Jedro

Navedbe v konkretnem opisu kaznivega dejanja, da je "osumljeni oškodovanca namenoma pregovoril v poslovno sodelovanje in lažnivo prikazal, da bo izpolnil svojo obveznost z dovozom in nasutjem kvalitetne zemlje", po oceni pritožbenega sodišča same zase ne zadostujejo za konkretizacijo tega zakonskega znaka. Vsebini in naravi teh ravnanj namreč nista takšni, da bi (že) na njuni podlagi bilo mogoče sklepati na obstoj zakonskega znaka preslepitve. V obravnavani zadevi je v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja sicer navedeno, da je osumljeni (pri opravljanju gospodarske dejavnosti) z lažnim prikazovanjem preslepil oškodovanca, da bodo obveznosti izpolnjene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru povezovanje abstraktnega dejanskega stanu kaznivega dejanja poslovne goljufije z opisom obstoječih ravnanj v konkretnem delu opisa ne prispeva h konkretizaciji znaka preslepitve oziroma njegove vsebine, kot bistvenega znaka kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenke oškodovanca kot tožilca se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse (tar. št. 74013) kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je na podlagi sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sklenilo, da se zahteva za preiskavo oškodovanca kot tožilca A. d.o.o. z dne 22. 10. 2019, spremenjeni dne 18. 6., 25. 9. 2020 in 2. 2. 2022 zoper osumljenega B. B. zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 zavrne kot neutemeljena.

Na podlagi 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanka kot tožilka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in morebitne potrebne izdatke osumljenca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo v celoti znani.

2. Zoper sklep se je pritožila pooblaščenka oškodovanca kot tožilca iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in podrejeno, da zoper osumljenega uvede kazensko preiskavo zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1. V odgovoru na pritožbo so zagovorniki osumljenega iz Odvetniške družbe C., o.p., d.o.o. iz Ljubljane in pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep, osumljenemu pa povrne stroške kazenskega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov spisa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča v točki 8 izpodbijanega sklepa, da v opisu kaznivega dejanja ni konkretizirano za kakšno kvaliteto navožene zemlje je bil sprejet dogovor, kar je v konkretnem primeru bistvena sestavina konkretnega opisa osumljenemu očitanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je ocena o primernosti in kvaliteti zemlje dejansko vprašanje, ki ga sodišče ne more razčiščevati pred odločitvijo o uvedbi kazenske preiskave.

5. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča v točki 9 izpodbijanega sklepa o odsotnosti konkretnega opisa zakonskega znaka preslepitve kot znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Okoliščine preslepitve v konkretnem opisu dejanja niso ovrednotene oziroma opredeljene z navedbo konkretnih ravnanj osumljenca, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je očitek o preslepitvi ostal zgolj na nivoju pavšalnih navedb. Navedbe v konkretnem opisu kaznivega dejanja, da je „osumljeni oškodovanca namenoma pregovoril v poslovno sodelovanje in lažnivo prikazal, da bo izpolnil svojo obveznost z dovozom in nasutjem kvalitetne zemlje“, po oceni pritožbenega sodišča same zase ne zadostujejo za konkretizacijo tega zakonskega znaka. Vsebini in naravi teh ravnanj namreč nista takšni, da bi (že) na njuni podlagi bilo mogoče sklepati na obstoj zakonskega znaka preslepitve. V obravnavani zadevi je v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja sicer navedeno, da je osumljeni (pri opravljanju gospodarske dejavnosti) z lažnim prikazovanjem preslepil oškodovanca, da bodo obveznosti izpolnjene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru povezovanje abstraktnega dejanskega stanu kaznivega dejanja poslovne goljufije z opisom obstoječih ravnanj v konkretnem delu opisa ne prispeva h konkretizaciji znaka preslepitve oziroma njegove vsebine, kot bistvenega znaka kaznivega dejanja.

6. Po povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem opisu kaznivega dejanja niso navedena dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da je osumljeni s tem, ko se je dogovoril za obliko in pogoje poslovnega sodelovanja in obljubil navoz zemlje, deloval s preslepitvenim namenom in s tem povzročil oškodovancu kot tožilcu premoženjsko škodo, navedena je zgolj vrednost storitve. V nadaljevanju pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da iz konkretnega opisa ne izhaja niti namen niti višina pridobljene protipravne premoženjske koristi na strani osumljenca oz. višina povzročene škode. Iz konkretnega opisa kaznivega dejanja izhaja le višina vrednosti celotne storitve, kar ni znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1. 7. Ker oškodovanec s svojo pritožbo ni uspel, je dolžan na podlagi določil prvega odstavka 98. člena ZKP nositi stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso, ki je odmerjena na 30,00 EUR (tar. št. 74013).

8. Pritožbeno sodišče tudi po preverjanju sklepa po uradni dolžnosti, na podlagi petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo pooblaščenke oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).