Jedro

Vročitev tožbe je treba šteti za sodno odpoved najema poslovnih prostorov. Tako stališče je logično, saj 2. odstavek 29. člena ZPSPP določa, da se na podlagi odpovedi najemodajalca in zahteve za izpraznitev poslovnega prostora izda nalog o njegovi izpraznitvi. Zakon pri tem ne določa, da mora biti odpoved najemne pogodbe za nedoločen čas uveljavljena s tožbenim zahtevkom. Odpoved najemnega razmerja se pri izpraznitvi poslovnega prostora postavlja kot predhodno vprašanje.

Uporabnina se po utrjenem stališču sodne prakse odmeri po kriteriju povprečne tržne najemnine.

Nestrinjanje tožnice z mnenjem samo po sebi ne utemeljuje predloga za novega izvedenca. Tožnica je podala pripombe, na katere je izvedenec podal izjasnitev, nato pa bil še zaslišan. Nadaljnjih pripomb tožnica ni imela in tudi ni vztrajala pri postavitvi novega izvedenca.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v: - točki 2 izreka (v zavrnilnem delu) glede plačila uporabnine za obdobje od 1. 4. 2001 do 30. 4. 2002 in glede plačila zneska 500,75 EUR (120.000,00 SIT) za meseca januar in februar 2003, vse s pripadajočimi obrestmi, - točki 3 izreka glede odločitve o pravdnih stroških ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice na plačilo uporabnine in razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 4.334,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2003 dalje do plačila (1. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Tožencu je naložilo, da povrne tožnici 5.550,21 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi v zavrnilnem delu in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zaradi obširnih tožbenih navedb tožnice o tem, kdaj je po njenem mnenju potekel enoletni odpovedni rok, od katerega je toženec uporabljal sporni poslovni prostor (lokal) brez pravnega naslova, pritožbeno sodišče posebej ne povzema vsebine pritožbe, temveč bo nanje odgovorilo v nadaljevanju obrazložitve. Pritožnica se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je odpovedni rok potekel z dnem 30. 4. 2002, pač pa meni, da se je iztekel dne 16. 3. 2001. Toženec je zato uporabljal poslovni prostor brez pravnega naslova od 16. 3. 2001 do 1. 3. 2003, ko ga je izročil tožnici. Nadalje tožnica očita sodišču prve stopnje kršitev določb pravdnega postopka, ker so razlogi v izpodbijani sodbi sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je uvodoma ugotovilo, da je toženec tožnici plačeval „najemnino“ v znesku 120.000,00 SIT vse do 1. 1. 2003, v nadaljevanju pa je zaključilo, da ji je plačeval do 1. 3. 2003 in da mora zato toženec tožnici povrniti za sporno obdobje, od 30. 4. 2002 pa do 1. 3. 2003, torej za čas, ko je poslovni prostor uporabljal brez ustreznega pravnega naslova, razliko do prisojene uporabnine. Tako ni jasno, ali sodišče šteje, da je toženec navedeni znesek mesečno plačeval do 1. 1. 2003 ali do 1. 3. 2003. Glede ugotovljene višine koristi tožnica opozarja, da ji je toženec s tem, ko je poslovne prostore uporabljal brez pravnega temelja, onemogočil sklenitev nove najemne pogodbe za višjo najemnino in ji tako preprečil povečanje njenega premoženja. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri sami višini uporabnine upoštevati dejstvo, da je 15. 4. 2003 sklenila najemno pogodbo z družbo S. d.o.o. za najemnino 2.295 EUR mesečno. Tožnica je z bančnimi izpiski izkazala, da je omenjena najemnica nakazovala zneske najemnine. Sodišče je tudi prezrlo, da je priča J.S. izpovedal, da bi lahko lokal še pred 15. 4. 2002 oddali za najemnino v isti višini oziroma da sta s tožnico prejela vsaj 50 ponudb za najem po bistveno višji ceni. O tem pa izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. Tožnica je tudi predlagala zaslišanje predstavnika družbe S., d.o.o., ki bi potrdil, da je bilo podjetje pripravljeno s tožnico že prej skleniti najemno pogodbo za lokal, če ga toženec ne bi zasedal. Ne strinja se z zaključki sodišča in izvedenca, da gre v primeru najemne pogodbe s podjetjem S., d.o.o. za t. i. ekstremno najemnino, saj predmetni poslovni prostor leži v strogem centru Ljubljane, ki je izredno atraktiven, najemnina pa se je oblikovala prosto na trgu, kar kaže, da je imela tožnica možnost izposlovati najemno pogodbo z mnogo višjo najemnino, kot jo je ugotovil izvedenec. Prav tako iz predloženih listin v spisu izhaja, da so se visoke najemnine sklepale tudi za druge lokale, npr. P. in M.. Tožnica še navaja, da je sodišče prezrlo dejstvo, da je bila najemnina 120.000,00 SIT dogovorjena v letu 1995 in da po poteku najemnega razmerja za določen čas ne bi bila pripravljena skleniti najemne pogodbe pod enakimi pogoji. Prav tako ni bila upoštevana okoliščina, da je tožnica tekom najemnega razmerja s tožencem vložila 35.000 DEM za adaptacijo prostora, kar je potrdila tudi priča J. S.. Nadalje opozarja, da je izvedenec svoje ugotovitve neutemeljeno oprl na povprečne primerljive najemnine poslovnih prostorov v Ljubljani. Arhivski podatki, ki jih je upošteval, vključujejo najemnine poslovnih prostorov v Ljubljani, ne pa v njenem centru, zato teh podatkov ne bi smel upoštevati. Ti arhivski podatki pa tudi ne vključujejo podatkov glede najemnin za leto 2002, zato so neutemeljeni. Izvedenec je primerjal višino najemnine za lokal tožnice z najemnino lokalov na Železniški postaji in Kotnikovi ulici v Ljubljani, ki so neprimerljive. Tudi ni upošteval bolj donosne najemne pogodbe, na katere je tožnica opozarjala v pripombah na izvedensko mnenje. Ker se tožnica zaradi očitnih napak ni strinjala z izvedenskim mnenjem, je predlagala postavitev drugega izvedenca, čemur pa sodišče neutemeljeno ni sledilo. Nadaljuje, da primerna uporabnina zanjo predstavlja le znesek, ki bi ga lahko na trgu iztržila za lokal, zato meni, da se denarna odmena ne more presojati kot povprečna tržna najemnina, in to celo na območju celotne Ljubljane. Pritožba zaključuje, da se je najemna pogodba za določen čas res preoblikovala v pogodbo za nedoločen čas, vendar pa časovno podaljšanje pravnega režima, ustanovljenega že leta 1995 in s tem vztrajanje pri takrat določeni najemnini, pomeni hud poseg v ustavno varovano lastninsko pravico.

