Jedro

Upnik mora tudi v primeru tako imenovane regulacijske začasne odredbe, s katero se začasno uredi sporno razmerje, izkazati, da mu bo zoper dolžnika nastala nedenarna terjatev, zavarovanju katere je namenjen inštitut začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Tudi po stališču pravne teorije za izdajo regulacijske začasne odredbe ne zadošča le verjetnost obstoja pravnega razmerja take vrste, ki bi ga bilo treba začasno regulirati, saj se z začasno odredbo ne regulira pravnih razmerij, temveč zgolj iz njih izvirajoče nedenarne terjatve.

Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni izrecno navedla, da ima kakšen nedenarni zahtevek nasproti toženi stranki, vendar je na podlagi zatrjevanih ničnih poslov po materialnem pravu mogoče sklepati, da ima zahtevek na prepoved dejanj, ki bi vodila k izpolnitvi ničnih poslov.

Tožeča stranka je tudi trdila, da se je prvotoženka za račun obeh pogodbenih strank zavezala, da bo o gibanju obrestnih mer in tečaja EUR/CHF dnevno obveščala tožečo stranko in jo tako seznanjala z razmerami na deviznem in denarnem trgu ter bo spremljala gibanje tečaja in obrestnih mer in tožečo stranko obveščala o potencialnih instrumentih za zaščito pred valutnimi in obrestnimi tveganji. Te trditve v zvezi s sklenjeno kreditno pogodbo tudi po stališču pritožbenega sodišča ne potrjujejo verjetnost, da kreditna pogodba nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, saj ni mogoče sklepati, da bi tožena stranka z navedeno zavezo v zvezi s sklenjeno kreditno pogodbo kršila tožeči stranki pravico do informiranja. Lahko bi jo kršila, če svojih obveznosti iz dogovora ni izpolnjevala, neizpolnjevanje obveznosti pa odkazuje na odškodninsko odgovornost, ne pa na ničnost pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 754,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „1. Učinkovanje Notarskega zapisa SV 1074/10 z dne 25. 11. 2010, Dodatka št. 1 h Kreditni pogodbi št. DK 0000/07-SIN z dne 14. 8. 2007, ki je bil sklenjen 17. 11. 2010, Krovne pogodbe o finančnem prestrukturiranju M. d. o. o. z dne 23. 3. 2015 v razmerju med tožečo stranko in toženima strankama in Dodatka št. 2 h Kreditni pogodbi št. DK 0000/07-SIN z dne 14. 8. 2007, ki je bil sklenjen 23. 3. 2015, se začasno zadrži do pravnomočnega končanja tega spora.

2. Toženima strankama se prepoveduje, da razpolagata s terjatvami po Notarskem zapisu SV 1074/10 z dne 25. 11. 2010, Dodatku št. 1 h Kreditni pogodbi št. DK 0000/07-SIN z dne 14. 8. 2007, ki je bil sklenjen 17. 11. 2010, Krovni pogodbe o finančnem prestrukturiranju M. d. o. o. z dne 23. 3. 2015 v razmerju med tožečo stranko in toženima strankama in Dodatku št. 2 h Kreditni pogodbi št. DK 0000/07-SIN z dne 14. 8. 2007, ki je bil sklenjen 23. 3. 2015, in da terjatve izterjujeta v izvršilnem postopku zoper tožečo stranko ali uveljavljata kakršnokoli drugačno poplačilo teh terjatev.

3. V primeru kršitve prepovedi iz prejšnje točke te začasne odredbe se toženima strankama izreče denarna kazen, vsaki v višini 250.000,00 EUR, ki se izterja v izvršbi po uradni dolžnosti in sodišče izda nov sklep, s katerim izreče novo in višjo kazen od prejšnje, če toženi stranki ponovno kršita prepoved iz prejšnje točke te začasne odredbe, kar se nadaljuje vse do tedaj, dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne doseže desetkratnega zneska iz te točke začasne odredbe.

