Jedro

V postopku odločanja glede plačila sodnih taks po ZST-1 se smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, torej v obravnavanem primeru ZPP. Smiselna uporaba določila 212. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze na katere opira svoje zahtevke, pomeni, da mora stranka, ki predlaga taksno oprostitev, podati ustrezno trditveno in dokazno podlago za svoj predlog.

Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka glede premoženja v predlogu in dopolnitvi ni podala trditev, kaj to premoženje predstavlja oziroma zakaj ga nujno potrebuje in ga ne more unovčiti za plačilo sodne takse. Ob odsotnosti takih trditev, tudi s predložitvijo dokazov o obstoječih dolgoročnih obveznostih do tretjih oseb in kratkoročnih obveznostih v višini 70.332,54 EUR, ne more uspeti s predlogom za oprostitev plačila sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek (I. točka izreka). Ugodilo pa je predlogu tožene stranke za odlog plačila sodne takse za pritožbeni postopek in ji odložilo plačilo sodne takse v višini 2.337,00 EUR za 12 mesecev od izdaje sklepa (II. točka izreka). Hkrati je razveljavilo plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 261/2021 z dne 17. 11. 2021 (III. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma ga spremeni tako, da se tožena stranka oprosti plačila sodne takse za pritožbeni postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Za oprostitev ali odložitev plačila sodnih taks mora pravdna stranka – pravna oseba – dokazati, da nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (tretji odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1). V postopku odločanja glede plačila sodnih taks po ZST-1 se smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, torej v obravnavanem primeru ZPP (tretji odstavek 1. člena ZST-1). Smiselna uporaba določila 212. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze na katere opira svoje zahtevke, pomeni, da mora stranka, ki predlaga taksno oprostitev, podati ustrezno trditveno in dokazno podlago za svoj predlog. Trditve in ponujeni dokazi morajo biti takšni, da sodišču ob skrbni presoji vseh okoliščin omogočajo ugotovitev, ali so izpolnjeni pogoji za ugoditev taksni oprostitvi oziroma odlogu.

5. V predlogu za oprostitev plačila sodne takse je tožena stranka navedla, da ni sposobna poravnati zahtevane sodne takse, ker je imela že drugo leto zapored izgubo in lansko leto tudi že negativen kapital. Po pozivu na dopolnitev predloga je navedla še, da razpolaga z osnovnimi sredstvi oziroma premoženjem, kot je razvidno iz registra osnovnih sredstev (priloga B 14-17), a je to premoženje zadolženo več kot je vrednost nepremičnin ter da zaradi tožbe upnika ne posluje in ima negativen kapital. Sodišče prve stopnje je po vpogledu v predložene bilance stanja (priloga B13) ugotovilo, da tožena stranka izkazuje premoženje večje vrednosti, ki bi ga lahko unovčila za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Ima namreč kratkoročna sredstva v višini 64.467,02 EUR, od tega 34.133,69 EUR finančnih naložb in 30.329,17 EUR poslovnih terjatev, pa tudi 1.181,87 EUR dolgoročnih poslovnih terjatev. Pri tem v premoženje večje vrednosti ni štelo nepremičnin, katerih zemljiškoknjižna lastnica je tožena stranka, saj je pri vseh, z izjemo ene, vknjižena zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve v zvezi s tožbo v obravnavanem gospodarskem sporu. Tudi nepremičnine, ki ni obremenjena za zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve, ni štelo v premoženje tožene stranke (točka 8 izpodbijanega sklepa).

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka glede zgoraj navedenega premoženja v predlogu in dopolnitvi ni podala trditev, kaj to premoženje predstavlja oziroma zakaj ga nujno potrebuje in ga ne more unovčiti za plačilo sodne takse. Ob odsotnosti takih trditev, tudi s predložitvijo dokazov o obstoječih dolgoročnih obveznostih do tretjih oseb in kratkoročnih obveznostih v višini 70.332,54 EUR, ne more uspeti s predlogom za oprostitev plačila sodne takse.

7. Dejstva, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi in s katerimi pojasnjuje, kaj posamezne postavke bilance stanja, ki jih je sodišče prve stopnje štelo kot premoženje večje vrednosti, predstavljajo in zakaj jih ne more unovčiti, pomenijo nedovoljene pritožbene novote. V predlogu tožena stranka teh dejstev ni navajala, v pritožbi pa tudi ni navedla opravičljivih razlogov, zakaj omenjenih trditev ni postavila pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Tožena stranka v pritožbi pojasnjuje tudi okoliščine v zvezi z nepremičninami, katerih zemljiškoknjižna lastnica je. Iz omenjenih pritožbenih navedb ni razbrati, kako želi tožena stranka s temi navedbami izpodbiti odločitev sodišča prve stopnje, saj, kot že tudi sama navaja, sodišče prve stopnje omenjenih nepremičnin ni štelo v premoženje tožene stranke. Tudi sicer omenjene pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Glede na trditve tožene stranke v predlogu in predložene listine je tako odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za oprostitev sodne takse pravilna. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka razpolaga z zgoraj navedenim premoženjem, a je to unovčljivo v daljšem obdobju kot 15-dnevnem roku, prav tako pa nima likvidnih denarnih sredstev (poizvedba o stanju in prometu na transakcijskem računu tožene stranke), je pravilno ugodilo njenemu predlogu za odlog plačila sodne takse tako, da ji je plačilo sodne takse odložilo za 12 mesecev.

10. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člen ZPP).