Toženec je na vročeno pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, ker meni, da ni utemeljena. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08; v nadaljevanju ZPP) preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki so navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Pritožba utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje glede poteka enoletnega odpovednega roka najemne pogodbe za nedoločen čas, z iztekom katerega je prenehalo najemno razmerje med pravdnima strankama. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila najemna pogodba, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama za določen čas (1. 1. 1995 do 31. 12. 1999), obnovljena za nedoločen čas, saj je toženec (najemnik) tudi po preteku časa, za katerega je bila pogodba sklenjena, poslovni prostor (lokal na naslovu ...) uporabljal, tožnica (najemodajalka) pa v roku enega meseca po preteku tega časa ni vložila pri pristojnem sodišču zahteve za izdajo naloga za izpraznitev poslovnega prostora (2. odstavek 25. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih – ZPSPP; Ur. l. SRS, št. 18/74 z nadaljnjimi spremembami). Najemna pogodba za nedoločen čas pa lahko preneha iz krivdnih razlogov ali z odpovedjo, in sicer s potekom roka, ki ne sme biti krajši od enega leta (24. in 28. člen ZPSPP). Po 1. odstavku 26. člena ZPSPP se pogodba o najemu poslovnih prostorov odpoveduje sodno, pri čemer ima vročitev tožbe najemniku značaj sodne odpovedi. Tožnica je 10. 3. 2000 vložila tožbo na izpraznitev spornega poslovnega prostora (glej list. št. A5), v kateri je iz tožbenih navedb razvidno, da zahtevek na izpraznitev poslovnega prostora uveljavlja na podlagi odpovedi najemnega razmerja, in sicer na podlagi dopisa najemodajalca najemniku z dne 11. 6. 1999, ki ne predstavlja pravilnega načina odpovedi, vendar pa je iz njegove vsebine razbrati, da uveljavlja zahtevek na izpraznitev na podlagi odpovedi najemne pogodbe. Zato je treba vročitev takšne tožbe šteti za sodno odpoved. Tako stališče je logično, saj 2. odstavek 29. člena ZPSPP določa, da se na podlagi odpovedi najemodajalca in zahteve za izpraznitev poslovnega prostora izda nalog o njegovi izpraznitvi. Zakon pri tem ne določa, da mora biti odpoved najemne pogodbe za nedoločen čas uveljavljena s tožbenim zahtevkom. Odpoved najemnega razmerja se pri izpraznitvi poslovnega prostora postavlja kot predhodno vprašanje. Zato pritožbeno sodišče dodaja, da uveljavljanje (zatrjevanje dodatnih dejstev o odpovedi) odpovedi pogodbe o najemu tudi v vlogi z dne 7. 3. 2001 (v zadevi IV P 725/2000) ne pomeni, da je tožnica šele z njo sodno odpovedala najem, pač pa ima značaj sodne odpovedi že tožba, ko je bila vročena najemniku. Zmotno je zato stališče sodišča prve stopnje, da se je enoletni odpovedni rok, z iztekom katerega je prenehalo najemno razmerja, iztekel hkrati z rokom za izpraznitev poslovnega prostora, to je 30. 4. 2002. Napačno je razumelo in povzelo stališče Višjega sodišča v Ljubljani v odločbi II Cp 1747/2002 z dne 28. 11. 2002 (v postopku zaradi izpraznitve poslovnega prostora). Višje sodišče v Ljubljani je v svoji odločitvi upoštevajoč, da je tožnica uveljavljala odpoved najema „vsaj“ v vlogi z dne 7. 3. 2001 (vročena 24. 3. 2001) presodilo, da je enoletni odpovedni rok tudi od 24. 3. 2001 (glede na podatke, da je bila sodba sodišča prve stopnje z dne 11. 3. 2002 vročena tožencu 19. 4. 2002, od tega dne pa je paricijski rok za izpraznitev potekel 30. 4. 2002), vsekakor potekel do izteka paricijskega roka za izpraznitev poslovnega prostora. V pritožbenem postopku je bilo namreč sporno vprašanje, ali je sodišče prve stopnje toženca zavezalo izprazniti poslovni prostor po prenehanju najema, torej po izteku enoletnega odpovednega roka, ali ne. Višje sodišče se, kot pravilno opozarja tožnica, v razlogih svoje odločitve ni opredelilo, kdaj je odpovedni rok začel teči. Sodišče prve stopnje je tako zmotno presodilo listine, na katere je oprlo svoj zaključek, kdaj je potekel enoletni odpovedni rok, kar napotuje na drugačen pravni zaključek, kdaj je prenehalo najemno razmerje med pravdnima strankama. Ob dejstvu, da je bila tožba zaradi izpraznitve poslovnega prostora vročena tožencu 16. 3. 2000 in je takrat pridobila značaj sodne odpovedi, se je enoletni odpovedni rok iztekel 16. 3. 2001, z njegovim potekom pa je najemno razmerje za nedoločen čas prenehalo.

