Jedro

Ponovljeno dokazovanje z izvedencem ne bi bilo potrebno, če bi sodišče prve stopnje izvedencu že prvič zastavilo vsa potrebna vprašanja o spornih dejstvih, ki so terjala dokazovanje z izvedencem. Kljub očitno nesmotrnemu ravnanju sodišča prve stopnje pa se tožnica ne more izogniti odrejenemu plačilu za opravljeno izvedensko delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (4. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 24.12.2008. II. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 23.9.2009.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku med drugim izvedlo tudi dokaz z izvedencem medicinske stroke. Izvedensko delo je opravil prim. J. Z., dr. med., specialist kirurg. S prvim sklepom mu je sodišče odmerilo nagrado s stroški v bruto znesku 317,40 EUR, od tega pa odmerilo še 6% prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 19,04 EUR ter sklenilo, da se nagrada, stroški in navedeni prispevek nakažejo iz predujma, ki ga je založila tožnica. Po dopolnitvi izvedenskega mnenja je sodišče z drugim sklepom izvedencu odmerilo nagrado v bruto znesku 476,10 EUR ter priznalo 6% prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 28,66 EUR. Sklenilo je, da se nagrada izplača izvedencu do višine 328,60 EUR, razliko med založenimi in izračunanimi stroški (122,16 EUR) pa je dolžna plačati tožnica v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica se je pravočasno pritožila zoper oba navedena sklepa. Sklicuje se na vse pritožbene razloge in predlaga ustrezno spremembo sklepov, podrejeno njuno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

3. V prvi pritožbi navaja, da je dokaz z izvedencem predlagala v zvezi s svojimi trditvami o prestanih telesnih bolečinah in nevšečnostih, strahu, potrebi po tuji negi in pomoči ter duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V ta namen je založila tudi zahtevani predujem. Izvedenec je mnenje izdelal na podlagi sklepa sodišča z dne 11.11.2008, vendar mnenja ni podal o tožničinih tožbenih navedbah, zato tožnica ni dolžna kriti stroškov za izvedbo tega dokaza. Takšnega dokaza namreč tožnica ni predlagala in tudi ni bil potreben. V drugi pritožbi pa tožnica nasprotuje zahtevanemu doplačilu izvedenine. Navaja, da je na zahtevo sodišča založila predujem v višini 700,00 EUR, kar očitno zadošča za plačilo nagrade, odmerjene izvedencu po tem sklepu.

4. Odgovora na pritožbi ni bilo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je izvedencu najprej naložilo, naj poda svoje mnenje o tem, ali je tožnica v obravnavani nezgodi res utrpela zatrjevane poškodbe. Naknadno je od izvedenca zahtevalo še mnenje o tem, kakšne posledice je poškodba povzročila na tožničinem telesnem in duševnem zdravju. Po presoji pritožbenega sodišča ponovljeno dokazovanje z izvedencem ne bi bilo potrebno, če bi sodišče prve stopnje izvedencu že prvič zastavilo vsa potrebna vprašanja o spornih dejstvih, ki so terjala dokazovanje z izvedencem. Kljub očitno nesmotrnemu ravnanju sodišča prve stopnje pa se tožnica ne more izogniti odrejenemu plačilu za opravljeno izvedensko delo. Dokaz z izvedencem je predlagala ravno tožnica. Ni dvoma, da je bilo treba v dokaznem postopku pred ugotavljanjem dejanske stopnje in trajanja tožničinih telesnih in duševnih bolečin ter strahu ugotoviti, ali je tožnica sploh utrpela zatrjevane poškodbe. Dokazno breme v zvezi z obstojem škode in vzrokom zanjo je bilo na tožnici. Neutemeljen je torej njen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje dokaz z izvedencem izvedlo brez potrebe in mimo njenih tožbenih trditev.

7. Po 1. odstavku 153. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB 3, 45/08 in 57/09) mora stranka, ki predlaga izvedbo dokaza, založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo s tem nastali. Stroški za izvedbo dokaza se nato po 2. odstavku 249. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 242. člena istega zakona izplačajo iz predujma. Če predujem ni bil položen, sodišče naloži stranki, naj v odrejenem roku plača nastale stroške. Enako ravna takrat, ko položeni predujem po višini ne zadošča za stroške, ki so nastali z izvedbo dokaza.

8. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo prav, ko je v prvem izpodbijanem sklepu odredilo, da se stroški za izvedenca izplačajo iz predujma, ki ga je založila tožnica. Ker predujem po višini ni zadoščal tudi za plačilo dodatnega izvedenskega mnenja, se tožnica ne more upirati zahtevanemu doplačilu, ki ga je sodišče odredilo v drugem izpodbijanem sklepu. Računski preizkus namreč pokaže, da odmerjena nagrada s stroški in prispevki vred po prvem sklepu (skupaj 336,44 EUR) in po drugem sklepu (skupaj 504,74 EUR) presega znesek 700,00 EUR, ki ga je tožnica založila po nalogu sodišča. 9. Potemtakem sta oba izpodbijana sklepa pravilna in zakonita. Pritožbeni razlogi, na katere se sklicuje tožnica, niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Obe pritožbi je zato zavrnilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP in v izpodbijanem delu potrdilo sklepa sodišča prve stopnje.