Jedro

Tožbi je bilo ugodeno, ker niso bila dovolj upoštevana pravila ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 18.1.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ker je ugotovila, da zaenkrat za njegov sprejem še obstojajo zadržki iz 8. točke 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, saj je bilo ugotovljeno, da je v času agresije na Republiko Slovenijo deloval zoper interese Republike Slovenije in njeno osamosvojitev.

V tožbi tožnik navaja, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj meni, da pri njem ni zadržka iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu. Obširno opisuje dogodke v spornem obdobju in navaja, da je bil vedno lojalen državljan Slovenije, predvsem pa se je vedno čutil Slovenca. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka pritožbene navedbe. Vztraja pri odločitvi izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94 - ZDS) državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine na območju katere ima stalno prebivališče. Tretji odstavek istega člena pa določa, da se vloga lahko zavrne ne glede na izpolnjene pogoje, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena istega zakona. V tej točki je določeno, da se v državljanstvo Republike Slovenije sprejmejo lahko osebe samo pod pogojem, da njihov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države.

Sodišče meni, da je tožena stranka vsaj preuranjeno zaključila, da so pri tožniku podani razlogi za zavrnitev vloge za pridobitev državljanstva iz 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev namreč niso zanesljivo ugotovljene, pa tudi sam postopek ni bil izpeljan v skladu z določbami zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Iz predloženih spisov namreč ni razvidno, da bi tožena stranka z izvedenimi dokazi (zaslišanje prič) preverila utemeljenost pisnih uradnih zaznamkov, na katere opira svojo odločitev, poleg tega pa svojih ugotovitev sploh ni predočila tožniku, da bi se lahko nanje izjavil. S tem so bile kršene določbe 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku in to v takšni meri, da so lahko vplivale na odločitev o stvari. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku vsa dejstva, na katera opira svojo odločitev, ugotoviti po pravilih postopka, predvsem pa dati tožniku možnost, da se izjavi o okoliščinah in dejstvih ugotovitvenega postopka.

Glede na veljavne predpise se vloga državljana druge republike za pridobitev državljanstva Republike Slovenije lahko odkloni, če pridobitev državljanstva predstavlja nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Vendar pa je v odločbi o odklonitvi vloge potrebno navesti vsa dejstva in razloge, iz katerih se zaključuje, da bi pridobitev državljanstva tako nevarnost tudi pomenila. Samo pavšalna ugotovitev mogoče nevarnosti pa ne more pomeniti razloga, zaradi katerega bi se nekomu lahko zavrnila pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Zakon o splošnem upravnem postopku v 2. odstavku 209. člena jasno določa, da mora obrazložitev odločbe obsegati razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v dispozitivu. Vsega tega v izpodbijani odločbi ni.

Iz vseh navedenih razlogov sodišče meni, da tožena stranka ni dovolj upoštevala pravil postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev sporne zadeve. Zato je na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in odločilo kot je navedeno v izreku sodbe. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).