Jedro

Organ za BPP je sicer ugotovil, da sta odločitvi sodišča v zadevah, v katerih sta sodnici sodili, izdani na procesni in materialni zakonski podlagi in v zvezi s predmetom obravnavanja, vendar iz njegove obrazložitve ni razvidno niti, kakšni odločitvi sta omenjeni sodnici v navedenih zadevah sprejeli, niti katera je bila procesna in materialna pravna podlaga zanju. Taka nepojasnjena ugotovitev ne more biti podlaga za vsebinsko presojo (ne)razumnosti tožnikovih pričakovanj v obravnavanih kazenskih zadevah.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odpravi II. točka izreka odločbe in sklepa Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 472/2012 z dne 6. 12. 2012 in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovi zahtevi za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), vloženi 26. 10. 2012 (II. točka izreka), ki ju je pred tem združila v en postopek (I. točka izreka).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da se je tožnikova prošnja za BPP nanašala na dve kazenski zadevi zoper sodnici A.A. in B.B., v katerih jima kot zasebni tožilec očita pristranskost in s tem storitev kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem in drugem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Prva omenjena sodnica naj bi kot uradna oseba storila navedeno kaznivo dejanje v nepravdni zadevi Okrajnega sodišča v Krškem št. N 3/2012, v kateri je tožnik nasprotni udeleženec, za katerega predlagatelj zahteva delni odvzem poslovne sposobnosti, drugi sodnici pa očita storitev kaznivega dejanja pristranskega in krivičnega sojenja v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Brežicah „v zadevi letališče …“.

Upravni organ ugotavlja, da je Okrožno državno tožilstvo s sklepoma z dne 22.8. 2012 in 16.7. 2012 zavrglo tožnikovi ovadbi zoper navedeni sodnici (za drugo sodnico je tožnik podal ovadbo še zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 257. člena KZ-1). Pojasnjuje, da očitana kazniva dejanja lahko sodnik stori le z motiviranim naklepom (da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost oz. da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakšno premoženjsko korist oz. da bi drugemu prizadejal škodo), in da so zavrnitve ali ugoditve predlogu stranke odločitve, za katere imajo sodniki zakonska in ustavna pooblastila. Ugotavlja, da sta bili odločitvi sodišča v navedenih zadevah, v katerih sta sodnici sodili, izdani na zakonski podlagi, in da ugoditev konkretnemu predlogu stranke s predpisom ni zapovedana. Glede na vse navedeno meni, da je tožnikova prošnja za BPP nerazumna, saj so njegova pričakovanja očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Zato v zadevi ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je kot subsidiarni tožilec nadaljeval kazenski pregon zoper sodnici A.A. in B.B., potem ko je državni tožilec zavrgel kazenski ovadbi s sklepoma z dne 22. 8. 2012 in 16. 7. 2012. Navaja, da je prva sodnica kaznivo dejanje storila s tem, ko je v nepravdni zadevi št. N 3/2012 sodila pristransko in krivično ter tako posegla v njegove materialne in osebnostne pravice z namenom, da bi v zadevi … v imenu drugih pridobila veliko premoženjsko korist in posledično nematerialno korist, in sicer, da se jima zagotovi njuna kazenska „neodgovornost“. Enako kaznivo dejanje naj bi storila druga sodnica, ker ni ugotovila kazenske odgovornosti C.C. in sostorilcev, s čimer jim je dala neupravičeno prednost, odločitev pa je oprla le na njihove izjave, ne da bi se opredelila do 86 dokaznih listin. Tudi izpodbijani odločitvi očita pristranskost, saj toženka brez dokaznega postopka ne more vedeti, kako bo potekal kazenski postopek.

