Jedro

Po določbi 78. člena ZZZDR mora sodišče, ko odloča o tem, pri katerem od staršev bo po razvezi zakonske zveze otrok ostal v varstvu, vzgoji in preživljanju, predvsem upoštevati koristi otroka. V tem obsegu je pravno pomembna tudi okoliščina, ali kateri od staršev onemogoča stike otroka z drugim od staršev (106. člen navedenega zakona).

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo dne 24.5.1997 sklenili pravdni stranki, mladoletnega sina G. M. zaupalo v vzgojo, varstvo in oskrbo materi, tožnici, tožencu pa naložilo, da mora od 1.5.2002 dalje prispevati za preživljanje mladoletnega sina 35.000 SIT mesečne preživnine. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi toženca je sodišče druge stopnje nato delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izreku o preživnini za čas od 1.5.2002 do 13.10.2002 in glede pravdnih stroškov razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo odločanje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Toženec vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z odločitvijo, da se mladoletni G. M. dodeli v varstvo in vzgojo njemu, podrejeno pa, naj se odločitev o dodelitvi otroka tožnici razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu tožene stranke za odobritev roka za izjasnitev glede dopolnitve izvedenskega mnenja, čeprav je toženec dopolnitev izvedenskega mnenja prejel na samem naroku za glavno obravnavo, njegov pooblaščenec pa naj bi jo prejel dan prej po telefaksu.

Slednje ni z zakonom predviden način vročanja sodnih pisanj. Toženi stranki je bila onemogočena priprava za adekvatno zastopanje svojih pravic in koristi. Sicer pa izvedensko mnenje ni podano v skladu s pravili stroke. Psihologinja, ki ga je podala, je sama ocenjevala posamezna dejstva, čeprav je to naloga sodišča. Po proučitvi sodnega spisa bi izvedenka morala odgovoriti le na hipotetični ravni, vse ostalo pa bi moralo storiti sodišče. Zaradi upoštevanja nestrokovnega izvedenskega mnenja je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena v zvezi z 2. in 3. odstavkom 254. člena ZPP. Pri tem revizija poudarja, da niso bila ugotavljana dejstva o tožničini promiskuitetnosti, agresivnosti in onemogočanju stikov z otrokom. Tako je mogoče izpodbijani sodbi očitati tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav onemogočanje izvrševanja stikov med otrokom in roditeljema je lahko moralno zavržno, to pa je kot pravno relevantno okoliščino pri odločanju o dodelitvi otroka upoštevala že dolgoletna sodna praksa.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana takrat, kadar stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Toženec vidi obstoj navedene procesne kršitve v tem, ker mu je bilo dopolnjeno izvedensko mnenje psihologinje, nanašajoče se na osebnostne lastnosti pravdnih strank, pomembne za odločitev o dodelitvi otroka v vzgojo, varstvo in oskrbo, dostavljeno šele na dan zadnje glavne obravnave, ali (po faksu) dan pred njo. Vendar pa je utemeljevanje navedene procesne kršitve ostalo le na načelni ravni, saj revizija ne pove, v čem naj bi bila toženi stranki onemogočena možnost obravnavanja pred sodiščem. Izvedensko mnenje je bilo namreč podano že veliko prej in ga je tožena stranka "obravnavala" ter podala svoje pripombe. Dopolnitev tega mnenja, ki naj bi bila dana prepozno, je tako v sodbi sodišča prve stopnje, kot tudi v sodbi sodišča druge stopnje ocenjena s stališča, da izvedenka le vztraja pri svojih dosedanjih stališčih. Zato se revizijsko sodišče strinja z vsebinsko razlago v izpodbijani sodbi, po kateri je odklonitev dodatnega roka, ki ga je tožena stranka zahtevala za pripombe k izvedenskemu mnenju, podana v sklopu dokaznega vodstva. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da zbrani dokazi že zadoščajo za odločitev (8. člen in 2. odstavek 213. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato v izpodbijani sodbi ne najde zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Revizija izpodbijani sodbi tudi očita, da je sledila mnenju izvedenke, ki pa naj bi ga ne podala v skladu s pravili stroke. V tej smeri očitek meri predvsem na domnevni izostanek ocene tožničine osebnosti glede na zatrjevano promiskuitetnost, agresivnost in onemogočanje stikov z otrokom. Zato bi bilo treba po mnenju revizije postaviti drugega izvedenca. Določba 254. člena ZPP sicer pooblašča sodišče, da zahteva mnenje drugega izvedenca, če so v mnenju postavljenega izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti in če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja (3. odstavek 254. člena ZPP). Vendar pa je v tem primeru bila sprejeta dokazna ocena o pravilnosti podanega mnenja, pri čemer je bilo izvedensko mnenje upoštevano in ocenjeno v skladu z drugimi izvedenimi dokazi, predvsem vsebino zapisnikov, sestavljenih pri centru za socialno delo.

