Tožničin mož je s hipotekarno obremenitvijo skupne nepremičnine brez soglasja tožnice sicer ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 69. člena DZ. Vendar sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavlja, da tožnica kljub temu, da je vedela, da sporna nepremičnina predstavlja njuno skupno premoženje, ni ravnala skrbno, saj ni poskrbela, da bi bila njena, na originarni način pridobljena lastninska pravica, tudi vpisana v zemljiško knjigo. V tem primeru bi bila zaradi publicitetnega učinka vpisa varovana, saj so vpisani podatki javni in vsakomur znani (prvi odstavek 1. člena ZZK-1).
I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II.Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1.Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe v zadevi pred Okrajnim sodiščem v Lendavi I 147/2024 na solastni delež tožnice do 1/2 celote na nepremičnini parc. št. 466 k. o. ... (v nadaljevanju sporna nepremičnina), ki se vodi na predlog toženke kot upnice (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek na neveljavnost vknjižbe hipoteke z ID pravice * * * in začetkom učinkovanja 4. 6. 2021 (v nadaljevanju sporna hipoteka), pri že zgoraj navedeni nepremičnini v korist toženke, vpisane za zavarovanje denarne terjatve v višini 20.000,00 EUR s pripadki. Zavrnilo je še zahtevek na izbris sporne hipoteke ter na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, skupaj z zahtevkom za povračilo pravdnih stroškov (II. točka izreka). Tožnico je zavezalo, da toženki v roku 15 dni povrne njene pravdne stroške v znesku 986,74 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).
2.Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in meni, da je podala zadostno trditveno podlago za ugotavljanje utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tožnica je s predlaganimi dokazi želela dokazati, da ni bila seznanjena z dejstvom sklenitve sporne posojilne pogodbe ter ustanovitve hipoteke, saj ji je pokojni mož namerno zamolčal obremenitev njunega skupnega premoženja. Zavedajoč se učinkov načela zaupanja v zemljiško knjigo in dejstva, da toženka v času sklepanja posojilne pogodbe ni bila dolžna preverjati dejanskega stanja, pa pritožnica kljub temu dodaja še, da je toženka oziroma njen zakoniti zastopnik gotovo vedel, da je bil pokojni A. A. poročen, da je imel družino ter skupaj z njo živel v stanovanjski hiši, na kateri je bila ustanovljena hipoteka. Zakoniti zastopnik tožene pa se je moral zavedati tudi dejstva, da je pokojni A. A. tožnici zamolčal vse okoliščine v zvezi s sklenitvijo posojilne pogodbe. Posojilo je najemal za potrebe poslovanja ob ustanovitvi hipoteke že močno zadolženega podjetja, o čemer tožnica ni vedela ničesar, saj ji je pokojni mož zatrjeval, da so poslovne zadeve urejene. Zaradi neizvedbe pravočasno predlaganih dokazov je dejansko stanje v predmetni zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično pa je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo. Toženka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v smeri pritožbenih navedb. Podrejeno naj jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.
3.Toženka v pritožbenem odgovoru pritožbene navedbe tožnice prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.
6.Sodba sodišča prve stopnje ter pred tem sodiščem izveden postopek nista obremenjena z nobeno od uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Na bistveno kršitev določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi zavrnitve njenih dokaznih predlogov, ki jih v pritožbi niti ne navede določno, pa se tožnica v predmetni pritožbi ne more sklicevati. Citirane procesne kršitve skladno z 286.b členom ZPP namreč ni pravočasno uveljavljala že na naroku za glavno obravnavo 3. 3. 2026, ko je sodišče prve stopnje obrazloženo zavrnilo njene dokazne predloge1 in sklenilo, da je zadeva zrela za razsojo. Navedbe pritožbe o tem, da je bila toženka ob ustanovitvi sporne hipoteke v slabi veri in se je zavedala, da z zastavno pravico obremenjena nepremičnina ni v lasti le tožničinega sedaj že pokojnega moža kot izključnega zemljiškoknjižnega lastnika, temveč sodi v njuno skupno premoženje, pa so nedovoljena pritožbena novota po prvem odstavku 337. člena ZPP in zato niso upoštevne. Pritožnica se posledično neutemeljeno sklicuje tudi na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V danih okoliščinah primera, kot izhajajo iz prvostopenjske sodbe, in jih tožnica v pritožbi argumentirano ne prereka oziroma jim celo pritrjuje, pa je odločitev v izpodbijani sodbi hkrati pravno pravilna.
7.Že v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, kar enako velja tudi ob vložitvi predmetne pritožbe, da je sedaj že pokojni mož tožnice, A. A., 4. 6. 2021 s toženko v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa sklenil posojilno pogodbo (20.000,00 EUR), z namenom financiranja poslovanja svojega podjema (s.p.), ter sporazum o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke na sporni nepremičnini. Zemljiškoknjižni lastnik le-te do celote je tedaj bil le tožničin mož, četudi je nepremičnina predstavljala skupno premoženje zakoncev. Zaradi neplačila zapadlih obveznosti po sporni posojilni pogodbi je toženka zoper tožničinega moža sprožila izvršilni postopek, ki je bil po njegovi smrti prekinjen, uveden pa je bil stečaj zapuščine. V stečajnem postopku je bila tožnici iz naslova skupnega premoženja priznana lastninska pravica na sporni nepremičnini do 1/2 celote, drugo polovico pa je tožnica kupila v stečajnem postopku. Pravilno in skladno s sodno prakso2 pa je stališče sodišča prve stopnje, da ker gre v predmetni zadevi za pogodbeno hipoteko, toženka pa ob njeni ustanovitvi ter vknjižbi v zemljiško knjigo ni bila slaboverna, ta hipoteka učinkuje tudi zoper nevpisanega skupnega lastnika, v danem primeru zoper tožnico, ki predstavlja realno dolžnico. Na originarni način pridobljena lastninska pravica ima prednost le pred poplačilom terjatve, ki jo je upnik pridobil z zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi (t.i. prisilna hipoteka), ne pa tudi pred poplačilno pravico upnika, ki je na nepremičnini pridobil pogodbeno zastavno pravico na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen Zakona o zemljiški knjigi3 - v nadaljevanju ZZK-1 ter 10. člena Stvarnopravnega zakonika4 - v nadaljevanju SPZ). Načelo zaupanja v zemljiško knjigo ima pozitivni in negativni vidik. Vse tisto, kar je vpisano v zemljiško knjigo, se šteje kot resnično in pravno veljavno. Za vse tisto, kar ni vpisano v njej, pa se šteje, da ne obstaja.5
8.Tožničin mož je s hipotekarno obremenitvijo skupne nepremičnine brez soglasja tožnice sicer ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 69. člena Družinskega zakonika (DZ). Vendar sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavlja, da tožnica kljub temu, da je vedela, da sporna nepremičnina predstavlja njuno skupno premoženje, ni ravnala skrbno, saj ni poskrbela, da bi bila njena, na originarni način pridobljena lastninska pravica, tudi vpisana v zemljiško knjigo. V tem primeru bi bila zaradi publicitetnega učinka vpisa varovana, saj so vpisani podatki javni in vsakomur znani (prvi odstavek 1. člena ZZK-1).6 S svojo neaktivnostjo se je tako sama izpostavila nevarnosti, da bo kdo v zaupanju v podatke zemljiške knjige pridobil kakšno pravico na skupni nepremičnini,7 ta nevarnost pa se je v danem primeru zaradi dobre vere na strani toženke tudi realizirala (negativni vidik načela zaupanja v zemljiško knjigo). Skladno z določbo 9. člena SPZ se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače. V danem primeru pa tožnica, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme v zvezi s tem, o tem, da je bila toženka ob ustanovitvi sporne hipoteke v slabi veri glede lastništva zastavljene nepremičnine, v postopku na prvi stopnji niti ni ponudila trditvene podlage. Kot pojasnjeno že zgoraj, pa tega ne more storiti s predmetno pritožbo. Zaradi učinkov neposredno izvršljivega notarskega zapisa,8 kot izhajajo iz drugega odstavka 142. člena SPZ,9 tako sporna hipoteka učinkuje tudi proti poznejšemu pridobitelju lastninske pravice na zastavljeni nepremični, v danem primeru zoper tožnico.10
9.Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da priznanje izločitvene pravice v stečajnem postopku ni povezano z vprašanjem obstoja toženkine terjatve in njene ločitvene pravice (hipoteka), temveč zgolj z vprašanjem resničnega (dejanskega) lastništva določenega premoženja in s tem z obsegom stečajne mase. Zastavna pravica toženke na solastniškem deležu tožnice do 1/2 celote še vedno obstoji, zato slednja kot realna dolžnica odgovarja za hipotekarno zavarovano terjatev toženke. Ob tem pa okoliščina, ali je tožnica vedela za sklenitev sporne posojilne pogodbe ter hipotekarno obremenitev sporne nepremičnine, kot tudi dejstvo, ali je šlo za dolg obeh zakoncev ali posebni dolg11 zgolj enega od njiju, ni merodajno.