Toženki očita, da ni upoštevala 17. člena Zakona o kazenskem postopku, ki sodišču nalaga, da mora dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, ugotoviti po resnici in popolnoma, ter pazljivo preizkusiti in ugotoviti dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Meni, da toženka kazensko odgovornost sodnika obravnava neutemeljeno ozko, saj naj bi se z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi zagotavljala zakonitost sodbe, kar pa naj ne bi bilo enako kot ugotavljanje protipravnega ravnanja. Neutemeljeno in protipravno naj bi bilo tudi stališče, da ugoditev konkretnemu predlogu stranke ni zapovedana. V zvezi s tem se sklicuje na 2., 3., 5. in 14. člen Ustave ter na 20. in 99. člen KZ-1. Ureditev kazenske odgovornosti sodnikov v pravnem redu naj bi bila le izgovor, da ne bi odgovarjali za naklepna kazniva dejanja. Sodišču predlaga, naj na glavni obravnavi izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne organu v ponovni postopek, upravni akt odpravi in v okviru tožbenega zahtevka odloči o stvari in ugodi prošnji za oprostitev plačila sodnih taks.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik ne izpodbija sklepa o združitvi dveh zahtevkov iz I. točke izreka odločbe in sklepa št. Bpp 472/2012 z dne 6. 12. 2012, temveč odločitev o zavrnitvi njegovih zahtev iz II. točke izreka navedenega akta.

V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči med drugim upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, med drugim, da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP v zvezi s kazenskima zadevama, v katerih je vložil subsidiarni obtožni predlog zoper omenjeni sodnici zaradi kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem in drugem odstavku 288. člena KZ-1. Sodišče pritrjuje stališču organa, da je odločanje sodnika smisel sojenja in da je pravilnost odločitev, ki jih sodnik sprejme, predmet nadaljnjih postopkov z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. To pa samo po sebi ne pomeni, da sodnik ne bi mogel storiti kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja.

Kaznivo dejanje po prvem odstavku 288. člena KZ-1 stori sodnik, ki pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe zavestno krši zakon ali izkrivlja pravo z namenom, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost oz. po drugem odstavku sodnik, ki z enakim namenom opre sodno odločbo na dejstva, za katera ve, da ne obstojijo ali se krivo podtikajo z lažnimi ali nedovoljenimi dokazi.

Med strankama ni sporno, da se navedeno kaznivo dejanje lahko stori le z motiviranim naklepom – sodnik ga stori z namenom, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik to tudi zatrjeval, saj je v razgovoru, na katerega ga je organ povabil, povedal, da naj bi sodnica A.A. v nepravdni zadevi zaradi odvzema tožnikove poslovne sposobnosti sodila pristransko in krivično ter posegla v njegove pravice z namenom, da bi strankam v drugi zadevi pridobila premoženjsko in nepremoženjsko korist. Glede druge kazenske zadeve pa je povedal, da sodnici B.B. očita storitev navedenega kaznivega dejanja, ki naj bi ga storila z namenom, da se strankam v zadevi „letališča …“ in Občini … oz. KS … pridobi velika premoženjska in nepremoženjska korist. Organ za BPP je sicer ugotovil, da sta odločitvi sodišča v zadevah, v katerih sta sodnici sodili, izdani na procesni in materialni zakonski podlagi in v zvezi s predmetom obravnavanja, vendar iz njegove obrazložitve ni razvidno niti, kakšni odločitvi sta omenjeni sodnici v navedenih zadevah sprejeli, niti katera je bila procesna in materialna pravna podlaga zanju. Taka nepojasnjena ugotovitev ne more biti podlaga za vsebinsko presojo (ne)razumnosti tožnikovih pričakovanj v obravnavanih kazenskih zadevah. Zgolj stališče, po katerem je odločanje sodnika smisel sojenja, pravilnost odločitve pa je predmet nadaljnjih postopkov, pa tudi ne zadošča za sklepanje, da je tožnikovo pričakovanje v očitnem nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. To pomeni, da v odločbi ni pojasnjeno, katera so pričakovanja tožnika in zakaj so ta po mnenju organa v očitnem nasprotju z dejanskim stanjem stvari in pravno podlago, zato preizkus izpodbijane odločbe ni mogoč.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Ker Upravno sodišče ni pristojno za odločanje o prošnji za brezplačno pravno pomoč, razen v izjemnih primerih, ko so izpolnjeni pogoji po 65. členu ZUS-1, sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. V konkretnem primeru namreč niso izpolnjeni pogoji iz 1. in 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1, tožeča stranka težko popravljive škode niti ne zatrjuje, poleg tega tudi narava stvari (delitev oblasti) v danih okoliščinah konkretnega primera odločanja sodišča o prošnji za brezplačno pravno pomoč ne zahteva.

O tožnikovem predlogu za taksno oprostitev sodišče ni posebej odločalo, ker je tožnik oproščen plačila sodnih taks že na podlagi zakona (četrti odstavek 10. člena ZST-1).