišča RS rešuje vse azilne zadeve, ki so vložene na Upravno sodišče RS, poleg vseh ostalih nujnih zadev med drugim tudi za varstvo človekovih pravic, ki se dodeljujejo na oddelek za varstvo ustavnih pravic, prisiljeno uveljaviti prakso (v nekaterih primerih), po kateri ni odločalo ločeno, to je najprej v roku 7 dni o zahtevi za izdajo začasne odredbe in potem še o tožbi zoper sklep o predaji, izdan po Dublinski uredbi 604/2013. V obdobju pred in po 21. 6. 2024 je bila namreč uveljavljena praksa tožene stranke, da je vedno počakala z izvršitvijo izpodbijanega sklepa po Dublinski uredbi do odločitve sodišča o tožbi v upravnem sporu ali o začasni odredbi. Zato je v tistem obdobju sodišče v nekaterih primerih o začasni odredbi odločalo šele skupaj z odločanjem o tožbi.

20.V mesecu aprilu 2025 pa je Upravno sodišče ugotovilo, da je prišlo do spremembe prakse tožene stranke. Sodišče je namreč dne 25. 4. 2025 v upravnem sporu v podobni zadevi opr. št. I U 2148/2024 dobilo obvestilo svetovalke za begunce, ki je v tistem upravnem sporu zastopala tožnika, da je tožena stranka nenapovedano (dne 4. 4. 2025), pred zaključkom sodnega postopka, preden je sodišče odločilo o tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe, in v nasprotju z vzpostavljeno prakso v primerljivih zadevah, tožnika (v zadevi I U 2148/2024) predala Hrvaški.

21.Nato je dne 28. 4. 2025 evidenčna služba Upravnega sodišča po telefonu prejela informacijo in dan kasneje še pisno vlogo svetovalke za begunce v neki drugi istovrstni zadevi opr. št. I U 97/2025, da je tožena stranka v zadevi I U 97/2025 tekom upravnega spora predala tožnika Bolgariji.

22.Na podlagi teh podatkov je Upravno sodišče začelo sklepati, da je tožena stranka očitno spremenila politiko izvrševanja izpodbijanih aktov v zadevah po Dublinski uredbi. Tudi v tem upravnem sporu so tožniki v dopolnitvi tožbe navedli, da so dobili informacijo, da tožena stranka "v kratkem planira" predajo tožnikov Hrvaški in so zato vložili predlog za izdajo začasne odredbe, v vlogi z dne 28. 8. 2025 pa pravijo, da po novih informacijah, ki so jih prejeli od tožene stranke, nevarnost predčasne izročitve Hrvaški ne obstaja in so predlog umaknili.

23.Ker se je praksa tožene stranke nenapovedano spremenila s strani tožene stranke v začetku meseca aprila 2025, sodišče v praksi ni več moglo skupaj odločati o tožbi in začasni odredbi, ampak je začelo presojati utemeljenost zahteve za izdajo začasne odredbe ločeno od tožbe zoper izpodbijani akt, kar seveda dodatno povečuje prekomeren čas reševanja zadev na oddelku za varstvo ustavnih pravic Upravnega sodišča, saj gre tudi pri odločanju o začasni odredbi v zvezi s predajo prosilcev za mednarodno zaščito v nekatere države članice EU, med katere spada tudi Hrvaška, za zelo kompleksne pravne spore.

24.Upravno sodišče je v omenjeni zadevi turškega državljana (opr. št. I U 1115/2024 z dne 21. 6. 2024) opozorilo, da je Vrhovno sodišče RS zavzelo drugačno razlago določb Dublinske uredbe glede teka roka iz določbe člena 29(1) Dublinske uredbe in suspezivnega učinka tožbe zoper sklep po Dublinski uredbi kot Upravno sodišče v nekaterih zadevah. Po stališču Vrhovnega sodišča vložena tožba zoper sklep izdan po Dublinski uredbi ne zadrži izvršitve dublinskega sklepa in tudi sama vložitev predloga za izdajo začasne odredbe ne odloži izvršitve sklepa v smislu člena 27(3) Dublinske uredbe, ampak šele ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe pomeni odložilni učinek v smislu člena 27(3) Dublinske uredbe.

25.Zato je Upravno sodišče, ki drugače razlaga določbo člena 29(1) in drugega stavka člena 27(3)(c) Dublinske uredbe v zvezi s členom 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), v okoliščinah povečanega pripada zadev s področja Dublinske uredbe, s ciljem učinkovitega varstva pravic tožnikov, ki podajo zahtevo za izdajo začasne odredbe v zvezi z dublinskim postopkom predaje v nekatere države, kot so Hrvaška in Italija ter s ciljem polnega uresničevanja (effet utile) določbe člena 29(1) in člena 27(3)(c) Dublinske uredbe in namena tega sekundarnega pravnega vira EU kot celote, v nekaterih primerih spremenilo prakso in je začelo ločeno odločati in sicer najprej oziroma samo o predlogu za izdajo začasne odredbe, brez da bi lahko hkrati odločalo tudi o tožbi.

