Jedro

Kadar je dospelost upnikove terjatve odvisna tudi od dejanja upnika, začne zastaranje teči po izteku primernega roka za opravo dejanja, ki bi bilo potrebno za nastanek dospelosti.

626. člen OZ podjemniku ne daje pravice, da zaradi morebitnega naročnikovega ravnanja, ki mu preprečuje ali podaljšuje čas izvedbe dela, ki je razumno potreben, svojo lastno izpolnitev odlaga v nedogled, in da s tem za poljuben oz. nedoločen čas odloži zapadlost svoje terjatve. Tudi v primeru, če je ovira za dokončanje posla na naročnikovi strani, si mora podjemnik aktivno prizadevati k njeni odstranitvi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani Plg 89/2008 z dne 13.10.2008 razveljavi in tožbeni zahtevek za plačilo 7.110,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2007 do plačila zavrne; v 3. in 4. točki izreka pa se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške 275,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.8.2009 do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške 317,05 EUR, v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani Plg 89/2008 z dne 13.10.2008 v celoti. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 9.978,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.8.2009 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v višini 1.787,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da pa tožena stranka sama nosi svoje stroške.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba je delno utemeljena. Višje sodišče je v nadaljevanju presojalo le tiste pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena.

4. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožena stranka tudi zoper terjatev po računu št. 215/2007 podala ugovor zastaranja, ki ga je sodišče zavrnilo kot neutemeljenega. Drži, da tega zaključka ni izrecno obrazložilo, vendar pa je mogoče iz razlogov sodbe smiselno razbrati, da je sodišče prve stopnje štelo, da terjatev tožeče stranke iz naslova opravljenih del parcelacije funkcionalnega zemljišča na ... ulici, ki je predmet računa št. 215/2007, ni zastarala zaradi neizpolnitve tožene stranke, ki tožeči stranki ni priskrbela pooblastil lastnikov, potrebnih pri oddaji etažnega načrta na pristojno geodetsko upravo.

