Jedro

Za ničnost nekega pravnega posla ne zadošča nedopusten nagib ene od strank, če druga zanj ni vedela (drugi odstavek 40. člena Obligacijskega zakonika) in je bil posel realiziran tako, kot je bil dogovorjen, ima pa dopusten predmet in podlago. Kreditna pogodba, h kateri je drugi tožnik pristopil kot solidarni dolžnik, in glede katere ni sporno, da ni bila fiktivna, je bila sklenjena že v letu 2010. Res je prvi tožnik navajal, da naj bi bila takrat že vložena tožba A. na razveljavitev posla z drugim tožnikom in na vračilo kupnine, vendar take navedbe ne zadoščajo za ugotovitev ničnosti pogodbe o solidarnem poroštvu, ki je bila sklenjena z banko. Običajno je, da h kreditni pogodbi za pravno osebo pristopijo kot solidarni dolžniku tudi njeni (dejanski) lastniki. Res je bilo zavarovanje sprva samo z menicami, vendar je drugi tožnik že na podlagi kreditne pogodbe postal solidarni dolžnik. Zato ni nič nenavadnega in gre za običajno prakso, da je banka v letu 2012 svojo terjatev dodatno zavarovala na način, da ji je drugi tožnik izročil zemljiško pismo za že prej ustanovljeni (in v zemljiški knjigi vpisan) zemljiški dolg. Ker kakšnih drugih navedb glede tega, da naj bi banka za očitan namen drugega tožnika vedela, oziroma da sicer ne bi zavarovala svoje terjatve s poroki in v posledici z zemljiškim dolgom (ali hipoteko), prvi tožnik ni podal, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da prvi tožnik ni izkazal niti, da naj bi bil posel fiktiven niti da naj bi bil ničen. Naknadno je bil med solidarnima dolžnikoma in banko sklenjen dodatek, s katerim se je solidarno poroštvo spremenilo v pristop k dolgu. Zaradi tega dodatka sama terjatev in njeno zavarovanje nista postali fiktivni in tudi ne nični.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti drugemu tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 1.301,13 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do prvega dne zamude do plačila.

III.Ostale priglašene stroške krije vsaka stranka svoje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Kopru (I) zaradi litispendence zavrglo tožbo prvega tožnika v delu v katerem zahteva ugotovitev, da ne obstoji nepogojna terjatev toženca do prvega tožnika v višini 161.585,22 EUR, (II) zavrnilo enak zahtevek, (III) ugotovilo, da obstoji terjatev toženca do drugega tožnika v skupni višini 161.585,22 EUR kot pogojna terjatev, ki se plača pod razveznim pogojem, ki se izpolni, če terjatev plača drugi glavni dolžnik ali pristopnik k dolgu, (IV) zavrnilo zahtevek na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice toženca na nepremičninah drugega tožnika, pridobljene na podlagi notarskih zapisov naštetih v izreku, (V) ugotovilo, da ne obstoji ločitvena pravica toženca do drugega tožnika na istih nepremičninah, pridobljena na podlagi sklepa o izvršbi ter (VI) odločilo o tem, v kakšnem razmerju nosijo stranke pravdne stroške.

2.Iz razlogov sodbe izhaja, da je toženec v postopku stečaja nad drugim tožnikom priglasil svojo terjatev v višini 161.585,22 EUR in ločitveno pravico na toženčevih nepremičninah na podlagi notarskih zapisov (zemljiškega dolga) in na podlagi sklepa o izvršbi. Prvi tožnik je prijavljeno terjatev in ločitveni pravici toženca prerekal, drugi tožnik pa je prijavljeni ločitveni pravici priznal, terjatev pa je priznal le pogojno. Terjatev izvira iz kreditne pogodbe, sklenjene 2010 med glavnim dolžnikom B. d.o.o. (v nadaljevanju B. d.o.o.) in C., ki je bila zavarovana z zemljiškim dolgom in h kateri sta sprva kot solidarna dolžnika in plačnika pristopila drugi tožnik in njegova žena A. A. Ta terjatev je bila skupaj z zavarovanji 17.10.2016 prenesena na toženo stranko, pri čemer sta solidarna dolžnika že pred tem svojo zavezo spremenila v pristop k dolgu. V letu 2016 pa je bil začet tudi izvršilni postopek, v katerem je toženec pridobil zastavno pravico na premoženju, last drugega tožnika. Nad drugim tožnikom je bil 18.12.2020 začet stečajni postopek.

