Jedro

Teža kršitev obeh in predvsem na toženčevi strani znatno prekoračena hitrost ter vinjenost, zaradi katere je prišlo po mnenju pritožbenega sodišča do pretežnega dela škode, terja drugačno razmejitev odgovornosti, kot jo je na podlagi 2. odst. 154. čl. Obligacijskega zakonika opredelilo sodišče prve stopnje in sicer razmejitev odgovornosti v korist voznika motornega kolesa.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 731,13 EUR (180.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 140.000,00 SIT od 21.12.2005 do vključno 31.12.2006, preračunano po tečaju zamenjave v EURO in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 584,21 EUR od 01.01.2007 do plačila, v 15-ih dneh ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 40.000,00 SIT od 13.07.2003 do vključno 31.12.2006, preračunano po tečaju zamenjave in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 166,92 EUR od 01.01.2007 do plačila, v 15-ih dneh in mu povrniti pravdne stroške postopka na prvi stopnji v višini 850,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 203.849,00 SIT od 21.12.2005 do 31.12.2006, preračunano po tečaju zamenjave in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 850,64 EUR od 01.01.2007 dalje do plačila v 15-ih dneh." V ostalem delu se pritožba z a v r n e. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pritožbene stroške v znesku 176,15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 84.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.12.2005 do plačila in znesek 24.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.07.2003 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 101.466,73 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.12.2005 do plačila, vse v 15-ih dneh. Ugotovilo je, da sta za prometno nesrečo, ki se je pripetila 10.11.2002, odgovorna tako tožnik kot zavarovanec tožene stranke in sicer tožnik do 60%, zavarovanec tožene stranke pa do 40%. Voznik osebnega vozila, za katerega odgovarja tožena stranka, je pripeljal izza ovinka, kjer je bila hitrost omejena na 50 km/h, s hitrostjo 75 km/h, vozil oa je tudi pod vplivom alkohola, saj je imel v krvi 1,07 g/kg alkohola v izdihanem zraku in zato je bil njegov reakcijski čas zaviranja daljši, kot bi bil v primeru, da ne bi bil pod vplivom alkohola. Kritično prometno situacijo pa je kljub temu pa oceni sodišča prve stopnje ustvaril tožnik, ki je s kolesom z motorjem zapeljal iz neprednostne stranske ceste v križišče brez, da bi se pred vključevanjem v zadostni meri prepričal ali lahko to stori, ne da bi spravil v nevarnost sebe in druge udeležence prometa. Ker je tožnik v prometni nesreči utrpel obtolčenino s podpludbo na zunanji strani desnega kolka ter zgornjem kolku bližnje polovice stegna, obtolčenino s podpludbo na notranji mednožni strani levega kolena in obtolčenino na sprednji strani leve goleni, mu je za telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je trpel med zdravljenjem priznalo od zahtevanih 600.000,00 SIT 130.000,00 SIT, za strah (primarni in sekundarni) mu je od zahtevanih 200.000,00 SIT priznalo 80.000,00 SIT odškodnine. Skupaj mu je za nematerialno škodo tako priznalo 210.000,00 SIT. Tožnik je v prometni nesreči utrpel tudi premoženjsko škodo, saj je bilo njegovo motorno kolo tako uničeno, da je šlo za totalno škodo na vozilu v višini 32.000,00 SIT, 28.000,00 SIT pa mu je sodišče priznalo iz naslova stroškov, ki jih je imel za izvedeniška mnenja pred pravdo. Skupaj mu je za materialno škodo priznalo 60.000,00 SIT.

Zoper zavrnilni del sodbe se je tožnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je izrek v nasprotju z izvedenimi dokazi, obrazložitev sodbe pa je nerazumljiva. Sicer pa ne sprejema odgovornosti v višini 60%. Odločitev je v tem delu nekritična, neživljenjska in do tožnika nepoštena. Izvedeniški mnenji dr. M.B. in M.Z. nista pravilno interpretirani. Iz obeh izhaja, da je do nesreče prišlo zaradi prehitre vožnje zavarovanca tožene stranke, ki je vozil še pod vplivom alkohola. Sodišče pa ga kljub takim kršitvam nagradi z manjšo odgovornostjo od tožnikove. Ni res, da bi bil tožnik kaznovan za prekršek. Ko se je tožnik vključeval na glavno cesto zavarovanca tožene stranke ni videl, čeprav je pogledal na obe strani. Tudi višina odškodnine je odmerjena prenizko. Tožnik je pred pravdo pribavil izvedeniško mnenje dr. T., v tem postopku pa ni želel imeti še dodatnih stroškov, zato je gradil višino odškodnine na tem mnenju. Če bi ga sodišče pravilno uporabilo, bi mu priznalo višjo odškodnino, tako za telesne bolečine kot tudi za strah. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi 100% odškodninsko odgovornost tožene stranke. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevane absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339.čl. ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, obrazložitev je jasna in razumljiva, izrek sodbe pa ima tudi vso oporo v obrazložitvi.