5. Z navedenim stališčem se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Neizpolnitev tožene stranke bi sicer lahko v določeni meri vplivala na zapadlost terjatve tožeče stranke, vendar ne poljubno dolgo ali celo neomejeno. Če gre slediti sodbenim zaključkom, da je bila med strankama sklenjena pogodba o izvedbi parcelacije funkcionalnega zemljišča, predstavlja pravno podlago njunega razmerja podjemna pogodba. V skladu s 626. členom OZ je podjemnik dolžan izvršiti delo v določenem času, če čas ni določen, pa v času, ki je razumno potreben za take posle, pri čemer ne odgovarja za zamudo, nastalo zaradi naročnikovega ravnanja (2. in 3. odst. 626. člena OZ). Navedeno določilo podjemnika ščiti pred morebitnimi naročnikovimi zahtevki zaradi zamude, za katero je naročnik sam odgovoren. To določilo pa podjemniku ne daje pravice, da zaradi morebitnega naročnikovega ravnanja, ki mu preprečuje ali podaljšuje čas izvedbe dela, ki je razumno potreben, svojo lastno izpolnitev odlaga v nedogled, in da s tem za poljuben oz. nedoločen čas odloži zapadlost svoje terjatve. Tudi v primeru, če je ovira za dokončanje posla na naročnikovi strani, si mora podjemnik aktivno prizadevati k njeni odstranitvi. Sodna praksa je že zavzela enotno stališče, da v primerih, kadar je dospelost upnikove terjatve odvisna tudi od dejanja upnika (v tem primeru podjemnika), začne zastaranje teči po izteku primernega roka za opravo dejanja, ki bi bilo potrebno za nastanek dospelosti (glej odločbe II Ips 404/2008, II Ips 784/2005, III Ips 31/2009). V nasprotnem primeru bi bil začetek teka zastaralnega roka pomaknjen v negotovo prihodnost ali pa celo terjatev ne bi nikoli zastarala, kar pa je v nasprotju s pomenom in smislom instituta zastaranja. Treba je zato odgovoriti na vprašanje, ali je tožeča stranka morda s svojo neaktivnostjo nerazumno dolgo odlagala nastop dospelosti. Pritožbeno sodišče je mnenja, da iz dejanskih okoliščin primera izhaja pritrdilen odgovor na to vprašanje. Tožeča stranka je na poziv sodišča na naroku dne 9.2.2011, da navede vsa relevantna dejstva v zvezi z ugovorom zastaranja, navedla le, da bi naročeno geodetsko storitev zaključila z oddajo elaborata geodetske izmere na pristojno geodetsko upravo, česar pa ni mogla storiti, ker s strani tožene stranke ni prejela pooblastil zemljiškoknjižnih lastnikov. Ko je od tožene stranke izvedela, da ji ne more predložiti pooblastil, je izstavila vtoževani račun (v letu 2007). Ni navedla, kdaj je to izvedela, niti da je toženo stranko kadarkoli pozivala k predložitvi pooblastil. Iz njenih ostalih trditev izhaja, da je na podlagi naročila tožene stranke dne 7.5.2004 opravila mejno obravnavo (A9), dne 11.10.2004 pa toženi stranki posredovala predlog za delitev skupnih površin in delitev parcel (A10-A12). Iz česar izhaja, da tožeča stranka v času od 11.10.2004 do izstavitve računa dne 7.11.2007 ni storila ničesar, da bi posel zaključila. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi tožeča stranka že 18.1.2005, ko je bilo toženi stranki odpovedano naročilo za izdelavo predloga razdružitve solastnine s strani lastnikov, lahko zvedela, da tožena stranka pooblastil lastnikov ne more več predložiti. Pasivnost tožeče stranke, ki od tožene stranke ni zahtevala predložitve pooblastil v primernem roku niti se ni pozanimala, kako je z njimi, ni mogla občutneje vplivati na dospelost in s tem začetek teka zastaralnega roka njene terjatve. Zastaranj te je začelo teči po poteku primernega roka, ki se je po oceni pritožbenega sodišča iztekel dne 18.1.2005 (v času od 11.10.2004 do 18.1.2005 bi tožena stranka objektivno lahko zbrala in predložila pooblastila, če bi jo tožeča stranka k temu pozvala oz. bi tožeča stranka do takrat lahko izstavila račun), zato je bila terjatev tožeče stranke z dnem vložitve tožbe oziroma predloga za izdajo plačilnega naloga dne 1.10.2008 že zastarana. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zahtevek, ki ga je tožeča stranka uveljavljala v plačilnem nalogu, zavrnilo.

6. Odločitev prvostopnega sodišča o terjatvi po računu št. 161/2009 z dne 7.8.2009 pa je bila pravilna in je pritožbeni razlogi ne morejo omajati. To terjatev je tožeča stranka uveljavljala s spremembo tožbe dne 27.9.2010. Pritožbeno stališče, da v pravdnem postopku, ki teče po ugovoru zoper izdani plačilni nalog, ni mogoče spremeniti tožbe, ni pravilno. Podlage zanj v ZPP ni. Razširitev tožbenega zahtevka ne onemogoča odločanja o usodi plačilnega naloga, ki je bil izdan na podlagi prvotnega zahtevka v predlogu za izdajo plačilnega naloga (2. odst. 436. člena ZPP). Sodišče prve stopnje v skladu s 185. členom ZPP dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Presoja smotrnosti je tudi edini kriterij za dovolitev spremembe, zato so neupoštevni pritožbeni pomisleki, da spremembe ni mogoče dovoliti, če tožeča stranka poleg obstoječega uveljavlja popolnoma nov zahtevek, ki temelji na drugi dejanski podlagi (2. odst. 184. člena ZPP). Če ne gre za zapletena dejanska in pravna vprašanja, lahko tudi drugačna dejanska podlaga razširjenega zahtevka ustreza kriteriju smotrnosti. S tem, ko sodišče toženi stranki ni omogočilo 30-dnevnega roka za odgovor na spremenjeno tožbo, pač pa zgolj 15 dni, je sicer zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP, ki pa ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj tožena stranka ne zatrjuje, da je bila zaradi prekratkega roka prikrajšana v svoji pravici do izjave.

