Jedro

Na ravni utemeljenega suma izkazan skupek obdolženčevih ravnanj, ko naj bi ta oškodovanki omejeval svobodo, jo nadziral, ji grozil ter na koncu nad njo uporabil tudi fizično silo in jo poškodoval, pomenijo napad na oškodovankino telesno, duševno celovitost in na njeno dostojanstvo, ko naj bi oškodovanka postala objekt izvajanja nasilja, predstavlja povsem določno konkretizacijo zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se obdolženemu A. A. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti podaljša pripor za dva meseca, do vključno 27. 4. 2023 do 12.53 ure.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik, kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijan sklep razveljavi in pripor odpravi, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakon a o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Drugače od trditev pritožbe, sodišče druge stopnje po pregledu pritožbeno izpodbijanega sklepa in spisovnega gradiva ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in razumno zaključilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja. Takšne zaključke sodišče prve stopnje pravilno opira na (v trenutku odločanja prvostopenjskega sodišče še nepravnomočen) sklep o uvedbi preiskavi in na zagovornikov odgovor na predlog tožilstva za podaljšanje pripora, iz katerega izhaja, da obstoja utemeljenega suma zagovornik ne izpodbija, saj je obdolženi priznal in obžaloval vsaj eno od očitanih kaznivih dejanj.

Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z zatrjevanjem manjka obrazložitve utemeljenega suma. Zagovornik pravilno izpostavlja, da mora sodišče za vsako od očitanih ravnanj navesti konkretne razloge o tem, katera dejstva in podatki utemeljujejo zaključek o obstoju utemeljenega suma in katero dokazno gradivo to potrjuje, pri tem pa spregleda, da prvostopenjska odločitev takšne razloge tudi vsebuje. Iz 7. točke obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja ustrezna argumentacija utemeljenega suma zakonskega znaka „spravljanja v podrejen položaj“, ki ga pritožnik v izpodbijani odločitvi (neutemeljeno) pogreša. Ugotovitev o (na ravni utemeljenega suma izkazanem) dlje časa trajajočem psihičnem nasilju, ki da je 27. 1. 2023 preraslo v fizično nasilje, je sodišče prve stopnje razen na sklep o uvedbi preiskave in na odgovor obdolženca na predlog za podaljšanje pripora, oprlo na oškodovankin predlog za pregon in na izjavo oškodovankine hčere, zaključke glede zadnjega dogodka, ki da je vključeval fizično nasilje, pa naslonilo še na na izjavi policistov, ki sta ta dogodek obravnavala, na izjavo obdolženčeve matere in priče B. B., na zdravstvene izvide oškodovanke ter na fotografije oškodovanke in stanovanja, nenazadnje pa je fizično nasilje tega dne priznal in obžaloval tudi obdolženec sam.

6. Na ravni utemeljenega suma izkazan skupek obdolženčevih ravnanj, ko naj bi ta oškodovanki omejeval svobodo, jo nadziral, ji grozil ter na koncu nad njo uporabil tudi fizično silo in jo poškodoval, pomenijo napad na oškodovankino telesno, duševno celovitost in na njeno dostojanstvo, ko naj bi oškodovanka postala objekt izvajanja nasilja, predstavlja povsem določno konkretizacijo zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj. Dodatno opisovanje in obrazložitev spravljanja oškodovanke v podrejen položaj zato v okviru odločanja o priporu, ni potrebno in se torej pritožnik za takšno argumantacijo neutemeljeno zavzema.

7. Zagovornik nadalje prvostopenjskemu sodišču očita nezadostno obrazložitev zakonskega znaka zanemarjanja mladoletne osebe. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve izpodbijane odločbe posebej izpostavilo, da naj bi obdolženi oškodovanko fizično napadel in hudo telesno poškodoval v prisotnosti obeh otrok, kar da je gotovo zelo stresno delovalo na oba otroka. Kljub temu, da sodišče prve stopnje te ugotovitve ni zapisalo v okviru stroge obrazložitve utemeljenega suma, pa je v skladu z uveljavljeno sodno prakso izpodbijani pravnomočni sklep treba brati kot celoto, ne pa zgolj posameznih odstavkov, zato v luči celotne izpodbijane odločbe, sodišču tudi v tem delu ni mogoče očitati manjka konkretizacije.

8. V izpodbijanem sklepu opisano in na ravni utemeljenega suma izkazano ravnanje obdolženca, ko pritožbeno niti ni problematizirano, da naj bi bila otroka prisotna ob obdolženčevem izvajanju nasilja nad oškodovanko, glede na njegovo vsebino, trajanje in intenzivnost izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Očitano kaznivo dejanje vključuje tudi ravnanje storilca, ki izvrši kaznivo dejanje nasilja v družini po 191. členu KZ-1 nad polnoletnim družinskim članom vpričo otrok, če je nasilje nad družinskim članom pri otroku povzročilo posledice, ki kažejo, da bi lahko bil ogrožen njegov razvoj, kar je mogoče ugotoviti tudi v obravnavani zadevi, zato pritožnikovo izpostavljanje odličnih odnosov z otrokoma in skrbi zanju nikakor ne vodita v drugačno drugostopenjsko presojo.

9. Na mestu je tako zaključek, da pritožba v izpodbijanju zaključka o utemeljenem sumu ne more biti uspešna. Enako usodo pa deli pritožba tudi v delu, ko napada zaključek sodišča prve stopnje o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti.

10. Sodišče je ob izpostavljenih objektivnih okoliščinah, nanizalo tudi številne okoliščine, ki so na strani obtoženca in so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti, ki jih pritožnik v izpodbijani odločitvi pogreša. Predhodno izrečena pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom, ko naj bi očitana kazniva dejanja storil v času teka preizkusne dobe po tej obsodbi, v okviru tega predhodnega postopka pridobljeno izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke, že izrečeni ukrepi prepovedi približevanja pa tudi po sodbi pritožbenega sodišča utemeljujejo sklep o obstoju subjektivnih okoliščin obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Obrazložitev ponovitvene nevarnosti obdolženega, ki je zajeta v točki 8. pritožbeno izpodbijanega sklepa tako omogoča zanesljivo drugostopenjsko sklepanje, da so podane okoliščine, da bo obdolženi na prostosti ponovil očitana mu kazniva dejanja, zato ni mogoče slediti nekonkretizirani pritožbeni tezi o neobstoju okoliščin in pomanjkljivosti obrazložitve, s katero želi pritožnik spodnesti prvostopenjsko odločitev.

11. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedlo ustrezne razloge in obrazložilo nujnost in neogibno potrebnost pripora. Oceno, da je pripor v tem trenutku edini omejevalni ukrep, s katerim je mogoče z gotovostjo zagotoviti varnost oškodovanke in njenih otrok, njihovega zdravja in življenja, je sodišče prve stopnje tudi po sodbi pritožbenega sodišča utemeljeno napravilo ob upoštevanju obdolženčevega specialnega povratništva (ko nje bi kmalu po pravnomočnosti sodbe v času preizkusne dobe, storil nova kazniva dejanja), in intenzitete v konkretnem postopku očitanega fizičnega nasilja. Na tej podlagi je utemeljeno zaključilo, da z nobenim drugim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči zgoraj navedenega cilja. Po stališču sodne prakse pa ni potrebno utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi ne bi zadostoval milejši ukrep, če sodišče ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi. S pomočjo logične razlage kot metode za ugotavljanje prave vsebine in smisla določb je po pravilu "argumentum a contrario" moč ugotoviti, da ob tem, ko je sodišče ugotovilo, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, ni potrebno posebej utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi ni odredilo drugih milejših ukrepov.

12. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

13. Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.