Izhajajoč iz navedenega pravnega stališča, je treba zaključiti, da je toženec uporabljal sporni prostor (lokal) v obdobju od 17. 3. 2001 do 1. 3. 2003, ko ga je izročil tožnici, brez pravne podlage. Za obveznost nadomestiti vrednost koristi, ki jo je imel tisti, ki je uporabljal stvar v svojo korist, se je v sodni praksi ustalil izraz uporabnina. Za take situacije je treba uporabiti 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SRS, št. 29/78 in naslednji, v nadaljevanju ZOR). Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje, ko je štelo, da je toženec le od 30. 4. 2002 do 1. 3. 2003 uporabljal poslovni prostor brez dogovora, je ostalo dejansko stanje (za obdobje pred tem) nepopolno ugotovljeno. Prvo sodišče namreč ni ugotavljalo višine uporabnine tudi za obdobje od 1. 4. 2001 do 1. 5. 2002 (za 13 mesecev). Tožnica namreč vtožuje plačilo najemnine (pravilno uporabnine) od 1. 4. 2001 do izročitve poslovnega prostora tožnici (23 mesecev). Iz listine v spisu (izvedenskega mnenje izvedenca, njegove pisne in ustne dopolnitve) je sicer razvidno, da je izvedenec, na katerega ugotovitve je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev glede višine uporabnine, določil višino uporabnine, ki je enaka znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar, za obdobje od 1. 1. 2002 do 1. 3. 2003, ni pa podal mnenja za čas pred tem, torej od 1. 4. 2001 do 1. 1. 2002. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu glede uporabnine za obdobje od 1. 4. 2001 pa do 30. 4. 2002 s pripadajočimi obrestmi (od dneva zapadlosti posamezne mesečne vrednosti koristi do 18. 12. 2003 (1. odstavek 277. člen ZOR) in od vložitve tožbe dalje (2. odstavek 279. člen ZOR), saj ocenjuje, da samo glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka v omenjeni smeri oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče za neupoštevano časovno obdobje angažirati izvedenca glede višine uporabnine in o delu zahtevka (za čas od 1. 4. 2001 do 30. 4. 2002) ponovno odločiti, pri čemer bo moralo upoštevati trditve tožnice, da ji je toženec v tem časovnem obdobju vsak mesec plačal 500,75 EUR (120.000,00 SIT).