4. Ta sklep ima učinek sklepa o izvršbi.

5. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, vse pod izvršbo.“

2. Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila. Uveljavljala je bistvene kršitve določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve pravic tožeče stranke iz 2., 14. in 22. člena Ustave RS. Poleg tega je s pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo predlagane začasne odredbe uveljavljala tudi pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški tožeče stranke.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru v celoti nasprotovala pritožbenim navedbam tožeče stranke. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep, tožeči stranki pa naloži, da toženima strankama povrne vse stroške pritožbenega postopka z zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je najprej 21. 3. 2018 vložila tožbo, nato pa 23. 5. 2018 še predlog za začasno odredbo, v katerem je navedla, da predlaga izdajo začasne odredbe na podlagi 272. člena ZIZ, s katero naj se začasno uredi sporno razmerje. Glede izkaza verjetnosti terjatve se je sklicevala na navedbe in dokaze v tožbi. Sodišče prve stopnje je predlagano začasno odredbo obravnavalo le na podlagi trditev in dokazov, ki jih je podala oziroma vložila v spis tožeča stranka, saj se rok za odgovor na tožbo še ni iztekel, predloga pa tudi ni vročalo v izjavo toženi stranki. Predlagano začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve tožeče stranke do tožene stranke je zavrnilo, ker je ocenilo, da predlog ni utemeljen. Po oceni pritožbenega sodišča, ki bo pojasnjena še v nadaljevanju, je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede relevantnih dejstev za odločitev o predlagani začasni odredbi tudi ustrezno in razumljivo obrazložilo. Do vseh zahtevkov, ki jih je podala tožeča stranka v tožbi, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati, pač pa le do tistih, ki jih želi tožeča stranka zavarovati z začasno odredbo (oziroma s predlaganimi začasnimi odredbami). Zato je neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožeči stranki kršena pravica do obrazloženosti odločitve, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh navedb in dokazov tožeče stranke glede „verjetne utemeljenosti tožbenega zahtevka in verjetnega obstoja terjatve“, kar očita pritožnica v pritožbi.

6. Predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve je utemeljen, če izkaže upnik za verjetno, da nedenarna terjatev obstoji ali da mu bo nedenarna terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ) in če izkaže še eno izmed predpostavk iz drugega odstavka istega člena. Upnik mora tudi v primeru tako imenovane regulacijske začasne odredbe, s katero se začasno uredi sporno razmerje, izkazati, da mu bo zoper dolžnika nastala nedenarna terjatev, zavarovanju katere je namenjen inštitut začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Tudi po stališču pravne teorije za izdajo regulacijske začasne odredbe ne zadošča le verjetnost obstoja pravnega razmerja take vrste, ki bi ga bilo treba začasno regulirati1, saj se z začasno odredbo ne regulira pravnih razmerij, temveč zgolj iz njih izvirajoče nedenarne terjatve. Trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na denarne terjatve, zato za odločitev niso relevantne. Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni izrecno navedla, da ima kakšen nedenarni zahtevek nasproti toženi stranki, vendar je na podlagi zatrjevanih ničnih poslov po materialnem pravu mogoče sklepati, da ima zahtevek na prepoved dejanj, ki bi vodila k izpolnitvi ničnih poslov. V zvezi s temi dejanji pa je tožeča stranka trdila, da bi, tako kot izhaja iz Dodatka 2 h Kreditni pogodbi št. DK 0000/07-SIN z dne 14. 8. 2007, ki je bil sklenjen 23. 3. 2015, morala tožeča stranka plačati v maju in juniju 2018 dva obroka po 274.000,00 EUR, nato pa iz naslova prodaje stanovanj do konca junija še dodatnih 100.000,00 EUR, kar skupno znese 648.000,00 EUR. V zvezi s temi trditvami pa tožena stranka v odgovoru na pritožbo po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno opozarja, da ima glede na te trditve tožena stranka status upnika iz naslova denarnih terjatev do tožeče stranke, dolžnica pa bo imela še vedno v okviru morebitnega izvršilnega postopka na razpolago pravna sredstva (na primer odlog izvršbe) zaradi uveljavitve ničnosti pravnih poslov, iz katerih izvirajo denarne terjatve upnice, katerih namen pa je podoben temu, kot ga tožeča stranka zasleduje s predlagano začasno odredbo. To pa pomeni, da v primeru, če sodišče ne izda začasne odredbe, pravica tožeče stranke do sodnega varstva ne bo postalo brez pomena. Izvotlena pravica do sodnega varstva je eden izmed argumentov v Odločbi Ustavnega sodišča RS, št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, po oceni pritožbenega sodišča pa v konkretnem primeru glede na pojasnjeno ne gre za primer, ki bi bil v tem smislu primerljiv z navedenim iz citirane odločbe o ustavni pritožbi.

7. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predlaganih začasnih odredb utemeljilo na oceni, da tožeča stranka v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ni uspela s stopnjo verjetnosti izkazati nedenarne terjatve, katere zavarovanje predlaga z izdajo začasne odredbe. To pomeni, da ni pritrdilo tožeči stranki, da so v celoti nični med tožečo in toženo stranko sklenjeni: Notarski zapis SV 797/07 z dne 17. 8. 2007, s katerim je notarka K. F. iz C. potrdila Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 17. 8. 2007 in Kreditno pogodbo št. DK 0000/07-SIN z dne 14. 8. 2007, Kreditna pogodba št. DK 0000/07-SIN z dne 14. 8. 2007 in dogovor o konverziji in spremljanju finančnega trga z dne 16. 8. 2007; Notarski zapis SV 1074/10 z dne 25. 11. 2010, Dodatek št. 1 h kreditni pogodbi št. DK 0000/07-SIN z dne 14. 8. 2007, ki je bil sklenjen 17. 11. 2007, Krovna pogodba o finančnem prestrukturiranju M. d. o. o. z dne 23. 3. 2015 v razmerju med tožečo stranko in toženima strankama in Dodatek št. 2 h Kreditni pogodbi št. DK 0000/07-SIN z dne 14. 8. 2007, ki je bil sklenjen 23. 3. 2015; oziroma, da se ti akti razvežejo; prav tako pa, da posledično ni izkazala verjetnosti terjatve na prepoved toženi stranki, da uveljavlja pravice na podlagi navedenih posamičnih pravnih aktov.

8. Nična je tista pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (prvi odstavek 86. člena OZ). Če je sklenitev določene pogodbe prepovedana samo eni stranki, ostane pogodba v veljavi, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice (drugi odstavek 86. člena OZ). Tožeča stranka je ničnost kreditne pogodbe in njej sledečih sporazumov temeljila na dejstvu, da ji tožena stranka kot kreditodajalka pri sklenitvi pogodbe v letu 2007, po kateri se je kredit v CHF črpal in vračal po srednjem tečaju ECB plus minus 0,0010, ni dala ustreznih informacij o tem, da se bo v naslednjih letih razmerje med CHF in EUR obrnilo v prid CHB, kljub temu, da jih je sama imela, s tem pa je kršila načela vestnosti in poštenja, prepoved zlorabe pravic, prepovedi ustvarjanja in izkoriščanja monopolnega položaja, enake vrednosti dajatev in prepovedi povzročitve škode.

9. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da ničnost notarskega zapisa, dodatkov k pogodbi in sporazuma izvaja iz ničnosti same Kreditne pogodbe z dne 14. 8. 2007. Ker je sodišče prve stopnje v tej fazi postopka ocenilo, da tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti izkazala, da je nična sporna kreditna pogodba, je v konkretnem primeru tak sklep zato zadostoval tudi za dodatke k pogodbi in sklenjene sporazume ter za zavrnitev predloga za izdajo začasnih odredb v celoti.

10. Kreditna pogodba je pogodba, s katero se banka zavezuje dati uporabniku kredita na voljo določen znesek denarnih sredstev za določen ali nedoločen čas, v neki namen ali brez določenega namena, uporabnik pa se zavezuje plačevati banki dogovorjene obresti in dobljeni znesek denarja vrniti v času in na način, ki sta določena v pogodbi (1065. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se uporablja v skladu z drugim odstavkom 1061. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Zmotno je pritožbeno stališče, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z dejstvom, da je kreditno pogodbo sklenila banka, saj je značilnost kreditne pogodbe, da jo sklene banka, sicer bi šlo za posojilno pogodbo. V pritožbi tožeča stranka neutemeljeno vztraja pri stališču, da je kreditna pogodba nična že zato, ker tožeča stranka ni temeljila svoje odločitve za sklenitev pogodbe na pomanjkanju vedenja o ključnih tveganjih, medtem ko je bila pogodba v celoti tvegana za tožečo stranko, ki je po njenih trditvah „stavila na konja, za katerega je v naprej znano, da ne more zmagati“. Če je tožeča stranka pri tem mislila, da je bilo toženi stranki, njej pa ne, leta 2007 znano, za koliko in kdaj bo vrednost švicarskega franka v razmerju do EUR narasla, potem ne gre za vprašanje ničnosti kreditne pogodbe, pač pa kvečjemu za vprašanje ničnosti posameznih določb te pogodbe, ki se nanašajo na dogovorjen izračun obresti oziroma načina vrnitve glavnice (primerjaj z določbo 88. člena OZ o delni ničnosti). V takem primeru pa je po stališču pritožbenega sodišča imelo prvostopenjsko sodišče razloge za dvom, da je kreditna pogodba (v celoti) nična. Zato je pravilno presodilo, da terjatve na prepoved izpolnjevanja kreditne pogodbe ni verjetno izkazala.

