Jedro

Zakonsko besedilo „ki meri na pregon storilca prekrška“ je treba razlagati ne samo kot dejanje, ki meri na pregon tistega, ki bo na koncu pravnomočno spoznan za storilca prekrška, ampak kot vsako dejanje, ki ga je treba izvesti, da lahko organ odloči o obstoju konkretnega storjenega prekrška, ugotovi storilca tega prekrška, odloči o njegovi odgovornosti ter mu izreče sankcijo.

Izrek

Ugotovi se, da je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani ZSV 3115/2012 kršena določba tretjega odstavka 42. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 136. člena in 3. točko 156. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ZSV 3115/2012-2409 z dne 7. 5. 2013 ugodilo zahtevi za sodno varstvo kršiteljice A. Z., tako da je postopek, ki je tekel zoper njo, zaradi prekrška po b. točki sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in glede katerega je bil kršiteljici izdan plačilni nalog Mestnega redarstva, Mestne občine Ljubljana, št. 51042589 z dne 10. 10. 2012, ustavilo zaradi zastaranja.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani vlaga vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, ugotovi kršitev tretjega odstavka 42. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 136. člena in 3. točko 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovni državni tožilec navaja, da je iz podatkov spisa jasno razvidno, da je bila obravnavana kršitev storjena 26. 7. 2010, ko je Mestno redarstvo Ljubljana, kot prekrškovni organ, s samodejno merilno napravo ugotovilo prekoračitev hitrosti vozila, ki ga je uporabljala storilka, in sicer na kraju meritve omejene na 50 km/h z vožnjo s hitrostjo najmanj 69 km/h. Meni, da sodišče ni pravilno uporabilo materialnopravne določbe tretjega odstavka 42. člena ZP-1 (in v nadaljevanju z njo povezane določbe 4. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1), pri razlagi svoje odločitve pa se je zmotno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki jo navaja v obrazložitvi sodbe. Sodišče se je pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo postavilo na stališče, da prvi dejanji, opravljeni v postopku, in sicer poziv lastniku vozila podjetju H. d. o. o. z dne 28. 3. 2012, naj posreduje podatke o vozniku vozila in dopis z dne 10. 7. 2012, poslan družbi I. d. o. o., Ljubljana z zahtevo, naj sporoči osebno ime in druge podatke uporabnika vozila, nista dejanji, ki bi v tej zadevi pretrgali zastaranje pregona storilca prekrška. Takšno stališče je po mnenju vrhovnega državnega tožilca materialnopravno zmotno.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki nanj ni odgovorila.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je v navedeni zadevi podana kršitev materialnih določb ZP-1, in sicer po 3. točki prvega odstavka 156. člena ZP-1 glede vprašanja, ali so bile podane okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku zaradi zastaranja. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca pregon prekrška ni zastaral, zato sodišče ne bi smelo postopka ustaviti po 4. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1. Zmotno je stališče okrajnega sodišča, da oba dopisa, ki ju je prekrškovni organ poslal zaradi ugotavljanja, kdo je bil dejanski uporabnik vozila v času storitve prekrška, nista mogla pretrgati zastaranja, ker ne gre za procesni dejanji, ki bi imeli namen „pregon storilca“. Določba tretjega odstavka 42. člena ZP-1 namreč ne navaja, da bi za pretrganje zastaranja moralo biti storjeno dejanje pristojnega organa, ki meri na pregon prav tistega storilca, za katerega bo ob koncu postopka tudi dejansko ugotovljeno, da je storilec prekrška. Ob taki zožujoči razlagi bi bil relativni zastaralni rok dejansko bistveno skrajšan v vseh primerih, ko postopek teče najprej zoper storilca, ki je določljiv, le da ga je na podlagi ugotovljenih dejstev potrebno opredeliti (identificirati) z osebnimi podatki, kot je bilo v obravnavanem primeru, ko je bilo popolnoma jasno, da je storilec oseba, ki je upravljala osebno vozilo z določeno registrsko številko. Zakonsko besedilo „ki meri na pregon storilca prekrška“ je zato treba razlagati ne samo kot dejanje, ki meri na pregon tistega, ki bo na koncu pravnomočno spoznan za storilca prekrška, ampak kot vsako dejanje, ki ga je potrebno izvesti, da lahko organ odloči o obstoju konkretnega storjenega prekrška, ugotovi storilca tega prekrška, odloči o njegovi odgovornosti ter mu izreče sankcijo.

5. Vrhovni državni tožilec pravilno opozarja na materialnopravno zmotno stališče Okrajnega sodišča v Ljubljani glede vprašanja, ali so bile podane okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku zaradi zastaranja in s tem uveljavlja kršitev tretjega odstavka 42. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 136. člena in 3. točko 156. člena ZP-1. Tretji odstavek 42. člena ZP-1 določa, da zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 37/2012 z dne 29. 5. 2012 zavzelo stališče, da je dejanje, ki meri na pregon storilca, dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku, izvršeno zato, da se ta postopek začne, nadaljuje in zaključi. Pri tem gre torej za procesna dejanja, ki jih je potrebno izvesti, da lahko ta organ odloči o tem, ali je podan prekršek in obdolženčeva odgovornost zanj, ali povedano drugače, za procesna dejanja, ki so v relevantni zvezi s to odločitvijo. Slednje velja tudi za primer, ko je vzpostavljena domneva, da je lastnik vozila tudi storilec prekrška in prekrškovni organ izvede vsa potrebna procesna dejanja, da se storilec prekrška identificira.

C.

6. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti utemeljena. Ker je zahteva vložena v škodo storilke, je Vrhovno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zgolj ugotovilo, da je bila z izpodbijano sodbo prekršena določba tretjega odstavka 42. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 136. člena in 3. točko 156. člena ZP-1, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo.