Jedro

Resda je bistvena razlika med zaprtim in odprtim zaporskim režimom v stopnji (intenzivnosti) omejevanja osebne svobode in v načinu, na katerega se omejevanje izvršuje, vendar sta po naravi stvari oba zaporska režima v temelju enaka, saj oba de facto predstavljata odvzem prostosti, ki je po trajanju (še vedno) izenačen. Torej je v prvi vrsti od dolžine zaporne kazni odvisno, kako hud je poseg v obsojenčevo ustavno pravico do osebne svobode.

Zaradi povedanega se pravni položaj obsojenca z izrekom enotne kazni zapora v postopku "neprave obnove kazenskega postopka" vsekakor izboljša, saj se z novo sodbo skrajša poseg v njegovo osebno svobodo. Pri izbiri režima (strožji ali blažji) prestajanja prostostne kazni pa gre za penitenciarno individualizacijo kazni, ki pa ni v izključni pristojnosti sodišča in vpliva zgolj na obsojenčev dejanski položaj.

Izrek

Pritožbi obsojenega A. A. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo v postopku „neprave obnove kazenskega postopka“ na podlagi drugega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo obsojenčev predlog za združitev kazni, izrečenih s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII K 42399/2018 z dne 26. 3. 2019, ki je postala pravnomočna 19. 4. 2019 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 60117/2018 z dne 21. 3. 2019, ki je postala pravnomočna 11. 4. 2019. 2. Zoper sodbo se je pritožil obsojenec brez navedb pritožbenih razlogov, v laični pritožbi pa pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovemu predlogu za združitev kazni ugodi in mu izreče enotno kazen zapora.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in proučitvi podatkov spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z obsojenčevim predlogom za združitev kazni pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni formalni pogoji iz prvega odstavka 55. člena KZ-1 za izrek enotne kazni, nato pa zmotno zaključilo, da združitev kazni izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 60117/2018 z dne 21. 3. 2019, ki je postala pravnomočna 11. 4. 2019, v višini štirih mesecev zapora in enotne kazni petih let zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII K 42399/2018 z dne 26. 3. 2019, pravnomočni 19. 4. 2019, ne bi bila v korist obsojencu, ker je sodišče v obeh sodbah v skladu s tretjim odstavkom 86. člena KZ-1 odredilo, da obsojenec izrečeni kazni prestaja v odprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora. Svojo odločitev je utemeljilo z navedbo, da bi sodišče ob upoštevanju določila 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 lahko izreklo le kazen, višjo od petih let zapora, zaradi česar bi odpadla možnost odreditve njenega prestajanja v odprtem zavodu, s čimer bi sodišče nedopustno poseglo v odrejen »ugodnejši« način prestajanja kazni zapora.

5. Sodišče druge stopnje v zvezi z režimom prestajanja zaporne kazni, odrejenim v obeh pravnomočnih sodbah pojasnjuje, da KZ-1 v 86. členu določa zgolj načine, na katere je mogoče izvršiti kazen zapora, ni pa mogoče na podlagi navedene določbe že ob izdaji sodbe1 odrediti načina prestajanja kazni zapora z vidika strožjega ali blažjega režima, torej odločiti o tem, da obtoženec prestaja kazen zapora v polodprtem ali odprtem zavodu za prestajanje kazni zapora oziroma njegovem oddelku. Podlaga za to, da lahko sodišče odredi prestajanje kazni zapora v odprtem oziroma v polodprtem zavodu oziroma oddelku je v 18. členu Zakona o izvrševanju kazni zapora (ZIKS-1), ki ureja poziv obsojencu in razporejanje obsojencev na prestajanje zaporne kazni. Iz navedenih določb tako izhaja, da lahko okrožno sodišče odredi takšno prestajanje zaporne kazni šele po pravnomočnosti sodbe2 oziroma najpozneje v osmih dneh po prejemu izvršljive odločbe, ne pa že ob izreku sodbe. Ne glede na navedeno je edino pravnorelevantno dejstvo v predmetni zadevi predlog obsojenca, ki že prestaja kazen zapora, da sodišče združi dve zaporni kazni, izrečeni v pravnomočnih sodbah, s katerim se je strinjala tudi državna tožilka.

