Jedro

Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako presoja njihovo verodostojnost. Sodišče tudi ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pač pa le tisti dokaz, ki je materialnopravno relevanten, pri čemer pa mora obramba obstoj in pravno relevantnost takega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. F.W. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 11.11.1996, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 22.1.1997, je bil obs. F.W. spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ in obsojen na 52.500 tolarjev denarne kazni.

Obsojenčev zagovornik odvetnik A.Ž. je dne 25.2.1997 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, pri čemer uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi napačne uporabe določil kazenskega zakona ter zaradi bistvenih kršitev določb ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in naloži prvostopnemu sodišču ponovno obravnavanje in odločanje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije V.B. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navedel, da so v zahtevi za varstvo zakonitosti navedena le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na dejansko stanje, torej da zagovornik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zato zakonska osnova za zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je predpisana za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obs. F.W. je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal tudi razlog "napačne uporabe določil kazenskega zakona", očitno torej kršitev kazenskega zakona. Vendar pa v razlogih zahteve za varstvo zakonitosti ni obrazložil, v čem naj bi bila ta kršitev podana, zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ni moglo preizkusiti.

Prav tako je neutemeljena zahteva za varstvo zakonitosti v delu, v katerem zagovornik obsojenca uveljavlja razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ne da bi pri tem navedel, katera kršitev iz 371. člena ZKP naj bi bila podana. Zmotno je stališče zagovornika, da je podana kršitev določb kazenskega postopka, če sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je obramba predlagala. Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako presoja njihovo verodostojnost. Sodišče tudi ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pač pa le tisti dokaz, ki je materialnopravno relevanten, pri čemer pa mora obramba obstoj in pravno relevantnost takega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sicer pa so bili v obravnavani zadevi izvedeni vsi dokazi, ki jih je zagovornik obs. F.W. predlagal, saj je bilo ugodeno tudi dokaznemu predlogu, da se opravi ogled kraja kaznivega dejanja, prav tako je sodišče prve stopnje vpogledalo v odločbo Samoupravnega sodišča Zveze lovskih družin v Novi Gorici z dne 7.10.1994. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11.11.1996 je tudi razvidno, da niti državni tožilec niti obsojenec ter njegov zagovornik niso predlagali novih dokazov. Res je sicer zagovornik obs. F.W. v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navajal, da bi moralo sodišče primerjati zapisnike o zaslišanju obsojenca in prič, ki so jih podali v disciplinskem postopku, vendar pa je pritožbeno sodišče v razlogih sodbe o tem zavzelo svoje stališče in navedlo, da glede na zbrano dokazno gradivo, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, ni potrebno dokaznega postopka dopolnjevati s pribavo in primerjavo zapisnikov o izpovedbah obsojenca in prič v disciplinskem postopku pri Lovskem društvu v K. Sicer pa zagovornik obs. F.W. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s tem ko navaja, da je sodišče oprlo sodbo na nezanesljivo izpovedbo priče L.M. ter da je pomanjkljivo opravilo ogled kraja kaznivega dejanja. Razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa z zahtevo za varstvo zakonitosti po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati. Tudi trditev, da sodba temelji le na izpovedbi priče L.M., ni utemeljena, saj je sodišče v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja ocenjevalo tudi izpovedbe prič D.S., A.B., E.V., S.P. in R.K. ter tudi ugotovitve v zvezi z ogledom kraja kaznivega dejanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno zato, ker je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v zahtevi, in tudi zato, ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.