Jedro

Prvostopni organ se v svoji obrazložitvi ni v ničemer opredelil, niti do dokazov in dokaznih predlogov, ki jih je navedel tožnik oziroma jih je priložil svoji zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje.

Ker je sodišče sklep o zavrnitvi predloga tožnika za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamujenim procesnim dejanjem – zaslišanjem stranke v upravnem postopku odpravilo kot nezakonit akt, je moralo posledično odpraviti tudi nezakonito odločbo prvostopnega organa o zavrnitvi zaprošenega dovoljenja za podaljšanje začasnega prebivanja tožnika v Republiki Sloveniji, saj bi v nasprotnem primeru pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga tožnika za vrnitev v prejšnje stanje ne bila učinkovito pravno sredstvo, četudi sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, v primeru, da tej odločitvi ne bi sledila odprava navedene zavrnilne odločbe prvostopnega organa v smislu drugega odstavka 108. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odpravita sklep Upravne enote Ljubljana št. 214-4083/2011-10 (1312006) z dne 8. 7. 2011 in odločba št. 214-4083/2011-7 z dne 15. 6. 2011 ter se zadeva vrne upravnemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka do plačila pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je prvostopni organ na podlagi 16. in drugega odstavka 106. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) zavrnil predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje.

V obrazložitvi prvostopni organ ugotavlja, da je tožnik dne 6. 4. 2011 priporočeno po pošti poslal prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela, skladno z 32. členom Zakona o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 64/09 – uradno prečiščeno besedilo), vlogi pa so bile priložene tudi listine - overjena fotokopija veljavnega potnega lista in originalna pogodba o zaposlitvi s podpisi obeh pogodbenih strank. Ker vlogi niso bila priložena vsa dokazila po določbi tretjega in četrtega odstavka 27. člena ZTuj-1, je prvostopni organ 20. 4. 2011 tožnika pisno pozval k dopolnitvi vloge. Tožnik je 9. 5. 2011 dodatno dostavil plačilne liste za januar, februar in marec 2011, potrdilo o plačilu upravne takse ter fotokopijo dovoljenja za zaposlitev z veljavnostjo od 15. 5. 2011 do 14. 5. 2012. Nadalje v obrazložitvi navaja, da se tožnik vabilu na zaslišanje dne 14. 6. 2011 ni odzval, čeprav mu je bilo v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP vročeno 31. 5. 2011. Po svojem pooblaščencu je tožnik dne 2. 7. 2011 v skladu s petim odstavkom 87. člena v povezavi s 103. členom ZUP pravočasno vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje s priloženimi listinami, in sicer fotokopijo računa za žig, fotokopijami plačilnih list za obdobje od avgusta 2010 do maja 2011, razen za november 2010, fotokopijo potrdila Davčnega urada Ljubljana, da ima delodajalec, A. d.o.o., poravnane davčne obveznosti za davke in prispevke iz naslova zaposlitve in dela, ter fotokopijo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani o izbrisu zastopnika. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tožnik navaja, da je dne 17. 6. 2011 prejel odločbo Upravne enote Ljubljana št. 214-4083/2011-7 (1312006) z dne 15. 6. 2011 o zavrnitvi njegove prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, iz katere je šele prvič izvedel o vabilu na zaslišanje dne 14. 6. 2011 in da do tistega trenutka o tem ni imel nobene informacije. Šele po pogovoru z lastnikom delodajalca je ugotovil, da je zaradi spora med lastnikom in direktorico delodajalca slednja zapustila svojo funkcijo in prostore delodajalca ter pri tem s seboj odnesla žig in vrsto dokumentov, med katerimi je bilo očitno tudi omenjeno vabilo, ki je bilo puščeno v nabiralniku dne 31. 5. 2011, saj tožnik navedenega vabila kljub večkratnemu iskanju v prostorih delodajalca ni našel. V nadaljevanju obrazložitve upravni organ ugotavlja, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje sicer pravočasen, vendar okoliščine, ki jih tožnik navaja niso verjetno izkazane tako, kot določa 104. člen ZUP, saj se v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tožnik sklicuje na to, da ni prejel vabila na zaslišanje, ki mu je bilo poslano na naslov za vročanje – ..., Ljubljana, češ da naj bi vabilo prevzela ali odnesla direktorica podjetja, v katerem je tožnik zaposlen, čeprav je bilo vabilo poslano tožniku in ne delodajalcu. Upravni organ ugotavlja, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen in tožnik „ni predložil opravičenega razloga, tako kot to zahteva 104. člena ZUP“.