Tudi dejansko stanje je bilo v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovljeno, saj so pravilno ugotovljena vsa odločilna dejstva tega odškodninskega spora. Okoliščina, kako se je končal postopek o prekršku, ki je bil sprožen proti tožniku, za odločitev v tem civilnem sporu ni bistvena. Čeprav je glede tega sodišče brez podlage v podatkih spisa v sodbi zapisalo, da je bil tožnik spoznan, da je storil prekršek, to na samo odločitev nima nobenega vpliva. Pač pa je odločilna okoliščina, ki je sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni dovolj upoštevalo ta, da je zavarovanec tožene stranke vozil z bistveno previsoko hitrostjo, kot so mu omogočale razmere na cestišču. Pripeljal je iz ovinka, kjer je predpisana hitrost 50 km/h, s hitrostjo 75 km/h. Zaradi takšne prekoračitve hitrosti, bi moral imeti izredno dobre reakcijske sposobnosti na cestno situacijo za ovinkom. Ker pa je vozil pod vplivom alkohola, saj je imel v krvi kar 1,07 g/km alkohola v izdihanem zraku, je bil nasprotno njegov reakcijski čas še bistveno daljši, kot bi bil v normalnih razmerah. Upoštevaje obe hudi kršitvi na strani zavarovanca ima tožnik prav, da je odgovornost za to, da je prišlo do škode večja na strani zavarovanca tožene stranke. Tožniku gre očitek, da je s premajhno pazljivostjo zapeljal iz stranske ceste čez glavno cesto na drugo stran v smeri proti J. Vozila na glavni cesti imajo vsekakor prednost in morajo vozila, ki se vključujejo oziroma prečkajo glavno cesto, to storiti izjemno previdno. Vendar v konkretni zadevi do nesreče po izračunih izvedencev ne bi prišlo, če bi voznik osebnega avtomobila vozil v okviru dovoljene hitrosti, oziroma, če bi kljub nekoliko višji hitrosti reagiral v normalnem reakcijskem času, kar pa mu je preprečila alkoholiziranost. Teža kršitev obeh in predvsem na toženčevi strani znatno prekoračena hitrost ter vinjenost, zaradi katere je prišlo po mnenju pritožbenega sodišča do pretežnega dela škode, zato terja drugačno razmejitev odgovornosti, kot jo je na podlagi 2. odst. 154. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) opredelilo sodišče prve stopnje in sicer razmejitev odgovornosti v korist voznika motornega kolesa. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi glede na ugotovljene okoliščine tega škodnega dogodka moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je zavarovanec tožene stranke odgovoren za to nesrečo do ?, tožnik pa do ?. Pritožbeno sodišče je zaradi pravilne uporabe materialnega prava zato po 4. odst. 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo spremenilo v tem smislu.

Ko je presojalo višino odškodnine, ki je priznana z izpodbijano sodbo, je ugotovilo, da je ta odmerjena pravilno, saj obseg ugotovljene tožnikove škode nikakor ne utemeljuje višje odškodnine. Z izpodbijano sodbo priznane zneske za posamezno obliko škode je zato samo v spremenjenem razmerju glede na temelj odgovornosti naložilo v plačilo toženi stranki, tako da je toženi stranki naložilo plačilo ? tožnikove škode. Tožena stranka je zato dolžna tožniku plačati za nematerialno škodo od skupno priznanega zneska 210.000,00 SIT, 140.000,00 SIT in za materialno škodo od skupno priznanega zneska 60.000,00 SIT, 40.000,00 SIT. Ker je od 01.01.2007 v veljavi v Republiki Sloveniji na podlagi Zakona o uvedbi eura (Ur.l. RS, št. 114/2006 z dne 9.11.2006) nova valuta euro, je pritožbeno sodišče prisojene zneske preračunalo po tečaju 239,640 v eure, zato je tožena stranka dolžna tožniku plačati za nematerialno škodo 584,21 EUR in za materialno škodo 166,62 EUR, skupno 180.000,00 SIT oziroma v novo slovensko valuto pretvorjeni znesek 751,13 EUR.

Pritožbeno sodišče je zaradi spremembe odločbe v glavni stvari moralo na podlagi 165. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) spremeniti tudi odločbo o stroških postopka. Tožnikov uspeh po višini znaša 29,5%, po temelju pa 66,6% oziroma je njegov povprečen uspeh 48%. Sodišče prve stopnje je tožnikove stroške skupno odmerilo na 444.748,00 SIT in ker mu je tožena stranka dolžna povrniti 48% tega zneska, znese to 213.479,00 SIT, oziroma 890,83 EUR. Stroške tožene stranke pa je sodišče prve stopnje odmerilo na 18.520,00 SIT. Tožnik je dolžan toženi stranki glede na njen uspeh o pravdi povrniti 52% tega zneska, to je 9.630,00 SIT oziroma 40,19 EUR. Po pobotanju stroškovnih odločb je zato tožena stranka dolžna tožniku plačati 850,64 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo tudi pritožbene stroške, ki jih je odmerilo od uspeha v pravdi. Glede na spremenjeni delež odgovornosti je tožena stranka dolžna tožniku plačati 96.000,00 SIT več, kot mu je bilo prisojeno za izpodbijano sodbo, oziroma 400,60 EUR in od tega zneska je pritožbeno sodišče odmerilo tako odvetniške stroške kot tudi sodno takso. Odvetniški stroški znašajo skupaj 140,46 EUR, sodna taksa od tega zneska pa 35,69 EUR, skupno je zato tožena stranka dolžna plačati tožniku 176,15 EUR stroškov pritožbenega postopka.