3.Zahtevek prvega tožnika je sodišče v večjem delu zavrnilo, saj je ugotovilo, da terjatev ni fiktivna in tudi ne nična. Drugemu tožniku je pritrdilo, da je terjatev toženca pogojna, in sicer se plača pod razveznim pogojem, ki se izpolni, če terjatev plača glavni dolžnik ali pristopnica k dolgu (A. A.). Ugodilo je še zahtevku prvega tožnika, da ne obstoji ločitvena pravica - hipoteka, saj je bil izvršilni postopek začet z namenom zlorabe pravice.

4.2. Zoper sodbo se pritožujeta prvi tožnik in tožena stranka.

5.3. Prvi tožnik se pritožuje zoper točke I, II, III, IV in VI odločbe iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je napačno zavrglo tožbo v točki I, saj v predmetni zadevi ni podana istovetnost pravdnih strank, prav tako tudi ne istovetnost zahtevkov. Cilj, ki ga zasleduje prvi tožnik, je bistveno širši, zato bi sodišče moralo zavreči zahtevek drugega tožnika. Prvostopenjsko sodišče neutemeljeno ni upoštevalo prepisa zvočnega posnetka zaslišanja A. A. in B. B. z naroka z dne 30.11.2024 (pravilno 2023) v zadevi I Pg 187/2022, ki ga je tožeča stranka priložila pripravljalni vlogi z dne 21.12.2023, saj ga iz objektivnih razlogov (prepis je bil izdelan šele 7.12.2023) ni mogla predložiti že na prvem naroku. Zato ne gre za prekluzijo, nobena od strank branju zapisnika ni nasprotovala, zato je sklicevanje na načelo neposrednosti napačno. Iz zapisnika o zaslišanju A. A. pa izhaja, da je tožena stranka v stečajni postopek neutemeljeno prijavila terjatev 161.585,22 EUR, saj bi jo lahko izterjala od glavnega dolžnika. Na podlagi zapisnika o zaslišanju drugega tožnika in ob upoštevanju vsebine sodb v zadevah Pg 52/2010 in Pg 117/2018 pa je mogoče ugotoviti, da je bil zemljiški dolg ustanovljen v času, ko je bil prvi tožnik že prikrito insolventen, kar je bilo drugemu tožniku znano. A. je že 10.2.2009 vložila tožbo na razveljavitev Pogodbe o prenosu poslovnega deleža, s katero je drugi tožnik prodal prvega tožnika, in na vračilo kupnine. Nekaj dni zatem pa je drugi tožnik prenesel svoj poslovni deleže v družbi Č. na ženo A. A., ta pa je 2.10.2009 svoj poslovni delež prenesla na B. d.o.o.. Nato je šele drugi tožnik začel ustvarjati zemljiške dolgove na zalogo, saj je vedel, da bo tako izigral vrstni red poplačila v primeru nastanka pričakovane terjatve. Sodišče je napačno zavrnilo navedbe prvega tožnika, podane v tretji, četrti in peti pripravljalni vlogi. Z upoštevanjem navedb in izvedbo dokazov se postopek ne bi bistveno zavlekel. O tem pa sodba nima razlogov. Napačno je bilo ugotovljeno dejansko stanje. Kreditna pogodba je bila sklenjena v času, ko je bil nad prvim tožnikom že začet stečajni postopek in zoper drugega tožnika vložena tožba na razveljavitev Pogodbe o prenosu poslovnega deleža. Kreditojemalec je bila družba B. d.o.o., v kateri je drugi tožnik pred tem prenesel svoj poslovni delež na ženo, kot solidarna poroka pa sta za vrnitev jamčila drugi tožnik in njegova žena, pri čemer je zavarovanje obsegalo samo menice. Zaveza drugega tožnika je bila izvorno takšna, da bi v primeru plačila pridobil regresni zahtevek do glavnega dolžnika. Drugi tožnik in banka sta naknadno 28.9.2012 sklenila dodatek, s katerim sta dogovorila, da se predhodno dogovorjene obveznosti zavarujejo tudi z zemljiškim dolgom (čeprav je bila družba B. d.o.o. takrat v lasti A. A.). Kljub konsistentnemu