26.Upravno sodišče je v sodbi v zadevi I U 1115/2024 z dne 21. 6. 2024 tudi navedlo, da je Sodišče EU v zadevi Amayry, kot je izpostavilo Upravno sodišče v zadevah I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023 in I U 891/2023 z dne 10. 11. 2023, izpeljalo specifično interpretacijo glede na zakonodajalčeve tri možnosti iz člena 27(3) Dublinske uredbe. Sodišče EU je v tej specifični interpretaciji upoštevalo naslednje: da je treba dati pristojnemu organu dovolj dolg rok, da opravi predajo (razlaga po namenu); da pri tem vprašanje, ali je zadevna oseba zahtevala odlog izvršitve odločitve o predaji, ni bistveno; da se zakonodajalec EU sklicuje na prenehanje odložilnega učinka, ne da bi razlikoval med državami, ki so se odločile, da bodo imele pritožbo v skladu s členom 27(3)(a) in (b) Dublinske uredbe s takojšnjim odložilnim učinkom, in državami, ki so se odločile, da bo odložilni učinek v skladu s členom 27(3)(c) Dublinske uredbe odvisen od sprejetja odločitve o odložitvi izvršitve na podlagi zahteve zadevne osebe; da se države članice, ki so želele okrepiti pravno varstvo prosilcev s takojšnjim odložilnim učinkom (pri)tožbe zoper odločitev o predaji, zaradi spoštovanja zahteve po hitrosti ne smejo znajti v položaju, ki bi bil manj ugoden od tistega, v katerem se znajdejo tiste države članice, ki takega ukrepa niso štele za potrebnega, do tega pa bi prišlo, če države članice ne bi imele na voljo dovolj dolgega roka za izvedbo predaje, kadar je zadevna oseba pridržana in se je odločila, da bo vložila pritožbo.

27.To interpretacijo, ki sicer sega še v leto 2023, je torej Upravno sodišče ponovilo in potrdilo v zadevi I U 1115/2024 z dne 21. 6. 2024 in iz nje izhaja, da po stališču Sodišča EU vprašanje, ali je zadevna oseba zahtevala odlog izvršitve odločitve o predaji, ni bistveno, in da se države članice, ki so želele okrepiti pravno varstvo prosilcev s takojšnjim odložilnim učinkom (pri)tožbe zoper odločitev o predaji, zaradi spoštovanja zahteve po hitrosti ne smejo znajti v položaju, ki bi bil manj ugoden od položaja tistih držav članice, ki takega ukrepa niso štele za potrebnega.

28.Po mnenju Upravnega sodišča vse navedeno velja v situaciji, ko tožnik nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja iz člena 4 (oziroma 19(2)) Listine, kajti v takem primeru mora tožba v upravnem sporu imeti avtomatičen suspenzivni učinek. Vse tako kaže, da tožena stranka teh interpretacij Sodišča EU, ki so podprte tudi z dolgoletno in povsem ustaljeno interpretacijo ESČP pravice iz 3. člena EKČP, od začetka meseca aprila 2025 ne upošteva (več) ali pa je morebiti ne upošteva (več) dosledno.

29.Interpretaciji ESČP iz sodbe Velikega senata v zadevi M.S.S. v Belgium and Greece glede avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe, kadar stranka nima očitno neutemeljenega zahtevka glede 3. člena EKČP, se je sicer Sodišče EU z vidika učinkovitega sodnega varstva pravice iz člena 19(2) oziroma iz 4. člena Listine približevalo postopoma, sprva bolj kot ne implicitno, dokler ga ni bolj izrecno potrdilo v sodbi v zadevi B z dne 30. 9. 2020. Zadeva B se sicer nanaša na odločbo o vrnitvi in ne na odločitev o predaji po Dublinski uredbi. Vendar, ker gre v obeh primerih za interpretacijo določbe 47. člena Listine in ker je šlo tudi v zadevi M.S.S. v Belgium and Greece za razmerje (sodelovanja) med dvema državama članicama EU, je interpretacija v zadevi B v navezavi z interpretacijo v zadevi Amayry relevantna tudi za obravnavani primer. V skladu z interpretacijo Sodišča EU je namen določila 52(3) Listine zagotoviti potrebno usklajenost med Listino in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča EU.

30.Zakonodajalec je v določbi tretjega odstavka 70. člena ZMZ-1 izrecno predpisal, da tožba zoper sklep o zavrženju prošnje na podlagi Dublinske uredbe ne zadrži izvršitve izpodbijanega akta. S takšno ureditvijo je zakonodajalec Republike Slovenije za določene situacije ustvaril možno neskladje s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine, kajti po (mutatis mutandis) interpretaciji Sodišča EU v omenjeni zadevi B je avtomatičen suspenzivni učinek že po sami zakonski določbi, ki mora biti natančna, jasna in predvidljiva, potreben, kadar bi lahko bil tožnik zaradi izvršitve odločbe izpostavljen dejanskemu tveganju, da bo podvržen ravnanju v nasprotju z določilom 4. člena Listine (oziroma člena 19(2) Listine). Nacionalni organ sicer ni nujno dolžan "domnevati", da bi vsako pravno sredstvo imelo odložilni učinek po samem zakonu, vendar pa mora organ preveriti, ali so pogoji, ki v pravu EU veljajo za zagotovitev tega učinka, izpolnjeni glede na položaj zadevne osebe. Upravni organ oziroma tožena stranka v tem primeru tega očitno ni naredila in načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, ki z razliko od obravnavane zadeve v zadevi B ni bilo relevantno, tožene stranke ne odvezuje, da bi v konkretnem primeru to storila.