7. Pritožbeno sodišče nadalje tudi nima pomislekov zoper zaključke prvostopnega sodišča, da je tožena stranka pri tožeči stranki naročila izdelavo etažnega načrta za objekt na parc. št. ... k.o. ..., da je tožeča stranka delo opravila do faze oddaje elaborata na geodetsko upravo, da tožena stranka ni izkazala pravočasnosti grajanja niti ni izkazala, da je imelo opravljeno delo napake, da je tožena stranka tožeči stranki plačilo obljubljala in s tem pripoznala svojo obveznost, zaradi česar je zastaranje pričelo teči znova in da je ne nazadnje končni naročnik opravljeno delo v vtoževani višini toženi stranki tudi plačal. Navedene zaključke je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo in jih podprlo z logično in med seboj skladno oceno predloženih dokazov, ki so tudi z vidika objektivne presoje dovolj trdni in zanesljivi. Tudi pritožbeno sodišče vidi v dopisu tožene stranke z dne 16.9.2009, s katerim je obvestila tožečo stranko, da je prejela plačilo računa št. 161/2009 s strani družbe M., d.d., ter pozvala tožečo stranko, da ji ponovno pošlje dopolnjen etažni načrt (A30), ki ga je tožeča stranka toženi stranki dne 18.9.2009 tudi posredovala (A31), potrditev pravilnosti zaključka, da je tožeča stranka delo opravila brez napak, saj ga je končni naročnik M., d.d., toženi stranki plačal v zahtevani višini, brez vsakršnih ugovorov zoper kvaliteto ali ceno opravljene storitve (vsaj tožena stranka v tej smeri ni podala nobenih trditev). Res, da je poslovno razmerje med pravdnima strankama ločeno od razmerja med toženo stranko in njenim naročnikom, vendar je bila predmet tega razmerja ista storitev. Tožeča stranka je bila podizvajalec tožene stranke, ki je račun tožeče stranke zgolj prefakturirala svojemu naročniku, ta pa ga je toženi stranki brez ugovorov tudi v celoti plačal. Teh dejanskih ugotovitev pritožba ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče pritožbene razloge, ki napadajo zaključke prvostopnega sodišča glede kvalitete in cene opravljene storitve, ter polemizirajo z dokazno oceno prvostopnega sodišča, ocenilo kot neprepričljive in brez opore v dokaznem gradivu. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka potrdilo.

8. Zaradi spremembe sodbe je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Upoštevalo je, da je tožeča stranka z zahtevkom uspela v višini 58 %. Zato je po enakih merilih, kot je sodišče prve stopnje odmerilo stroške tožeči stranki, najprej odmerilo pravdne stroške tožene stranke: za ugovor zoper plačilni nalog 400 točk, za prvo pripravljalno vlogo 600 točk, za drugo pripravljalno vlogo 450 točk in tretjo pripravljalno vlogo 300 točk, 1500 točk za pristop na naroke, 2 % materialnih stroškov do 1000 točk in 1 % materialnih stroškov nad 1000 točk, skupaj torej 3.292,50 točk, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459,00 EUR= 1.511,26 EUR, z 20% DDV pa 1.813,51 EUR. Tožeča stranka je upravičena do 58 % v prvem postopku priznanih in odmerjenih stroškov (1.036,88 EUR), dolžna pa je povrniti 42 % priznanih in odmerjenih stroškov tožene stranke (761,76 EUR). Po pobotanju, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče, je tožena stranka še dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške 275,21 EUR. Tožena stranka je zaradi delnega uspeha s pritožbo v višini 42 %, upravičena tudi do sorazmernega deleža pritožbenih stroškov, ki jih je sodišče odmerilo v višini sestave pritožbe po odvetniški tarifi 750 OT, 20 % DDV in sodne takse za pritožbo 341,78 EUR, skupaj torej 754,88 EUR x 42 % = 317,05 EUR.