6. Sodišče o predlogu za izrek enotne kazni razsodi skladno s prvim odstavkom 407. člena ZKP v tako imenovanem postopku "neprave obnove kazenskega postopka", v katerem se ne spušča v oceno pravilnosti pravnomočno izrečenih kazni, temveč z novo sodbo v korist obsojenca spremeni prejšnje pravnomočne sodbe glede odločbe o kazni in po določbah 53. člena KZ-1 izreče eno samo kazen. Za postopek »neprave obnove kazenskega postopka« se uporabljajo določbe XXIV. poglavja Zakona o kazenskem postopku, ki ureja postopek z izrednimi pravnimi sredstvi, kar sodišču v skladu z drugim odstavkom 10. člena ZKP nalaga, da ne sme izreči enotne kazni, ki bi bila v škodo obsojencu, temveč lahko spremeni pravnomočne sodne odločbe samo v obsojenčevo korist.3 Če sodišče ugodi predlogu za izrek enotne kazni, mora biti enotna kazen izrečena v skladu s temeljnim pravilom po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1, kar v primeru več določenih zapornih kazni pomeni, da mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči 30 let zapora.

7. Čeprav se obsojenec po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VII K 42399/2018 z dne 26. 3. 2019 nahaja na prestajanju zaporne kazni v Odprtem oddelku X., pa navedeno ter dejstvo, da je tudi v drugi pravnomočni sodbi odrejen najmilejši režim prestajanja zaporne kazni, za presojo v postopku „neprave obnove kazenskega postopka“ ni relevantno. Odločilna okoliščina, ki jo mora sodišče upoštevati v postopku neprave obnove, je, da je v obeh pravnomočnih sodbah obsojencu izrečena najstrožja od zakonsko predpisanih kazenskih sankcij, zaporna kazen, s katero se najgloblje posega v posameznikovo svobodo in razsoditi po načelu asperacije v korist obsojenca.

8. V konkretnem primeru je torej, ob upoštevanja načela sorazmernosti, bistvena presoja, kaj je obsojenčeva večja korist, ali krajša zaporna kazen ob upoštevanju pravila o asperaciji, izrečena v postopku „neprave obnove“ po določbah 53. člena KZ-1, ali dve izrečeni kazni zapora, ki ju obsojenec prestaja v odprtem režimu, določenem v pravnomočnih sodbah. Pri tem je temeljno izhodišče za navedeno presojo razmejitev obsojenčevega položaja med pravnim (dolžina omejitve osebne svobode z izrečeno zaporno kaznijo) in dejanskim (način omejitve osebne svobode v smislu režima prestajanja zaporne kazni) oziroma odgovor na vprašanje, kaj je za obsojenca ugodnejše. Z zaporno kaznijo se namreč poseže v obsojenčev pravni položaj, saj se z njo omeji eno najvišje varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin - pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS. Glede na to, da je v 17. členu Ustave smrtna kazen prepovedana in ker so telesne kazni, mučenje itd. prepovedani v 18. členu, je poseg v osebno svobodo sploh najhujši možen poseg države v osebno integriteto posameznika.4 Resda je bistvena razlika med zaprtim in odprtim zaporskim režimom v stopnji (intenzivnosti) omejevanja osebne svobode in v načinu, na katerega se omejevanje izvršuje, vendar sta po naravi stvari oba zaporska režima v temelju enaka, saj oba de facto predstavljata odvzem prostosti, ki je po trajanju (še vedno) izenačen. Torej je v prvi vrsti od dolžine zaporne kazni odvisno, kako hud je poseg v obsojenčevo ustavno pravico do osebne svobode.