zmanjševanju obveznosti po kreditni pogodbi sta banka in drugi tožnik sklenila dodatek h kreditni pogodbi, s katerim je drugi tožnik pristal, da se njegova solidarna obveznost nadomesti s pristopom k dolgu. S tem je očitno zasledoval namen onemogočiti, da bi bila regresna terjatev do glavnega dolžnika lahko predmet izvršbe (oziroma del stečajne mase). Nikjer tudi ni razvidno, da bi imel glavni dolžnik kakšne likvidnostne težave. Zgolj pet mesecev po sklenitvi dodatkov pa sta tožena stranka in banka sklenili cesijsko pogodbo. Sodišče je spregledalo, da je bila zloraba pravic izvršena že pred pridobitvijo sporne terjatve s strani tožene stranke in je bil prenos zgolj del povezanih pravnih poslov, katerih edini cilj je bil obremeniti premoženje drugega tožnika in na ta način onemogočiti poplačilo prvemu tožniku. V času, ko je prvi tožnik že razpolagal z judikatno terjatvijo na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici Pg 52/2010, je drugi tožnik sklenil dodatek h kreditni pogodbi in svojo solidarno zavezo spremenil v pristop k dolgu. V čem je bila kavza te spremembe drugi tožnik in tožena stranka nista uspeli pojasniti. Pogodba, ki nima poslovne podlage, je nična, kar pa je prvostopenjsko sodišče evidentno spregledalo. Do odkupa terjatve je prišlo s sredstvi, ki jih je toženi stranki posodila družba D. Ltd, ki je bila v lasti drugega tožnika in njegove žene. Ker sodišče ni naredilo dokazne ocene skladno z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je prišlo do kršitve pravice do izjave. Tožeča stranka vztraja, da terjatev tožene stranke ne obstoji, saj je nastala na podlagi poslov, ki niso imeli poslovne podlage, oziroma je ta nedopustna. V drugi pripravljalni vlogi je tožeča stranka jasno izpostavila, da so sporni (v smislu ničnosti) vsi pravni posli, na podlagi katerih je v obravnavana razmerja vstopila tožena stranka. Če bi bila sporna terjatev v celoti poplačana s strani glavnega dolžnika in A. A., bi prenehala tudi vsa zavarovanja oziroma ločitvene pravice. Nesporno je, da se nobeno plačilo vse do današnjega dne ni izvedlo, čeprav bi lahko tožena stranka vložila predlog za izvršbo. Tožeča stranka še vztraja, da ne obstoji niti ločitvena pravice tožene stranke na podlagi zemljiškega dolga. Prvostopenjsko sodišče je spregledalo dejstvo, da je bil predlog za začetek stečajnega postopka zoper prvega tožnika podan že 2.3.2009, zoper sklep stečajnega sodišča je pritožbo vložila družba E., ki je v 100 % lasti drugega tožnika. Namen ustanovitve zemljiškega dolga je bil torej jasen, drugi tožnik se je zavedal, da bo prišlo so izpodbijanja pravnih dejanj med njim in prvim tožnikom. Glede na vse okoliščine je očitno šlo za zlorabo instituta zemljiškega dolga. Prvi tožnik je v postopku z gotovostjo izkazal, da je bil insolventen že 31.12.2007, kar je drugi tožnik vedel, zaradi česar je s pomočjo različnih fizičnih in pravnih oseb, med katerimi je tudi tožena stranka, začel odtujevati in skrivati svoje premoženje. V nadaljevanju prvi tožnik v pritožbi ponavlja dejstva, ki po njegovem mnenju dokazujejo trditve o zlorabi. V posledici je napačna odločitev o pravdnih stroških.

6.4. Na pritožbo sta odgovorila drugi tožnik in tožena stranka. Drugi tožnik nasprotuje stališču, da je bilo zavrženje tožbe materialnopravno napačno. Opozarja, da je sodišče o enakem zahtevku na koncu odločalo.