Pritožbo tožnika zoper uvodoma navedeni sklep je upravni organ druge stopnje zavrnil kot neutemeljeno ob sklicevanju na določila drugega odstavka 248. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP, ker je po proučitvi celotne zadeve ocenil, da so bile v postopku pred izdajo sklepa sicer pomanjkljivosti, ki pa niso bistvene in je odločitev organa prve stopnje vseeno pravilna in zakonita. V nadaljevanju povzema določila 1., 3. in 4. alineje prvega odstavka 43. člena ter tretjega in četrtega odstavka 27. člena ZTuj-1 in po vpogledu v spisno dokumentacijo ugotavlja, da se je tožnik in njegov pooblaščenec pravočasno pritožil zoper prvostopenjsko odločbo št. 214-4083/2011-7 z dne 15. 6. 2011, s katero je bila zavrnjena prošnja za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca iz razloga zaposlitve ali dela na podlagi 32. člena ZTuj-1 zaradi neizpolnjevanja pogojev po tretjem in četrtem odstavku 27. člena ZTuj-1. Po presoji tožene stranke je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je tožniku njegov delodajalec, družba A. d.o.o. izdala plačilne liste za januar in februar 2011, iz katerih je razvidno, da gre za neplačano odsotnost. Prav tako drugostopenjski organ kot pravilno ocenjuje postopanje prvostopenjskega organa, ko je z vabilom na zaslišanje dal tožniku možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe v skladu s tretjim odstavkom 146. člena ZUP. Vabilo je obsegalo pravilno opozorilo tožniku o pravnih posledicah, v kolikor se zaslišanja ne udeleži in ne obvesti organa o njegovi neudeležbi. Ker mu vabila ni bilo mogoče osebno vročiti, je bila vročitev opravljena v skladu s 87. členom ZUP tako, da mu je bilo v hišnem predalčniku puščeno sporočilo o prispelem pismu in ker ga v zakonskem 15-dnevnem roku tožnik ni osebno dvignil, se je v skladu s 87. členom ZUP štelo, kot da je bilo pismo osebno vročeno tožniku dne 31. 5. 2011. Ker se vabilu na zaslišanje ni odzval, niti ni obvestil prvostopnega organa, da ga ne bo na zaslišanje, niti ni predložil dodatnih dokazil, ki bi izkazovali, da izpolnjuje vse pogoje za zaprošeno podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, je po oceni tožene stranke prvostopenjski organ pravilno in zakonito izdal odločbo št. 214-4083/2011-7 z dne 15. 6. 2011 o zavrnitvi tožnikove prošnje. Zoper navedeno odločbo je tožnik oz. pooblaščenec pravočasno vložil pritožbo in predlagal, da se odločba razveljavi ter postopek vrne v prejšnje stanje, ker tožnik za vabilo ni vedel, saj zaradi spora znotraj podjetja ni mogel priti do vabila, kar je ugotovil šele naknadno, zaradi ravnanja nekdanje direktorice družbe, ki je tožnikova delodajalka, ki tudi ni pravilno obračunavala prispevkov od decembra 2010 do marca 2011, vendar so bile po opozorilu tožnika poravnane vse davčne obveznosti za davke in prispevke iz naslova zaposlitve, tudi za čas tožnikove začasne odsotnosti zaradi praznovanja lokalnega novega leta, značilnega za indijsko tradicijo, s katerega se je tožnik vrnil v začetku marca 2011. Takrat je tudi ugotovil, da delodajalec oz. direktorica družbe ni pravilno obračunavala prispevkov od decembra 2010 do marca 2011, ki pa jih je delodajalec kasneje na opozorilo tožnika poravnal. Tožnik je sicer ves čas sodeloval s prvostopenjskim organom in priložil vse zahtevane dokumente. V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev postopka v prejšnje stanje pooblaščenec ponavlja navedene razloge, zaradi katerih tožnik ni vedel, da ga je prvostopenjski organ vabil na zaslišanje dne 14. 6. 2011 ter uveljavlja ugovore bistvene kršitve pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava, zlasti pa nezadostne obrazložitve razlogov za zaključek prvostopnega organa, da niso verjetno izkazane okoliščine, kot to določa 104. člen ZUP. Po proučitvi celotne zadeve tožena stranka ugotavlja, da je v postopku izdaje sklepa prišlo do pomanjkljivosti, ki pa niso bistvene in je zato odločitev organa prve stopnje pravilna in zakonita, četudi bi prvostopenjski organ moral bolj natančno navesti, katere okoliščine oz. dokazila v smislu 104. člena ZUP niso bila dovolj verjetno izkazana oz. jih dodatno obrazložiti. Po presoji tožene stranke obstaja določena nejasnost glede neizplačevanja mesečnega dohodka za januar in februar 2011, zaradi česar kot pravilno ocenjuje postopanje prvostopnega organa, ko je tožniku na podlagi 1. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP z vabilom na zaslišanje omogočil, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Ne glede na dejstvo, da je tožnik kot razlog navedel nesporazum znotraj družbe A. d.o.o., tožnikove delodajalke, in kot dokaz predložil tudi odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 17. 6. 2011 o izbrisu zastopnice B.B. kot direktorice z datumom prenehanja pooblastila 23. 5. 2011, tožena stranka meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da navedene okoliščine niso bile dovolj verjetno izkazane. Dalje še navaja, da je dejstvo, da prvostopenjski organ ni pristojen za reševanje notranjih sporov pravnih oseb, kot tudi ne okoliščin, ki se navezujejo na oseben odnos tožnika z družbo A. d.o.o. oz. nekdanjo direktorico. Pristojnost prvostopnega organa je, da na podlagi zbranih podatkov in listin ugotavlja dejansko stanje ter na podlagi tega sprejme končno odločitev, ki je v tem primeru v skladu z določili ZTuj in ZUP. Nadalje ugotavlja, da je prvostopenjski organ na podlagi prvega odstavka 103. člena ZUP dal tožniku možnost, da dokaže, da je iz upravičenih razlogov zamudil rok ali narok, vendar tega tožnik ni dovolj verjetno dokazal. Nadalje ugotavlja: // … med drugim je pooblaščenec v pritožbi z dne 4. 7. 2011 navedene izjave prič, ki naj bi potrdile pričanje pritožnika, ki pa jih v spisni dokumentaciji drugostopenjski organ ni našel ...//. Nadalje izpostavlja, da kolikor pritožnik nova dokazila predloži med samim pritožbenim postopkom gre za navajanje novih dejstev in okoliščin, ki so po tretjem odstavku 238. člena ZUP sicer dopustne, vendar pa mora pritožnik obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti na obravnavi. Ne glede na dejstva, da je tožnik k pritožbi z dne 4. 7. 2011 priložil nova dokazila, tožena stranka ugotavlja, da je svoji prošnji z dne 6. 4. 2011 priložil plačilne liste za mesec januar in februar 2011, iz katerih je bilo razvidno, da gre za neplačano odsotnost tožnika ter da je bil v tem času odsoten iz Republike Slovenije. Vendar tega v prošnji tožnik ni navedel, temveč šele po tem v pritožbi, imel pa je tudi možnost, da pred odločbo to razjasni (vabilo na zaslišanje), pa te možnosti ni izkoristil. Po presoji tožene stranke kopija odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 17. 6. 2011 še ne predstavlja upravičenega razloga, na podlagi katerega bi lahko prvostopenjski organ sklepal, da je šlo v tem primeru za upravičen razlog in verjetne okoliščine, da je dejansko prišlo do nezakonite odtujitve pisma tožniku s strani direktorice in da zato upravičeno ni vedel za poslano vabilo na zaslišanje. O verjetnosti okoliščin odloča upravni organ na podlagi 104. člena ZUP, pogoji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje pa se ugotavljajo v skladu s 27. in prvim odstavkom 31. člena ZTuj-1. Tožena stranka ugotavlja, da ni prišlo do kršitve pravil postopka in je prvostopenjski organ pravilno deloval, ko je zaradi ugotavljanja dejanskega stanja glede izpolnjevanja pogojev za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tožniku dal večkrat možnost, in sicer z vabilom na zaslišanje in nato s proučitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, da razjasni nekatere okoliščine. Pri tem je pravilno izvajal vročanje vabila na zaslišanje tožniku na podlagi 87. člena ZUP, po katerem se šteje, da je bilo osebno vročeno. Tožena stranka tožniku dodatno še pojasnjuje, da vsa dokazila, ki ji jih je priložil v pritožbenem postopku, lahko uporabi v morebitnem novem postopku za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje tujca.