Revizija, ki v tej smeri izpodbijani sodbi očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena v zvezi z 2. in 3. odstavkom 254. člena ZPP, v resnici napada dejanske ugotovitve, kakor jih je sodišče prve stopnje, kasneje pa tudi sodišče druge stopnje, sprejelo v skladu z določbo 8. člena ZPP. Katera dejstva se štejejo za dokazana, sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Zato revizija v tej smeri napada sprejete dejanske ugotovitve in dokazno oceno, kar pa po določbi 3. odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni dopustno.

Do enake ugotovitve pripelje tudi presoja tistega dela revizijske trditvene podlage, ki izpodbijani sodbi očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Z že navedenim zatrjevanjem tožničine promiskuitetnosti, agresivnosti in onemogočanju stikov z otrokom, je revizija utemeljevala svojo tezo o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 254. člena ZPP. V okviru očitka pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih pa revizija pride v medsebojno nasprotje: ob trditvi, da omenjene zatrjevane tožničine lastnosti niso bile upoštevane, namreč revizija prizna, da sta sodišči nižjih stopenj do njih zavzeli stališče z razlago, "da se navedbe pravdnih strank o tem zelo razlikujejo in da jih diametralno doživljata".

Potem takem sta sodišči nižjih stopenj tudi do navedenega očitka zavzeli stališče z oceno, ki spada v sklop dejanskih ugotovitev.

Po določbi 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih mora sodišče, ko odloča o tem, pri katerem od staršev bo po razvezi zakonske zveze otrok ostal v varstvu, vzgoji in preživljanju, predvsem upoštevati koristi otroka. Revizija ima prav, da je v tem obsegu pravno pomembna tudi okoliščina, ali kateri od staršev onemogoča stike otroka z drugim od staršev (106. člen navedenega zakona). Vendar pa v obravnavanem primeru sodišči nižjih stopenj nista ugotovili, da bi tožnica stike z otrokom onemogočala.

Ugotovitev je nasprotna temu, zaradi česar revizija tudi v tem obsegu posega v dejanske ugotovitve (3. odstavek 370. člena ZPP). Drugih dejstev, ki morda niso bila v zadostni meri upoštevana pri pravni odločitvi, revizija niti ne izpostavlja. Preizkus, opravljen po uradni dolžnosti v smeri pravilne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP) pa je pokazal, da je sprejemljiva presoja, sprejeta v izpodbijani sodbi, "da je v pogledu življenjske prilagojenosti ter učinkovitosti mati bolj primerna, da se ji mladoletni otrok dodeli v vzgojo, varstvo in oskrbo". Za takšno sklepanje je na razpolago obširno obrazložena dokazna ocena, ki ne omogoča sklepanja, da bi toženec mladoletnemu otroku nudil več od tožnice in da bi torej dodelitev tožnici ne bila v otrokovo korist (nenazadnje je treba upoštevati tudi okoliščino, da je bil deček ob sojenju pri sodišču prve stopnje star komaj tri leta in pol).

Neutemeljeno revizijo je bilo treba po povedanem na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti. Pri tem je revizijsko sodišče odločilo, da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Tožena stranka z revizijo ni uspela, tožeča stranka pa z navedbami v odgovoru k odločitvi ni prispevala (165. in 155. člen ZPP).