11. Tožeča stranka je tudi trdila, da se je prvotoženka za račun obeh pogodbenih strank po sklenitvi kreditne pogodbe in pred podpisom Notarskega zapisa zavezala na podlagi Dogovora o konverziji in spremljanju finančnega trga z dne 16. 8. 2017, da bo o gibanju obrestnih mer in tečaja EUR/CHF dnevno obveščala tožečo stranko in jo tako seznanjala z razmerami na deviznem in denarnem trgu ter bo spremljala gibanje tečaja in obrestnih mer in tožečo stranko obveščala o potencialnih instrumentih za zaščito pred valutnimi in obrestnimi tveganji. Te trditve v zvezi s sklenjeno kreditno pogodbo tudi po stališču pritožbenega sodišča ne potrjujejo verjetnost, da kreditna pogodba nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, saj ni mogoče sklepati, da bi tožena stranka z navedeno zavezo v zvezi s sklenjeno kreditno pogodbo kršila tožeči stranki pravico do informiranja. Lahko bi jo kršila, če svojih obveznosti iz dogovora ni izpolnjevala, neizpolnjevanje obveznosti pa odkazuje na odškodninsko odgovornost, ne pa na ničnost pogodbe, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno navedlo v razlogih svoje odločitve. Drugačne pritožbene trditve zato niso utemeljene.

12. Tožeča stranka je tudi trdila, da je bil kredit črpan v času od 22. 8. 2007 do 30. 12. 2008 v skupnem znesku 6.847.200,00 EUR; da znaša vsota vseh plačil tožeče stranke 6.680.952,80 EUR, da pa bo lahko znesek dolga po kreditni pogodbi sodišču sporočila tožena stranka in da bo sodišče na podlagi teh podatkov ugotovilo nesorazmernost dajatev. Zaradi navedenega predloga po oceni pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi moralo pred odločitvijo o začasni odredbi ugotavljati še višino dolga po sporni kreditni pogodbi. V zvezi s tem dejstvom pa pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje ugotovitev, da iz Krovne pogodbe o finančnem prestrukturiranju iz leta 2015 izhaja tudi, da je takrat tožeča stranka svoj dolg po kreditni pogodbi pripoznala. Če bi druga dejstva potrjevala trditve o ničnosti kreditne pogodbe, pripoznanje dolga na podlagi nične pogodbe seveda nima nobenih učinkov, vendar je sodišče prve stopnje to okoliščino navedlo le v zvezi z dejstvom, da je kljub padanju vrednosti EUR v razmerju do CHF že v letih 2009 in 2010 (potrditvah tožeče stranke), tožeča stranka pozvala toženo stranko k medvalutni zamenjavi šele v letu 2015, ko je dolg iz kreditne pogodbe tudi pripoznala. Zato pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabo materialnega prava. Pri tem pa tudi v pritožbi tožeča stranka s trditvami, da je kredit spremenila v evrskega šele takrat, ko je ugotovila, da prvotoženka ne izpolnjuje svojih obveznosti iz Dogovora z dne 16. 8. 2007, nakazuje odškodninsko podlago za uveljavljanje svojega denarnega zahtevka, v zvezi s katerim pa ni predlagala izdaje začasne odredbe.

13. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene trditve, ki so bile odločilne za odločitev o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Ker se je pritožba izkazala za neutemeljeno, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. člena ZIZ).

14. Pritožnica s pritožbo v postopku zavarovanja ni uspela, zato je dolžna toženi stranki povrniti njene priglašene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. in 239. člena ZIZ). Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov sestave odgovora na pritožbo po 6. točki Tarifne številke 27 Odvetniške tarife (OT), upoštevaje vrednost obravnavanega predmeta v tem postopku zavarovanja - 166.247,20 EUR, v višini 1.200 točk, zvezi s tretjim odstavkom 7. člena OT o zastopanju več strank povečano za 10% (1320 točk) in za izdatke za stranko 2% od vrednosti storitve, skupaj v višini 1346,4 točk (x vrednost točke 0,459 EUR = 618,00 EUR), povečano za 22% DDV (136,00 EUR).

1 Glej Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči, upravnimi sodišči, ustavnim sodiščem ter v upravnem postopku, GV Založba 2001.