V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore bistvene kršitve pravil postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in napačne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožniku dovoli vrnitev v prejšnje stanje in mu omogoči, da opravi zamujeno procesno dejanje, ter da toženi stranki naloži povračilo vseh stroškov postopka. V tožbi navaja, da je po pozivu prvostopnega organa tožnik svojo vlogo, ki jo je dne 6. 4. 2011 vložil priporočeno po pošti, naknadno na poziv prvostopenjskega organa z dne 20. 4. 2011, ki ga je prejel 22. 4. 2011, dopolnil v danem roku. Tožnik poudarja, da je reagiral oz. odgovoril na vsak poziv upravnega organa, za katerega je vedel, da obstaja. Tožnik je nato 17. 6. 2011 prejel odločbo UE Ljubljana št. 214-4083/2011-7 z dne 15. 6. 2011 o zavrnitvi podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje in je takoj po prejemu, ker ne razume slovenščine, obvestil svojega pooblaščenca, ki je po seznanitvi z odločbo in s tem, da je tožnik zamudil procesno dejanje – pričanje na podlagi vabila, kontaktiral naslovni organ, da bi tožnik opravil zamujeno procesno dejanje, ter dobil pojasnilo o tem, kaj je sploh bil razlog za zavrnitev. Odločba prvostopnega organa o zavrnitvi prošnje ni vsebovala nobenega pojasnila o razlogu oz. vzroku za zavrnitev podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje, vendar prvostopni organ tožniku zamujenega dejanja, kljub temu, da se je s pooblaščencem nanj obrnil, ni omogočil izvesti še isti dan, ko je izvedel za zamudo, to je 17. 6. 2011. Tedaj je prvič izvedel, da je bil vabljen na razgovor dne 14. 6. 2011, z vabilom, ki naj bi bilo vročeno 31. 5. 2011. Do tistega trenutka ni imel nobene informacije oz. obvestila o vabilu, niti ni vabila prejel na naslovu ..., Ljubljana. Dne 2. 7. 2011 je nato tožnik pravočasno vložil zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje, ki ji je priložil pooblastilo, fotokopijo računa za žig, fotokopije plačilnih list za obdobje od avgusta 2010 do maja 2011, fotokopijo potrdila Davčnega urada Ljubljana o plačanih davkih in prispevkih družbe A. d.o.o. in kopijo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani o izbrisu zastopnika. V svoji zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je tožnik tudi pojasnil dejansko stanje in predložil dokaze in dokazne predloge, ki jih našteva v nadaljevanju: kopijo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani SRG 2011/23479 z dne 17. 6. 2011, zaslišanje lastnika delodajalca, Č.Č. iz Ljubljane, zaslišanje sodelavca tožnika, D.D. ter kopijo računa za nov žig delodajalca. Tožnik je hkrati z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje podal vsa pojasnila glede njegove odsotnosti iz Slovenije v času veljavnosti predhodnega dovoljenja za zaposlitev in glede tega, da ni prejel oz. ni bil seznanjen z vabilom na zaslišanje, saj je šele iz izpodbijane odločbe izvedel zgolj to, da je zamudil zaslišanje, ni pa mu bilo pojasnjeno, o čem naj bi zaslišanje potekalo, tako da tožnik ni mogel predložiti tudi morebitnih drugih dokazov oz. opraviti morebitnih drugih dejanj, saj zanje ni vedel, vse zakonsko zahtevane pogoje pa je že izpolnil ter zanje že predložil upravnemu organu ustrezne dokaze. Vendar je upravni organ s sklepom zavrnil predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje, ne da bi navedel kakršnokoli obrazložitev v smislu 214. člena ZUP. Zlasti niso bili navedeni razlogi, odločilni za presojo posameznih dokazov ter razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje opravičujejo odločbo, zaradi česar se sklepa ni dalo preizkusiti v smislu 237. člena ZUP, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Zoper navedeni sklep je tožnik pravočasno vložil pritožbo, ki pa jo je drugostopni organ zavrnil. Tožnik navaja, da upravni organ ni v celoti ugotovil dejanskega stanja, saj ni izvedel predlaganih dokaznih predlogov, zaslišanja prič, ki jih je tožnik podal tako v zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje, kot v pritožbi in sicer zaslišanje lastnika delodajalca Č.