Jedro

Tožnikova navedba, da je na Kosovu ogrožen zaradi krvnega maščevanja, je neverodostojna, saj je prošnjo za azil s to navedbo tožnik podal šele potem, ko mu je prenehalo dovoljenje za začasno 6-mesečno prebivanje v Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003 - UPB1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.12.2004; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika na podlagi določbe 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1896/2004-6 z dne 27.10.2004, na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil ponovno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo, ki jo je tožnik vložil dne 29.7.2004, ko je bil že nastanjen v Centru za odstranjevanje tujcev, zavrnila kot očitno neutemeljeno, ker je menila, da je tožnik na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve, ki mu je poteklo 15.7.2004, prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov. V ponovljenem postopku je tožena stranka proučila razmere na Kosovu, zlasti albanske tradicionalne običaje za odvrnitev zatrjevanega krvnega maščevanja, ki naj bi mu pretilo zaradi nekega pretepa.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo zavrnilo, ker je menilo, da je tožena stranka v ponovljenem postopku sledila napotkom iz sodbe U 1896/2004-6 z dne 27.10.2004. Obrazloženo je zavrnilo tudi vse tožnikove tožbene ugovore. Pri tem je sledilo argumentom tožene stranke, da je za odločitev pomembno, da je tožnik zaprosil za azil šele 29.7.2004, čeprav mu je dovoljenje za delo poteklo 15.7.2004, dne 23.7.2004 pa je bil odpeljan v center za tujce. To vzbuja resen dvom v utemeljenost njegove navedbe, da je zaprosil za azil, ker je v izvorni državi preganjan zaradi krvnega maščevanja.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Meni, da je izpodbijana sodba preuranjena in bi o tožnikovi prošnji za priznanje azila bilo treba odločati v rednem azilnem postopku. Tožena stranka je, kot je bilo že opozorjeno v tožbi, odločala, ne da bi ugotovila popolno in pravilno dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, zakaj je tožnik moral zapustiti izvorno državo in zakaj se tja ne more vrniti. Zato bi moral biti zaslišan. Kljub zakonski možnosti za uporabo pospešenega postopka, je namen azilnega postopka odločanje o utemeljenosti prošnje za azil. Tožena stranka ne more kar v vseh primerih uporabiti določbo 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tako lahko ravna le v primeru, kadar je mogoče na podlagi dejstev in dokazov, razvidnih iz prošnje, sklepati o obstoju razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev in zavrnitev tožbenih ugovorov utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Ne drži pritožbena trditev, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje preuranjena iz razloga, ker tožena stranka ni odločala o tožnikovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji v rednem azilnem postopku, pač pa v tako imenovanem pospešenem postopku.

Tožena stranka je v ponovljenem postopku tudi po presoji pritožbenega sodišča sledila napotkom sodišča prve stopnje, navedenim v sodbi Upravnega sodišča RS, št. U 1896/2004-6 z dne 27.10.2004, zlasti glede tožnikovega zatrjevanja obstoja krvnega maščevanja, zaradi katerega naj bi bil v izvorni državi preganjan oziroma se počuti ogroženega. Ne drži torej pritožbena trditev, da tožena stranka ni preverila okoliščin o obstoju krvnega maščevanja na Kosovu. V zvezi s tem je po presoji pritožbenega sodišča nadalje utemeljen dvom sodišča prve stopnje o verodostojnosti tožnikove navedbe, da je zaprosil za azil v Republiki Sloveniji, ker je v izvorni državi preganjan zaradi krvnega maščevanja. Sodišče prve stopnje je to stališče sprejelo na podlagi nespornih ugotovitev v upravnem postopku, da je tožnik prišel v Slovenijo na podlagi dovoljenja za začasno bivanje zaradi zaposlitve, ki mu je poteklo 15.7.2004, prošnjo pa je vložil 29.7.2004 v domu za tujce. Na podlagi teh ugotovitev tožene stranke je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov in je za azil tu zaprosil zato, ker mu ni bilo več podaljšano dovoljenje za začasno prebivanje. Brez tega dovoljenja pa tožnik ne more več dobiti zaposlitve v Sloveniji.

Ker je tožnik prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča imela zakonsko podlago v 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil za uporabo tako imenovanega pospešenega postopka. Tožnik s posplošenimi pritožbenimi ugovori o nepravilni vrsti azilnega postopka, ki ga je vodila tožena stranka, in nekonkretiziranimi očitki sodišču prve stopnje o preuranjenosti njegove sodbe, zato ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.