9. Zaradi povedanega se pravni položaj obsojenca z izrekom enotne kazni zapora v postopku „neprave obnove kazenskega postopka“ vsekakor izboljša, saj se z novo sodbo skrajša poseg v njegovo osebno svobodo. Pri izbiri režima (strožji ali blažji) prestajanja prostostne kazni pa gre za penitenciarno individualizacijo kazni5, ki pa ni v izključni pristojnosti sodišča in vpliva zgolj na obsojenčev dejanski položaj. Tako je zaporski režim, ki sicer lahko manj intenzivneje poseže v obsojenčevo ustavno pravico do osebne svobode, v postopku „neprave obnove“ drugotnega pomena za ugotavljanje večje koristi obsojenca, in ne more biti ovira za uporabo določb iz 407. člena ZKP. Tudi ni moč prezreti določb ZIKS-16 (v katerih napotitev obsojencev v svobodnejši režim prestajanja kazni ni odvisna od dolžine izrečene kazni zapora), na podlagi katerih se lahko (pod določenimi pogoji ves čas trajanja izvrševanja zaporne kazni) obsojenca premesti iz svobodnejšega v strožji režim prestajanja zaporne kazni in obratno.

10. V obeh pravnomočnih sodbah, izrečenih obsojencu, je resda (sicer, kot že rečeno, nepravilno) določen najmilejši režim prestajanja prostostne kazni, vendar se je obsojenec znašel v položaju, ko je treba zapovrstjo izvršiti več kazni, neodvisno druga od druge, kar pa je zanj zelo neugodno in v nasprotju z določili KZ-1. Obsojenec je namreč prikrajšan za uporabo načela asperacije, ki mu je v korist, lahko pa nastanejo tudi druge zanj neugodne posledice7, kot na primer ugodnosti pri pogojnem odpustu, kjer se pri odločanju upošteva neprestana zaporna kazen zaradi drugega pravnomočno ugotovljenega kaznivega dejanja.8 Ob izpostavljenem dejstvu, da gre pri zaporni kazni za hudo omejitev obsojenčeve pravice do osebne svobode in upoštevaje obsojenčeve pritožbene navedbe, da se zaveda, da bo z združitvijo kazni izgubil ugodnosti, ki mu gredo v odprtem oddelku zavoda, je šteti njegov predlog za izrek enotne kazni zapora, z vidika dolžine samega posega v osebno svobodo oziroma omejitve osebne svobode s skrajšanjem zaporne kazni, v večjo obsojenčevo korist, kot zaporski režim prestajanja kazni, o katerem lahko naknadno odloči strokovna skupina zavoda za izvrševanje kazenskih sankcij.

11. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi obsojenega A. A., v kateri ponovno predlaga združitev pravnomočno izrečenih kazni, kljub zavedanju, da bi bil podvržen strožjemu režimu prestajanja enotne kazni zapora, ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče ponovno odločiti o predlogu obsojenca za izrek enotne kazni ter pri svoji odločitvi upoštevati vse okoliščine, na katere opozarja ta odločba in svojo odločitev ustrezno obrazložiti.

1 Tretji odstavek 86. člena KZ-1 glede napotitve v odprti ali polodprti zavod ali oddelek govori o obsojencu (torej, ko je sodba že pravnomočna): Če je obsojencu izrečena kazen zapora do petih let, lahko sodišče odredi, da jo prestaja v odprtem ali polodprtem zavodu ali oddelku; če mu je bila izrečena kazen zapora do osmih let, pa lahko sodišče odredi, da jo prestaja v polodprtem zavodu ali oddelku. 2 Sodba VS RS I Ips 20543/2013 z dne 27. 3. 2014. 3 Glej Sklep VSL II Kp 48533/2010 z dne 17. 10. 2017, Sodba VSK 45634/2011 z dne 30. 8. 2018 in Sklep VSM II Kp 20182/2013 z dne 22. 10. 2020. Sodišče je v navedenih odločbah odločalo o predlogu za združitev več pravnomočnih kazni zapora, ki se (nekatere) izvršujejo na alternativen način in ne o združitvi kazni, ki jih obsojenec prestaja v milejšem zaporskem režimu. 4 Glej Odločba Ustavnega sodišča U-I-18/93 z dne 19. 4. 1993. 5 Mihelj Plesničar M. in Ambrož M., k 86. členu KZ-1, v: M. Šepec, Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2021, str. 1030. 6 Določbe 80. člena, 81. člena ZIKS-1. 7 Šugman Stubbs K., Gorkič P. in Fišer Z.: Temelji kazenskega procesnega prava, GV Založba, Ljubljana, 2020, str. 555. 8 Glej sodbo UPRS II U 164/2018 z dne 4. 6. 2020.