Č., zaslišanje sodelavca D.D. ter zaslišanje bivše direktorice B.B., ki jih je tožnik predlagal zaradi potrebe razjasnitve dejanskega stanja, ki je povzročilo, da ni dobil vabila upravnega organa. Zato je predlagal dokaz z zaslišanjem prič, ki so se nahajale v hiši, v kateri je tožnik prebival. Tožnik se ni skliceval na izjave prič, kot zmotno navaja drugostopenjski organ, temveč je podal dokazni predlog za zaslišanje prič, v zvezi s katerim je upravni organ imel dve možnosti – ali zaslišanje prič izvede in tako v celoti ugotovi dejansko stanje, ali pa dokazni predlog za zaslišanje prič zavrne. Če bi upravni organ zaslišanje prič zavrnil, bi se moral do tega dokaznega predloga opredeliti in obrazložiti, zakaj meni, da ni potreben in ga ne bo izvedel. Tega pa prvostopni organ ni storil, s čimer je bistveno kršil pravila postopka. Tožnikov dokazni predlog zaslišanja prič je ključni dokazni predlog, saj je to edini način, da tožnik dokaže, da vabila v resnici ni prejel zaradi posega tretje osebe v njegovo sfero, medtem kot predložena kopija sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani SRG 2011/23379 z dne 17. 6. 2011 zgolj potrjuje dejstvo, da je do zamenjave direktorice prišlo, razloge in dejstva pa bi izpovedale predlagane priče. Upravni organ s tem, ko ni izvedel oziroma se ni opredelil do vseh predlaganih dokaznih predlogov, ni v celoti in popolno ugotovil dejanskega stanja, kar je po 2. točki prvega odstavka 237. člena ZUP pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Upravni organ bi moral navesti razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov, vendar upravni organ ni navedel nobenih razlogov za svojo presojo, niti se ni do vseh dokaznih predlogov opredelil oziroma jih ni izvedel, niti ni podal nobene vrednostne ocene posameznih dokaznih predlogov, temveč le splošen zaključek, ki nima nobenega vrednostnega temelja. Čeprav je navedel določbe predpisov, na katere sklep opira, se upravni organ ni opredelil do tega, zakaj razlogi, ki jih je podal tožnik, niso opravičljivi v smislu 104. člena ZUP. Ker tega ni storil tako, da bi jasno navedel argumente za oceno razlogov kot neopravičljivih, se sklepa v smislu 7. točke 237. člena ZUP ne da preizkusiti. Prav tako upravni organ ni navedel nobenih razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo izdajo njegovega sklepa, ki se ga tudi zaradi tega ne da preizkusiti. Nadalje tožnik navaja, da upravni organ ni navedel razlogov, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku tožnika. V zvezi z navedbami pritožbenega organa, da je tožnik predlagal nova dokazila in gre za navajanje novih dejstev in okoliščin šele v kasnejših fazah postopka, tožnik opozarja, da je že v izhodiščni zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje navedel vsa dejstva in predložil vse dokazne predloge. Trditev drugostopenjskega organa, da je tožnik šele v pritožbi navedel določena dejstva in dokaze, pa tako ni resnična, kar je razvidno iz dokazil v spisu. O tem, kaj se šteje za upravičen vzrok zamude presoja upravni organ v vsakem konkretnem primeru in tako upravičenost razlogov za zamudo presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja. Razlogi za zamudo so opravičljivi, če jih stranka ni zakrivila, zato so upravičeni razlogi praviloma lahko samo takšne okoliščine oz. ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se jih tudi ne morejo pripisati njeni krivdi. Takšna okoliščina je lahko vsak nepredviden ali neizogiben dogodek. Vzrok, ki zamudo opravičuje, mora obstajati v času, ko je rok za opravo zamujenega dejanja postopka potekel, ne glede na to, koliko časa je vzrok obstajal pred tem. Dolžnost stranke pa je, da dokaže, da za zamudo upravnega opravila ni kriva. Tožnik izpostavlja, da je njegovo vabilo na zaslišanje brez njegovega vpliva protipravno odtujila tretja oseba. Tožnik ni zakrivil tega, da ni prejel vabila, niti tega ni mogel predvideti ali odkloniti, celo več, s tem tudi ni bil seznanjen vse do prejema zavrnilne odločbe. V skladu s 104. členom ZUP je tožnik podal popoln opis ugotovljenih dejstev in dejanj, ki so povzročila, da vabila ni prejel oz. da ni bil seznanjen z vabilom na zaslišanje zaradi posega tretje osebe v njegovo sfero. Tožnik je jasno opisal dogodke, ki so privedli do zamude ter predložil vrsto dokazov in dokaznih predlogov v potrditev svojih navedb, vključno z zaslišanjem prič ter tako izpolnil zakonski pogoj iz 104. člena ZUP, da je okoliščine verjetno izkazal. Zakaj upravni organ ni izvedel teh dokaznih predlogov, pa tožniku ni znano, saj se upravni organ do tega ni opredelil, s čemer je storil bistvene procesne kršitve. Tožnik je svoje razloge za to, da ni prišel na zaslišanje, podrobno pojasnil z več dokazili, predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa je pravočasno vložil, hkrati s pritožbo zoper zavrnilno odločbo, ki jo je, tako kot zahtevek za vrnitev v prejšnje stanje, vložil v zakonskih rokih. Tožnik meni, da je oba pogoja za vrnitev v prejšnje stanje v celoti izpolnil, upravni organ pa ni sprejel nobene dokazne ocene o dejanskem stanju, niti ni izvedel oz. se opredelil do predlaganih dokaznih predlogov, pri čemer tožnik opozarja, da je zamujeno dejanje predstavljalo zaslišanje, zato zamujenega dejanja tožnik ni mogel izvesti kljub prošnji upravnemu organu, tožnik pa je tako v pritožbi zoper odločbo o zavrnitvi podaljšanja dovoljenja za začasno bivanje kot tudi v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje podrobno pojasnil vse okoliščine, ki so relevantne za odločitev. Zadevni predlog za vrnitev v prejšnje stanje je vložil pri pristojnem organu pri katerem bi bilo treba opraviti določeno dejanje. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožniku dovoli vrnitev v prejšnje stanje ter mu omogoči, da opravi zamujeno procesno dejanje ter da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača vse tožbene navedbe in vztraja pri navedbah v izpodbijanem prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Dodatno še navaja, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno in zakonito, ko je zahtevek tožnika za vrnitev v prejšnje stanje z izpodbijanim sklepom zavrnil. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ pred izdajo zavrnilne odločbe z vabilom na zaslišanje tožniku dal možnost, da se izjavi o vseh relevantnih in okoliščinah. Navedeno vabilo pa je bilo tožniku pravilno vročeno v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP tako, da mu je bilo puščeno v poštnem nabiralniku na naslovu, ki ga je tožnik navedel. Glede na to, da po puščenem obvestilu tožnik vabila na zaslišanje ni prevzel v 15 dneh, ob upoštevanju četrtega odstavka 104. člena ZUP tožena stranka meni, da okoliščine, ki jih je v pritožbi navedel tožnikov pooblaščenec niso bile dovolj verjetno izkazane, pri čemer se sklicuje na svojo obrazložitev v drugostopni odločbi, da osebni spori med zaposlenimi ne morejo predstavljati opravičljivega vzroka oz. razloga, zaradi katerega bi bila tožniku dovoljena vrnitev v prejšnje stanje. Tudi dokazila, ki jih je tožnik predložil v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, in sicer kopija sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 17. 6. 2011 o „preklicu mesta direktorice družbe“, po mnenju tožene stranke še ne predstavljajo opravičenega razloga, na podlagi katerega bi lahko prvostopenjski organ sklepal, da je dejansko prišlo do nezakonite odtujitve pisma tožniku, ki zato posledično ni bil seznanjen z vsebino poslanega vabila na zaslišanje. Pristojnost prvostopenjskega organa je, da na podlagi zbranih podatkov in listin v postopku ugotavlja dejansko stanje ter stranki pred izdajo odločbe da možnost, da se izjavi o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah.

