Jedro

V sistemu afirmativne litiskontestacije se pasivnost tožene stranke ocenjuje kot priznanje dejanskih navedb v tožbi. Vsa dejstva, ki jih je prvostopenjsko sodišče navedlo v zamudni sodbi, izhajajo iz tožbe in ne drži, da je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je pogodba, sklenjena med tožencem in tožničinim, sinom nična (I. točka izreka), ugodilo pa je tožničinemu zahtevku na izselitev in izpraznitev stanovanja (II. točka izreka).

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju, saj sodišče ni razveljavilo najemne pogodbe, ki je temelj za njegovo bivanje v stanovanju, hkrati pa mu nalaga, naj se izseli. Nadalje trdi, da iz dejstev, ko so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnica ni uspela dokazati ničnosti najemne pogodbe in da toženec nepremičnino zaseda brez pravnega naslova. Stanovanje uporablja v dobri veri v skladu s še vedno veljavno najemno pogodbo, na podlagi katere je plačal najemnino za 5 let v naprej, to najemno pogodbo pa je podedovala tožnica po svojem sinu. Tožnica je bila z bivanjem toženca seznanjena in je s tem vedno soglašala. Smiselno predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe.

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec se (čeprav tega ne navaja izrecno) očitno pritožuje le proti tistemu delu sodbe, s katerim ni uspel, tj. proti II. točki izreka. Za izpodbijanje I. točke, s katero je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek delno zavrnilo, niti ne bi imel pravnega interesa.

6. Toženec je zamudil rok za vložitev odgovora na tožbo. Njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje glede zamude roka je pravnomočno zavrnjen.

7. Zamudne sodbe se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).

8. Po sistemu afirmativne litiskontestacije se pasivnost tožene stranke ocenjuje kot priznanje dejanskih navedb v tožbi. Vsa dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje nanizalo v zamudni sodbi, izhajajo iz tožbe, in sicer: da je lastnica stanovanja tožnica, toženec pa je sklenil najemno pogodbo s sinom tožnice, ki ni bil lastnik niti pri sklepanju najemne pogodbe ni nastopal kot pooblaščenec ali zakoniti zastopnik tožnice, tožnica pa te najemne pogodbe ni odobrila.

9. Pritožbenih navedb, ki navedeno dejansko stanje izpodbijajo oziroma ga spreminjajo (da je tožnica soglašala z bivanjem toženca v stanovanju, da je bilo bivanje toženca odplačno, da je tožničin sin – toženčev sopogodbenik umrl, da je najemno razmerje tožnica podedovala), ni mogoče upoštevati.

10. Toženec nima prav, da je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju. Iz dejanskega stanja, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da sklenjena najemna pogodba med tožencem in sinom tožnice1 ni podlaga za bivanje toženca v stanovanju, zato vprašanje dedovanja statusa najemodajalca po tej pogodbi sploh ni pravno odločilno. Tudi to, da je zahtevek za ničnost najemne pogodbe zavrnjen, ne vpliva na pravilnost ugodilnega dela sodbe, ki ga izpodbija toženec. Ugotovljeni sklop dejstev vodi v pravno posledico, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje: toženec se mora izseliti iz stanovanja, saj v njem biva brez pravne podlage; z lastnico namreč pogodbe ni sklenil. 11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in zamudno sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

1 Ta je pogodbo sklenil v svojem imenu in za svoj račun ter ne morebiti kot pooblaščenec tožnice, tako da bi lahko tožnica pogodbo, ki jo je v njenem imenu sklenila nepooblaščena oseba, kasneje odobrila, zato je pogodba v nobenem primeru ne veže.