7.5. Tožena stranka pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Dodaja, da tožeča stranka s tem, ko govori, da bi terjatve morala poplačati ostala dva dolžnika, dejansko priznava obstoj terjatve. V zvezi z zemljiškimi dolgovi gre za nedopustne pritožbene novote, enako velja za navedbe o predlogu za začetek stečajnega postopka in vlogi družbe E. Tožena stranka je zgolj prevzela terjatev od banke upnice, pri čemer se položaj drugega tožnika ni spremenil od leta 2010 dalje.

8.6. Tožena stranka se pritožuje zoper III, V in VI točko izreka. Najprej prereka zaključke sodišča glede pravne legitimacije prvo tožeče stranke, saj ta nima terjatve zoper drugega tožnika. Terjatev je namreč prenehala na podlagi pobota ob začetku stečaja (v zvezi s tem pritožnik ponavlja svoje dosedanje navedbe). Napačna je odločitev, da naj bi bila terjatev v višini 161.585,22 EUR pogojna. Stečajna upraviteljica je namreč terjatev prerekala zaradi neizkazanosti obstoja posojila in ne iz kakšnega drugega razloga. Sama je priznala, da je razlog prerekanja zmoten. Končni seznam preizkušenih terjatev je sestavni del sklepa o preizkusu. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo. Sodišče pravilno ugotovi, da pristopnik k dolgu nima regresnega zahtevka, nato pa zmotno izpelje zaključek, da je terjatev pogojna. Tožena stranka ima do drugega tožnika terjatev, ki je neodvisna od plačila glavnega dolžnika in A. A. Če bi bila terjatev odvisna od plačila drugega tožnika, ne bi šlo za pristop k dolgu, ampak za poroštvo. V nadaljevanju se pritožba ločeno ukvarja z vsakim od s strani sodišča ugotovljenih indicev glede zlorabe pravice v zvezi z ustanovitvijo hipoteke v izvršilnem postopku. Zgolj dejstvo, da gre za povezane osebe, še ne pomeni, da so te osebe z drugim tožnikom povezane na način, da bi mu kakorkoli pomagale. Tožena stranka je pojasnila, zakaj se je odločila, da uveljavlja svojo terjatev izključno zoper drugega tožnika. Slednji ima nepremičnine in tožena stranka je štela, da bo tako najhitreje prišla do vsaj delnega poplačila. Poleg tega je tudi prerekala navedbe o sposobnosti glavnega dolžnika in A. A. za poplačilo dolga. Sodišče je iz izvedenih dokazov samo izpeljevalo trditveno podlago, kar je v nasprotju z razpravnim načelom. Noben predpis upniku ne nalaga, da bi moral postopke sprožiti proti vsem dolžnikom, v zvezi s tem so si razlogi sodbe tudi v nasprotju. Sodišče je svojo odločitev oprlo na "razumen dvom", čeprav se dejstva ugotavljajo s stopnjo prepričanja. Dejstvo, da se je drugi tožnik z vsemi sredstvi upiral poplačilu terjatve prvega tožnika, nima z obstojem ločitvene pravice nobene zveze. Sodišče je popolnoma prezrlo navedbe tožene stranke glede izvršilnih postopkov. V posledici je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

9.7. Na pritožbo je odgovoril drugi tožnik. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Poleg tega še poudarja, da opombe v seznamu prerekanih terjatev pravno ne zavezujejo. Meni tudi, da ne gre za tipičen pristop k dolgu, saj je iz vsebine Dodatka št. 7 razvidno, da gre za solidarno dolžniško razmerje.

10.8. Pritožbi nista utemeljeni.

11.9. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva v zadevi, svoje zaključke je prepričljivo in skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP obrazložilo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih bistvenih kršitev postopka, niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

O pritožbi prvega tožnika

12.10. V predmetni zadevi sta oba tožnika v delu vložila enak tožbeni zahtevek (na ugotovitev neobstoja priglašene terjatve). Ker gre za enotna sospornika, ni mogoče izdati dveh sodb o istem zahtevku. Sodišče prve stopnje je zato enega od zahtevkov pravilno zavrglo. S tem pa ni vplivalo na pravice in položaj prvega tožnika, saj je vse njegove tožbene navedbe obravnavalo in se do njih opredelilo ter o zahtevku na ugotovitev neobstoja terjatve tudi odločilo.