Tožba je utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je tožnik prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve in dela na predpisanem obrazcu s prilogami vložil dne 6. 4. 2011, priporočeno po pošti. Prav tako ni sporno, da ga je nato prvostopni organ 20. 4. 2011 pisno pozval k dopolnitvi predmetne vloge, ki jo je tožnik 22. 4. 2011 dopolnil v danem roku, nato pa je dne 17. 6. 2011 prejel zavrnilno odločbo št. 214-4083/2011-7 z dne 15. 6. 2011. Tožnik izpostavlja, da je vse zahtevane zakonske pogoje že izpolnil in predložil tudi ustrezna dokazila, šele iz zavrnilne odločbe pa je izvedel za obstoj vabila na zaslišanje, razpisanega 14. 6. 2011, ki pa ga tožnik sploh ni prejel, zato se nanj ni mogel odzvati. Čim je izvedel, da je zamudil procesno dejanje – zaslišanje stranke, pa je stopil osebno v stik z upravnim organom, da bi zamujeno procesno dejanje opravil s pomočjo pooblaščenca, ker tožnik sam ne zna uradnega jezika, vendar neuspešno, potem pa še z vložitvijo pritožbe in zahteve za vrnitve v prejšnje stanje. Slednjo je prvostopni organ, po ugotovitvi, da je sicer pravočasno vložena, zavrnil z obrazložitvijo, da //...okoliščine, ki jih stranka navaja, niso konkretno izkazane, tako kot to določa 104. člen ZUP. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje se stranka sklicuje na to, da ni prejela vabila na zaslišanje, ki ji je bilo poslano na naslov za vročanje – ..., Ljubljana. Vabilo naj bi prevzela oz. odnesla direktorica podjetja, v katerem je stranka zaposlena, čeprav je bilo vabilo poslano stranki osebno in ne delodajalcu. Upravni organ je v postopku odločanja o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugotovil, da predlog ni utemeljen in stranka ni predložila upravičenega razloga, tako kot to določa 104. člen ZUP....//. S tako vsebino obrazložitve izpodbijanega sklepa prvostopni organ po presoji sodišča ni zadostil standardom, ki so se v upravnosodni praksi glede obrazložitve upravnih aktov razvili na podlagi določil 214. člena ZUP v povezavi z 228. členom ZUP, po katerem mora biti obrazložen tudi sklep, če je zoper njega določena pritožba. V skladu z določili 214. člena ZUP pa mora obrazložitev obsegati tako navedbe strank o dejstvih, kot tudi razložitev njihovih zahtevkov (1. točka), kot tudi ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto (2. točka), prav tako pa tudi razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (3. točka), kot tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka), pa tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (6. točka). Vendar obrazložitev izpodbijanega prvostopnega sklepa, kot je predhodno citiran, takšnih vsebin ne vsebuje, saj se prvostopni organ v svoji obrazložitvi ni v ničemer opredelil, niti do dokazov in dokaznih predlogov, ki jih je navedel tožnik oziroma jih je priložil svoji zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje. Ker prvostopni sklep ne vsebuje vsebinskih navedb v skladu z zahtevami, izhajajočimi iz določil 1., 2., 3., 5. in 6. točke prvega odstavka 214. člena ZUP, je izpodbijani sklep nezakonit, saj je podana bistvena kršitev pravil določb postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker obrazložitev izpodbijanega sklepa, kot je predhodno povzeta, onemogoča njegov preizkus, ugotovljene nezakonitosti pa ni odpravil niti pritožbeni organ, ki v svoji obrazložitvi protispisno ugotavlja, da naj bi se tožnik skliceval na izjave prič, ki naj bi potrdile pričanje tožnika, češ da jih v spisni dokumentaciji drugostopenjski organ ni našel, istočasno pa je še navedel, da v kolikor tožnik nova dokazila predloži med samim pritožbenim postopkom, gre za nedopustne pritožbene novote po tretjem odstavku 238. člena ZUP, če ne obrazloži, zakaj jih ni predložil že v postopku na prvi stopnji. Iz tožnikove zahteve za vrnitev v prejšnje stanje namreč po presoji sodišča nedvomno izhaja, da je podal dokazne predloge za izvedbo dokaza z zaslišanjem prič, ki naj se šele izvedejo v nadaljevanju postopka, nikakor pa iz tožnikove zahteve za vrnitev v prejšnje stanje ni izhajalo, da bi ji priložil katerekoli druge listine, z izjemo tistih, ki jih je v svoji zahtevi izrecno navedel: to pa sta kopija sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani SRG 2011/23479 z dne 17. 6. 2011 in kopija računa za nov žig delodajalca.