Pritožbeno upiranje višini določene uporabnine za čas od 30. 4. 2002 do 1. 3. 2003 je neutemeljeno. Glede višine uporabnine je sodišče prve stopnje tožnici lepo pojasnilo, da ji toženec zaradi neupravičene uporabe dolguje znesek, za katerega je bila neupravičeno prikrajšana, ker poslovnega prostora, ko ga je brez pravne podlage uporabljal toženec, ni mogla oddati v najem drugemu najemniku. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je objektivno merilo višine obogatitve oziroma prikrajšanja višina najemnine enakovredne nepremičnine. Utrjeno stališče sodne prakse je, da je uporabnina enaka znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar (glej odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 395/2003, II Ips 533/2003, II Ips 280/2004II Ips 589/2008, II Ips 626/2008 in druge). Pri tem je treba dodati, da pravna narava zahtevka ni zahteva za plačilo najemnine, pač pa gre za obogatitveni zahtevek, ki tožnico opravičuje do nadomestitve koristi, ki jo je imel toženec od uporabe nepremičnine. Ta korist, kot že rečeno, pa je enaka znesku povprečne tržne najemnine. Najemnina je tu le sredstvo za ugotovitev uporabnine. Sodišče prve stopnje je v postopku glede vprašanja višine uporabnine angažiralo izvedenca, ki je določil višino najemnine za enakovrstno nepremičnino (lokal) v višini takratnih 1.660 DEM (sedaj 848,75 EUR). Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo izvedensko mnenje in je pri presoji višine uporabnine upoštevalo dejstvo, da je tožnica po izpraznitvi prostora s strani toženca dne 15. 4. 2003 sklenila najemno pogodbo za sporni prostor z novim najemodajalcem za najemnino 2.295 EUR, vendar pa je upoštevajoč ugotovitev sodnega izvedenca, ki temelji na primerljivih najemninah bližnjih lokalov in statističnih podatkih Slonep-a, da takšna najemnina predstavlja ekstremno najemnino glede na povprečno tržno najemnino, pravilno ocenilo, da kasneje določene najemnine, ki ne izkazuje povprečne tržne najemnine za sporno obdobje, ni mogoče upoštevati kot edino osnovo pri ugotavljanju višine primerne koristi, ki jo je imel toženec od uporabe. Na odločitev tudi ne more vplivati izpoved priče J. S., da bi lahko nepremičnino že pred 15. 4. 2003 oddali za bistveno višjo ceno, od 3000 do 4500 DEM. Gre le za izpoved priče. Izvedba dokaza z zaslišanjem priče pa ne more nadomestiti manjkajočih trditev o odločilnih okoliščinah. Zaslišanje priče služi le potrditvi že zatrjevanih dejstev, ki pa jih tožnica v navedeni smeri ni podala. Zato so pritožbene navedbe neupoštevne (1. odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za pritožbene navedbe, da je tožnica v času najemnega razmerja v prostor vložila 35.000 DEM. Četudi bi se izkazalo, da bi lahko tožnica v času uporabe prostora s strani toženca brez temelja oddala prostor za višjo najemnino, pa bi lahko šlo pravzaprav za odškodnino in ne za uporabnino. Trditev o odločilnih dejstvih, ki so pomembne za obstoj odškodninske odgovornosti (154. člen ZOR), pa tožnica ni konkretizirano zatrjevala. Strinjati se je treba tudi s stališčem sodišča, ki ima podlago v izvedenskem mnenju, da tudi primer izjemno visokih najemnin za lokal M. in P., ni primerljiv s spornim poslovnim prostorom. Gre za dogovor o najemnini za bistveno kasnejše obdobje, kot je obravnavano v tej zadevi, za drugo lokacijo in obseg prostora. Pri tem ne gre prezreti, da se je tožnica na prvem naroku za glavno obravnavo strinjala, da najemnine za lokal P. res ni mogoče primerjati z najemnino za sporni lokal. Tudi dejstvo, da je bila mesečna najemnina v višini 120.000,00 SIT dogovorjena že leta 1995, ne more vplivati na izračun uporabnine. Najemnina znaša toliko, kot je dogovorjena v najemni pogodbi, dokler najemna pogodba ne preneha. Pri tem ni bistveno, ali gre za pogodbo za določen ali nedoločen čas. Ko preneha, je tožnica upravičena do plačila koristi, ki jo je imel toženec, ker je uporabljal tujo stvar v svojo korist brez pravnega temelja. Tožnica uveljavlja terjatev iz naslova uporabnine od aprila 2001, ko je najemna pogodba prenehala s potekom enoletnega odpovednega roka, zato so brez pomena pritožbene navedbe glede višine najemnine pred tem trenutkom.

Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z načinom izračuna uporabnine (da nepremičnine, s katerimi je izvedenec sporno nepremičnino primerjal, niso primerljive). Res je, da je izvedenec v izvedenskem mnenju upošteval (poleg centra Ljubljane) tudi lokaciji Železniška postaja in Kotnikova ulica, ki sta v primerjavi s Starim trgom, kjer je sporni lokal, manj zanimivi in oddaljeni od strogega centra. Vendar je pojasnil, da je zaradi lokacije spornega prostora opravil prilagoditev in jo upošteval pri izračunu uporabnine tako, da je najemnino dvignil, kar je tudi razvidno v tabeli iz vrednosti najemnin v spornem obdobju. Prav zaradi pripomb tožnice in toženca je izvedenec izdelal dodatno pisno mnenje, sodišče prve stopnje pa ga je še ustno zaslišalo na naroku, kjer je še podrobneje pojasnil, katere dejavnike je upošteval (lega, velikost prostora) pri ugotovitvi višine „najemnine“ za s spornim primerljive prostore in na podlagi česa. Upošteval je dokazne listine, ki sta jih predložili pravdni stranki in pa arhivske podatke Slonep-a o cenah v spornem obdobju. Trditve, da arhivski podatki ne vključujejo podatkov glede najemnim primerljivih prostorov za leto 2002, tožnica prvič navaja v pritožbi, v kateri niti ne zatrjuje nobenih razlogov v prid opravičilu, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave. Takšne trditve so nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

V zvezi z ugotavljanjem višine koristi tudi ni prišlo do smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka. Zavrnitev predloga za novega izvedenca ni pomenila procesne kršitve postopka. Nestrinjanje tožnice z mnenjem samo po sebi ne utemeljuje predloga za novega izvedenca. Tožnica je podala pripombe, na katere je izvedenec podal izjasnitev, nato pa bil še zaslišan. Nadaljnjih pripomb tožnica ni imela in tudi ni vztrajala pri postavitvi novega izvedenca. Glede na to, da med pisnim izvedenskim mnenjem in ustno dopolnitvijo ni nasprotij, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog tožnice, da glede višine uporabnine postavi drugega izvedenca. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo višino uporabnine za obdobje od 30. 4. 2002 do 1. 3. 2003, ki je enaka znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar in sicer 858,75 EUR (oz. 1.660 DEM).

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da so v izpodbijani sodbi razlogi glede plačila uporabnine za mesec januar in februar 2003, sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ugotavlja, da je toženec vsak mesec do 1. 1. 2003 plačeval tožnici 500,75 EUR (120.00,00 SIT), toliko kot je znašala najemnina po najemni pogodbi, nato pa zaključi, da mora toženec glede na dejstvo, da je navedeni znesek tožnici plačeval do 1. 3. 2003, torej tudi za mesec januar in februar 2003, plačati le še razliko do ugotovljene višine uporabnine (848,75 EUR = 1660 DEM), torej 348 EUR. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da izpodbijane sodbe glede dejstva, ali je toženec tudi za navedena dva meseca kaj plačal ali ne, ni mogoče preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14 točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe v zavrnilnem delu tudi glede plačila zneska 500,75 EUR (120.000 SIT) za meseca januar in februar 2003, s pripadajočimi obrestmi in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje, saj kršitve glede na njeno naravo ni mogoče odpraviti (1. odstavek 354. člen ZPP). Tožnica je zatrjevala, da ji je toženec do 1. 1. 2003 iz naslova uporabe prostora plačeval mesečno znesek 120.000 SIT, medtem ko je toženec trdil, da ji je plačeval do 1. 3. 2003, ko ji je prostor izročil. Ker gre med pravdnima stranka za sporno dejstvo, mora sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotoviti, do kdaj je toženec tožnici plačeval „najemnino“ v znesku 120.000 SIT. Šele nato bo mogoče o zadevi razsoditi.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu (2. točka izreka) razveljavilo, kot je razvidno iz izreka in kot je obrazloženo. V ostalem delu je bilo treba pritožbo tožnice zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem zavrnilnem delu potrditi (353. člen ZPP).

Delna razveljavitev sodbe ima za posledico tudi razveljavitev odločbe o pravdnih stroških (4. odstavek 165. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP ki določa, da lahko sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno sodbo tudi v primeru, če delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.