Jedro

Če so predmet denacionalizacije gozdovi, v katerih so bile po podržavljenju zgrajene gozdne ceste, mora upravni organ pred odločitvijo o stvari ugotoviti, ali obstoje okoliščine iz 25. člena ZDen, to je, ali se je zaradi gozdnih poti vrednost teh gozdov bistveno povečala. Šele tako ugotovljeno dejansko stanje je podlaga za odločitev, ali je denacionalizacijski upravičenec dolžan plačati zavezancu odškodnino za razliko v vrednosti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo Republike Slovenije z dne 5.1.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Oddelka za gospodarstvo in finance občine z dne 14.12.1992, s katero je bilo odločeno, da se denacionalizacijskemu upravičencu vrnejo v last in posest podržavljene nepremičnine in sicer gozdne parcele v skupni izmeri 247104 m2, ne upošteva pa se odškodninski zahtevek zavezanca za večvrednost predmetnih gozdov. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka zavrača pritožbeni ugovor zavezanca, da se je zaradi investicij v gozdne prometnice vrednost predmetnih gozdov bistveno povečala, zaradi česar zavezancu pripada odškodnina v smislu 25. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožena stranka v zvezi s tem navaja, da je po Zakonu o gozdovih (Ur.l. SRS, št. 18/85, 29/86 in 24/89), ki je veljal v času, ko so z gozdovi gospodarila gozdna gospodarstva, odpiranje gozdov z gozdnimi cestami dejavnost posebnega družbenega pomena, za katero se sredstva zagotavljajo z zakonom in to iz sredstev, pridobljenih iz gozdov, tako tistih v družbeni lasti kot zasebni lasti, saj je bilo gospodarjenje skupno. Prav zaradi te specifike zbiranja sredstev za gradnjo gozdnih prometnic se povečanje oziroma zmanjšanje vrednosti podržavljenih gozdov ne ugotavlja, če je bilo z gozdovi od podržavljenja dalje gospodarjeno v skladu z gozdnogospodarskimi načrti.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi razlogov kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega zakona. Meni, da je stališče tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe napačno. Podlaga za stališče tožene stranke je namreč določba 2. odstavka 9. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Ur.l. RS, št. 23/92), ki je bila razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča, objavljeno v Ur.l. RS, št. 23/92. Glede na stališče navedene odločbe bi moral upravni organ ugotoviti vrednost podržavljenega premoženja v času podržavljenja in sedanjo vrednost premoženja v skladu z določbo 44. člena Zden. Ker je iz priloženega elaborata razvidno, da se je vrednost predmetnih gozdov zaradi investicij v izgradnjo gozdnih cest bistveno povečala, tožeča stranka meni, da je glede na določbo 25. člena ZDen zavezana za vračilo predmetnih gozdov le pod pogojem, da ji upravičenec poravna povečano vrednost v obliki odškodnine. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna uporaba 25. člena ZDen. Ta v 2. odstavku določa, da se nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, po izbiri upravičenca bodisi ne vrne, se vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremčnine ali pa se vrne pod pogojem, da se za razliko vrednosti plača odškodnina. Taka zakonska določba je bila sprejeta predvsem zaradi samega namena denacionalizacije, po katerem naj bi bilo primarno načelo vrnitve nepremičnine, ne glede na to, da se je v času od podržavljenja do denacionalizacije njena vrednost bistveno povečala. V 44. členu ZDen je določeno, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (1. odstavek) in da se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj, na podlagi predpisa Izvršnega sveta Republike Slovenije (3. odstavek), če pa sedanje vrednosti premoženja iz prejšnjih odstavkov ni mogoče ugotoviti, se ta oceni po merilih, določenih s predpisom iz 1. odstavka 85. člena ZDen (6. odstavek). Po določbi 1. odstavka 9. člena Navodila za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju navodilo, Ur.l. RS, št. 23/92) se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in trajnih nasadov ugotovi po predpisu, izdanem na podlagi 3. odstavka 44. člena Zden.

Glede na navedeno ni pravne podlage za stališče tožene stranke, da se povečanje vrednosti gozdov ne ugotavlja, če je bilo z gozdovi od podržavljenja dalje gospodarjeno v skladu z gozdnogospodarskimi načrti. Tako stališče je sicer vsebovala določba 2. odstavka 9. člena navedenega navodila, ki pa je bila, kot pravilno opozarja tožeča stranka, z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 23.6.1993 (Ur.l.RS, št. 42/93) razveljavljena.

Ker v stvari ni sporno, da so bile v predmetnih gozdovih po podržavljenju le-teh zgrajene gozdne ceste, bi moral torej upravni organ pred izdajo odločbe ugotoviti ali obstoje okoliščine iz 25. člena ZDen, to je, ali se je zaradi gozdnih poti vrednost predmetnih gozdov bistveno povečala, kot zatrjuje tožena stranka. Šele na podlagi te ugotovitve bi lahko odločil, ali je upravičenec dolžan plačati zavezancu odškodnino za razliko v vrednosti. Ker glede tega dejansko stanje ni ugotovljeno in te pomankljivosti tožena stranka ni odpravila, je izpodbijana odločba nezakonita.

Ker dejanske okoliščine v bistvenih točkah niso bile popolno ugotovljene, sodišče ne more rešiti spora, zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).