10.Sodišče prve stopnje je zahtevek na nedopustnost izvršbe pravilno zavrnilo, prav tako tudi tožničin zahtevek iz naslova izbrisne tožbe (neveljavnost in izbris sporne hipoteke ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja). V skladu z načelom kavzalnosti ima neveljavnost dogovora o ustanovitvi hipoteke sicer za posledico neveljavnost ustanovitve hipoteke.12 Pravilno pa je prvostopenjsko pojasnilo, da tožnica v predmetnem postopku sploh ni navajala razlogov za neveljavnost sporne hipoteke. Zatrjevala je namreč zgolj, da hipoteka na sporni nepremičnini, vknjižena pri njenem na izvirni način pridobljenem solastnem deležu, ne učinkuje zoper njo. Tožbene trditve, da je bilo sporno posojilo najeto za potrebe poslovne dejavnosti tožničinega moža in tožnica za to pogodbo ter z njo povezano hipoteko ni vedela, pa ob dobri veri toženke ne narekujejo zaključka, da je vknjižba sporne hipoteke neveljavna iz materialnopravnega razloga, kot se v 243. členu ZZK-1 zahteva za uspeh z izbrisno tožbo.
11.Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
12.Glede na pritožbeni neuspeh tožnica skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
-------------------------------
1. Zaslišanje tožnice ter zaslišanje priče B. B., očeta tožničinega pokojnega moža.
2. VSRS sodba II Ips 673/2001 z dne 4. 4. 2002, sodba II Ips 683/2001 z dne 16. 5. 2002 in sodba II Ips 212/2000 z dne 18. 10. 2000, VSK sklep I Ip 352/2018 z dne 14. 5. 2019 in sklep I Cp 178/2017 z dne 13. 9. 2017 ter VSL sodba I Cp 1707/2016 z dne 8. 3. 2017.
3. 8. člen ZZK-1: "(1) Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. (2) Kdor izpolni pogoje za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve."
4. 10. člen SPZ: "Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic."
5. Tako VSRS sodba II Ips 673/2001 z dne 4. 4. 2002.
6. Prvi odstavek 1. člena ZZK-1: "Zemljiška knjiga je javna knjiga, namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami."
7. Tako tudi VSRS sodba II Ips 673/2001 z dne 4. 4. 2002 in sodba 683/2001 z dne 16. 5. 2002.
8. Neposredna izvršljivost sporne hipoteke je bila v zemljiški knjigi zaznamovana že 4. 6. 2021 (zemljiškoknjižni izpisek v prilogi A3).
9. Drugi odstavek 142. člena SPZ: "Neposredna izvršljivost notarskega zapisa se zaznamuje v zemljiški knjigi in učinkuje tudi proti vsakemu kasnejšemu pridobitelju lastninske pravice na zastavljeni nepremičnini."
10. Lastninska pravica tožnice pri sporni nepremičnini do 1/2 celote iz naslova originarne pridobitve v času trajanje zakonske zveze je bila v zemljiški knjigi vpisana z učinkom od 5. 3. 2024 (zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek v prilogi B12).
11. S trditvami, da je bila sporna posojilna pogodba sklenjena za financiranje podjemne dejavnosti njenega moža kot samostojnega podjetnika, je tožnica uveljavlja, da dolg po tej pogodbi ni skupni dolg zakoncev.
12. Tako VSL sodba I Cp 1707/2016 z dne 8. 3. 2017.