Jedro

Sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo, katere dokaze bi moralo sodišče prve stopnje izvesti v ponovljenem postopku. Kolikor sodišče druge stopnje šteje, da ima v navedbah in dokaznih predlogih strank podlago za ugotavljanje, katera pogodba o zaposlitvi je bila tožnici odpovedana, bo moralo na podlagi 30. člena ZDSS-1 te dokaze samo izvesti na neposredni obravnavi.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v nov postopek.

Pritožba tožene stranke se zavrne.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 12. 9. 2007. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnice na delo ter povračilo stroškov postopka.

2. Na tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje mimo pritožbenih navedb ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje delno zmotno ugotovilo, da tožena stranka v sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpoveduje tožničino pogodbo z dne 29. 9. 2004, ki pa že od 2. 3. 2007 ne velja več, ker je bila med strankama 15. 2. 2007 sklenjena nova pogodba o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno odločilo, da je tožničin zahtevek neutemeljen. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje je utemeljevalo s potrebo po dopolnitvi dokaznega postopka in potrebo po eventualni vsebinski presoji tožničinega reintegracijskega zahtevka, kar naj bi presegalo pristojnosti sodišča druge stopnje tudi ob izvedeni pritožbeni obravnavi.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje se pritožujeta tako tožnica, kot tožena stranka.

Tožnica v pritožbi navaja, da ob ugotovitvi, da njena zadnja pogodba o zaposlitvi z dne 15. 2. 2007 ni bila odpovedana in še vedno velja in ob dejstvu, da je reintegracijski zahtevek postavila v ustrezni opisni obliki, sodišče druge stopnje ni imelo razloga za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vračanje zadeve v novo sojenje, saj bi lahko samo v sporu meritorno odločilo brez izvajanja nadaljnjega dokaznega postopka.

Tožena stranka v pritožbi in odgovoru na pritožbo tožnice graja ravnanje sodišča druge stopnje, ki je v nasprotju z določbami 350. člena ZPP ugotavljalo dejansko stanje izven okvira pritožbenih navedb in navedb v sporu nasploh. Tudi sicer pa je šlo pri sklicevanju na konkretno pogodbo o zaposlitvi v sporni izredni odpovedi za očitno pomoto, ki na zakonitost odpovedi ne vpliva, saj je bilo obema strankama jasno, da je bila tožnici odpovedana veljavna pogodba o zaposlitvi.

4. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), ki ga je pri vodenju postopkov v tej zadevi še vedno potrebno upoštevati (drugi odstavek 130. člena ZPP-D), zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi v novo sojenje v nasprotju z gornjimi določbami je dovoljena pritožba. V postopku s pritožbo se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 30. člena ZDSS-1).

6. Glede na gornje določbe se lahko v pritožbi zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje uveljavljajo predvsem bistvene kršitve določb prvega odstavka 30. člena ZDSS-1. Ob obravnavi pritožbe zoper sklep o razveljavitvi in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje lahko Vrhovno sodišče zavzame stališče le do teh pritožbenih navedb.

7. Sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu ne pove, katere dokaze bi moralo sodišče prve stopnje izvesti v ponovljenem postopku. Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da v zvezi z odločitvijo o opisno postavljenem reintegracijskem zahtevku, ki sam po sebi ni bil posebej prerekan, ni potrebno izvajati nobenih dodatnih dokazov. Kolikor sodišče druge stopnje šteje, da ima v navedbah in dokaznih predlogih strank podlago za ugotavljanje, katera pogodba o zaposlitvi je bila tožnici odpovedana, bo moralo na podlagi prvega in tretjega odstavka 30. člena ZDSS-1 te dokaze samo izvesti na neposredni obravnavi.

8. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje, da o tožničini pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ponovno odloči, upoštevaje gornja izhodišča. 9. Ker tožena stranka v svoji pritožbi v zvezi z izdajo izpodbijanega sklepa ni uveljavljala kršitve določb prvega odstavka 30. člena ZDSS-1, s svojo pritožbo ni mogla uspeti. Zato jo je sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.