Jedro

V obravnavanem primeru je bilo hkrati v teku šest samostojnih pravd. Vsaka od toženih strank je vodila proti tožniku samostojno pravdo. V pravdi, ki jo je tožnik vodil proti peto in šestotoženi stranki, revidenta nista imela položaja pravdne stranke. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, pa lahko vložijo revizijo kot izredno pravno sredstvo le pravdne stranke (prvi odstavek 382. člena ZPP). Ker je bil tožnikov zahtevek proti peto in šestotoženi stranki pravnomočno zavrnjen, bi imel pravni interes za vložitev revizije in pravico do vložitve revizije le tožnik. Ta revizije ni vložil. Revidenta pa je namesto tožnika ne moreta, saj bi z njo posegla v procesno razmerje, v katerem sploh nista imela položaja stranke v postopku.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in naložilo toženim strankam Z. M., d.d., C. o., d.d., I.B. in Republiki Sloveniji, da mu morajo nerazdelno plačati odškodnino v znesku in z obrestmi, kot je navedeno v I. točki izreka sodbe.

Tožbena zahtevka proti toženima strankama S. d.d., L. in Z. d.d., L., je zavrnilo, tožniku pa naložilo, da mora toženi stranki Z. d.d., povrniti stroške postopka v znesku 49.965,00 SIT (II. točka izreka sodbe).

Sodišče druge stopnje je pritožbam tožeče stranke in toženih strank C. o. d.d., I. B. in Republike Slovenije ugodilo in s sklepom sodbo sodišča prve stopnje v izreku pod točko I, kolikor se nanaša na drugo in tretjetoženo stranko, razveljavilo v obsodilnem znesku nad 2.816.179,00 SIT, v obsodilnem delu proti četrtotoženi stranki pa v celoti, kakor tudi v zavrnilnem delu ter v stroškovnem delu zoper vse navedene tožene stranke in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. S sodbo pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke ter toženih strank C. o. d.d., in I. B. proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka) proti toženima strankama S. d.d. in Z. d.d. in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je bil pravnomočno zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek proti toženima strankama S. d.d., L. in Z. d.d., L. (v nadaljevanju peto in šestotožena stranka), sta vložili pravočasno revizijo toženi stranki C. o., d.d., in I. B.. V reviziji uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revidenta imata pravni interes, da se ugotovi tudi solidarna odškodninska odgovornost toženih strank S. d.d. in Z. d.d. L.. Ta pa je brez dvoma podana, saj bi lahko voznik vozilo, ki je bilo postavljeno v barikado, pravilno označil. Zavrnilna sodba proti peto in šestotoženi stranki zato ni pravilna. Revizijsko sodišče naj jo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena ostalim strankam postopka, ki na revizijo niso odgovorile, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Tožnik je s tožbo zahteval povrnitev škode, ki naj bi mu nastala dne 27.6.1991, od šestih toženih strank. Zatrjeval je, da je podana solidarna odškodninska odgovornost vseh toženih strank in predlagal, da sodišče naloži vsem toženim strankam nerazdelno povrnitev škode.

Z vložitvijo tožnikove tožbe proti šestim toženim strankam in s postavitvijo tožbenega zahtevka, da so vse tožene stranke dolžne nerazdelno povrniti škodo, je nastalo na strani toženih strank sosporništvo (litis consortium). Ker je tožnik tožil več tožencev, je nastalo pasivno sosporništvo.

Pri sosporništvu gre za več pravd oziroma za več procesnopravnih razmerij. Toliko procesnih razmerij imamo, kolikor je oseb na eni pravdni strani. Vsak sospornik vodi svojo pravdo samostojno.

Sosporništvo je glede na učinke navadno ali preprosto (samostojno) in pa enotno. Navadno sosporništvo imamo, kadar je glede na naravo pravnega razmerja mogoče izdati zoper vsakega sospornika različno sodbo oziroma sodbo različne vsebine (200. člen ZPP). Enotno je sosporništvo, če je bodisi po zakonu ali po naravi pravnega razmerja mogoče spor rešiti le na enak način za vse sospornike. Ti se štejejo za enotno pravdno stranko (201. člen ZPP).

V obravnavanem primeru je tožnik svoj tožbeni zahtevek naperil proti šestim toženim strankam, ki naj bi mu za nastalo škodo odgovarjale solidarno (kot sopovzročitelji škode). Solidarna obveznost pa še ne pomeni enotnega sosporništva. V obravnavanem primeru narava pravnega razmerja med toženimi strankami, kot, vsaj po presoji tožnika, solidarnih dolžnikov za povrnitev škode, ni narekovala tožniku, da mora tožiti vseh šest toženih strank.

V obravnavanem primeru je bilo tako hkrati v teku šest samostojnih pravd. Vsaka od toženih strank je vodila proti tožniku samostojno pravdo. V pravdi, ki jo je tožnik vodil proti peto in šestotoženi stranki, revidenta nista imela položaja pravdne stranke. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, pa lahko vložijo revizijo kot izredno pravno sredstvo le pravdne stranke (prvi odstavek 382. člena ZPP). Ker je bil tožnikov zahtevek proti peto in šestotoženi stranki pravnomočno zavrnjen, bi imel pravni interes za vložitev revizije in pravico do vložitve revizije le tožnik. Ta revizije ni vložil. Revidenta pa je namesto tožnika ne moreta, saj bi z njo posegla v procesno razmerje, v katerem sploh nista imela položaja stranke v postopku.

Iz navedenih razlogov revizija ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (292. člen ZPP).