Iz navedenih razlogov izpodbijanega razloga po presoji sodišča ni mogoče preizkusiti, ker so v obrazložitvi navedeni razlogi bistveno pomanjkljivi, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Sodišče je zato moralo že iz tega razloga tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na podlagi 2. in 3.točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrniti upravnemu organu v ponoven postopek. Ker pa je sodišče navedeni sklep o zavrnitvi predloga tožnika za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamujenim procesnim dejanjem – zaslišanjem stranke v upravnem postopku odpravilo kot nezakonit akt, je moralo posledično odpraviti tudi nezakonito odločbo prvostopnega organa o zavrnitvi zaprošenega dovoljenja za podaljšanje začasnega prebivanja tožnika v Republiki Sloveniji št. 214-4083/2011-7 (1312006) z dne 15. 6. 2011, ki ga je prvostopenjski organ oprl na 67. člena ZTuj-1, v dejanskem pogledu pa na svoj zaključek //... glede na to, da se stranka na zaslišanje ni zglasila, niti se ni osebno opravičila, niti ni drugače pokazala interesa za nadaljevanje postopka, se njena zahteva zavrne...//, saj bi po presoji sodišča v nasprotnem primeru pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga tožnika za vrnitev v prejšnje stanje ne bila učinkovito pravno sredstvo, četudi sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, v primeru, da tej odločitvi ne bi sledila odprava navedene zavrnilne odločbe prvostopnega organa v smislu drugega odstavka 108. člena ZUP. Tožba, s katero tožnik v upravnem sporu uspe in z njo doseže odpravo spornega sklepa o zavrnitvi vrnitve v prejšnje stanje namreč po presoji sodišča ni učinkovito pravno sredstvo, v kolikor morebitno opuščeno procesno dejanje – zaslišanje stranke v ničemer ne pripomore k morebitni dopolnitvi dejanskega stanja, na katerem je temeljila predhodno sprejeta zavrnilna odločitev, saj navedeno procesno dejanje ni samo sebi namenjeno. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji senata v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS. Sodišče je pri odločitvi izhajalo iz predpostavke, da tožnik s tožbo varuje svojo ustavno pravico iz 14., 22., 23. in tretjega odstavka 32. člena v povezavi s prvim odstavkom 157. člena Ustave RS, saj je pojem obveznosti tujca po 1. odstavku 67. členu ZTuj-1 potrebno interpretirati v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZTuj-1. Po tej določbi se v primeru, če je bil postopek uveden na zahtevo ali prošnjo tujca in ga ni mogoče končati brez njegovega sodelovanja, njegov molk šteje za umik zahteve, kar posledično povzroči izdajo sklepa o ustavitvi postopka, ne pa zavrnitve prošnje, kot je zmotno odločil prvosotpni organ v konkretnem primeru. Vsebina citirane norme 2. odstavka 67. člena ZTuj-1 ob uporabi jezikovne metode razlage pravnih norm upravnemu organu ne daje podlage za zavrnitev zaprošenega podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje tujca. Tožnik namreč v nasprotnem primeru ne bi imel učinkovitega upravnega sredstva (25. člen Ustave RS) v zvezi z uveljavljanim sodnim varstvom na podlagi tožbe v tem upravnem sporu zoper uvodoma navedeni izpodbijani sklep o zavrnitvi zahteve za vrnitev v prejšnje stanje v smislu 1. odstavka 157. člena v povezavi s 23. členom Ustave RS in 1. odstavkom 2. člena ZUS-1. Sodišče je o zahtevku tožnika za povrnitev stroškov postopka odločilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem se v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju: Pravilnik). Ker je bila predmetna zadeva rešena na seji in tožnika ni zastopal pooblaščenec, ki bi bil odvetnik, je na podlagi določbe 3. člena Pravilnika sodišče tožniku prisodilo stroške v pavšalni višini 80,00 EUR, ki ga je dolžna poravnati tožena stranka v roku 15 dni od vročitve te sodbe.