Jedro

Po določbi Splošnih pogojev in Tarifnega sistema za dobavo in odjem toplotne energije je odjemalec toplote lahko tudi skupina pravnih in fizičnih oseb, ki so priključene na skupno odjemno mesto. Ker je bilo ugotovljeno, da tožena stranka na skupno odjemno mesto ni priključena, predsem pa tudi nikoli ni bila priključena, ni odjemalec, in zato v aktih, na katere se tožeča stranka sklicuje, ni podlage za zaračunavanje dobave toplotne energije.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 229,36 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru razveljavilo sklep o izvršbi VL 127081/2014 z dne 26.9.2014 in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 2.028,44 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožena stranka dejansko ni prejemala toplotne energije od tožeče stranke in niti ni imela vgrajenih grelnih teles, obvezna priključitev na daljinsko ogrevanje pa je možna le v primeru, da je tako določeno z občinskim odlokom, kar v predmetni zadevi ni bilo. Zato je zahtevek na plačilo ogrevanja neutemeljen.

2. Z izpodbijanim sklepom pa je tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 234,93 EUR.

3. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Vztraja, da tožena stranka ni imela možnosti, da bi samovoljno odstopila iz enotnega ogrevalnega sistema v enotnem objektu T.. Ker je samovoljno odstopila, bi morala vseeno nositi stroške ogrevanja. Sodišče bi zato moralo razpisati narok, saj je očitno, da je dejansko stanje med strankama glede odločilnega vprašanja ostalo neraziskano in sta obe stranki v zvezi s tem predlagali številne dokaze. S tem je sodišče kršilo določbo 10. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče se tudi ni opredelilo do vseh navedb pravdnih strank v zvezi z zagotavljanjem oziroma nezagotavljanjem ogrevanja glede enotnega odjemnega mesta in ni obrazložilo, zakaj kljub številnim predlaganim dokazom verjame samo toženi stranki. Po podatkih, ki jih je prejela od upravnika, namreč tožena stranka delilnika ni vgradila, prav tako ni bila izključena iz enotnega sistema. Tožeča stranka je ves čas trdila, da dobavo toplotne energije vrši do odjemnega mesta 41205 (toplotna postaja v stavbi, v kateri ima tožena stranka poslovni prostor) in ne izključno za toženo stranko. Predložila je listine, ki dokazujejo, da je bila med etažnimi lastniki in njo sklenjena pogodba o dobavi toplotne energije. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni bila dolžna vključiti se v distribucijsko omrežje, ni pa odgovorilo na vprašanje, ali je tožena stranka bila vključena že pred spornim obdobjem, pri tem pa je tudi spregledalo navedbe v zvezi z Odlokom o zazidalnem načrtu Občine Piran glede vključitve določenih objektiv v enoten sistem ogrevanja (tem navedbam tožena stranka ni nasprotovala). Napačno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, saj je tožeča stranka dobavitelj do odjemnega mesta, delitev pa je opravila na podlagi delilnika, ki ga je predložil upravnik, pogodba o dobavi je bil tako sklenjena med tožečo stranko in vsemi etažnimi lastniki, torej tudi toženo stranko. Za sklenitev take pogodbe oblika ni predpisana, toženka je tudi vseskozi kot solastnica plačevala fiksne stroške odjemnega mesta. Etažni lastnik se iz sistema ogrevanja ne more izključiti z enostransko izjavo, lahko se le dogovori z ostalimi solastniki za drugačno porazdelitev stroškov. Tožeča stranka je podala tudi navedbe v zvezi z neupravičeno obogatitvijo in je v zvezi s trem sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka ni namestila delilnika, zato je dolžna plačati, ker je s svojim ravnanjem povzročila, da ni mogoče odčitati njene dejanske porabe. Iz enakih razlogov se tožeča stranka pritožuje tudi zoper sklep o pravdnih stroških.

4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje se je (pravično) opredelilo do vseh odločilnih navedb tožeče stranke, tudi do navedb v zvezi z odjemnim mestom (točka 14 obrazložitve). Odločilne dejanske ugotovitve v zadevi (na katere je pritožbeno sodišče v postopku v sporu majhne vrednosti vezano) so: tožeča stranka dobavlja toplotno energijo odjemnemu mestu št. 41205, na katerega pa tožena stranka nima priključene nobene ogrevalne naprave in tudi v njen poslovni prostor ne prejema toplotne energije. Glede gornjih ugotovitev tožeča stranka ni predlagala nobenih prič, zato ni bilo potrebe za izvedbo naroka in kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sporno je bilo le vprašanje, ali je toženo stranko glede na povedano mogoče šteti za odjemalca toplotne energije in s tem za zavezanca za plačilo. Po določbah Splošnih pogojev in Tarifnega sistema za dobavo in odjem toplotne energije je odjemalec toplote lahko tudi skupina pravnih in fizičnih oseb, ki so priključene na skupno odjemno mesto. Ker je bilo ugotovljeno, da tožena stranka na skupno odjemno mesto ni priključena, predvsem pa tudi nikoli ni bila priključena, ni odjemalec, in zato v aktih, na katere se tožeča stranka sklicuje, ni podlage za zaračunavanje dobave toplotne energije (prav tako tudi ne po Pogodbi o dobavi in odjemu toplote iz distribucijskega omrežja, ki prav tako govori le o odjemalcih toplotne energije) in je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno. Ker tožena stranka nikoli ni bila priključena na odjemno mesto, so za ta postopek nerelevantne pritožbene trditve v zvezi z možnostjo enostranskega odklopa in ne terjajo posebnega odgovora. Enako pa velja za nenamestitev delilnika, saj, kot rečeno, tožena stranka na odjemno mesto ni priklopljena in ni odjemalec toplotne energije (za katere velja obveznost namestitve delilnika).

7. Prav tako ob ugotovljenem dejanskem stanju (da tožeča stranka toplotne energije dejansko ne prejema) ni podlage za uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi (tožena stranka ni bila z ničemer obogatena).

8. Odločitev o glavni stvari je pravilna, zato je pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških (tožeča stranka konkretnih ugovorov na odmero stroškov ni imela).

9. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep (353. in 2. točka 365. člena ZPP).

10. Ker s pritožbo ni uspela, mora tožeča stranka toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 229,36 EUR (tar.št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).