Jedro

Sicer pa sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni ustrezno obrazložilo posega v opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ko je neplačane preživnine iz zneska 4.697,88 EUR zvišalo na 6.001,68 EUR, da bi lahko pritožbeno sodišče morda sprejelo navedbo, da gre zgolj za pomoto v seštevku in zato kljub temu, da je bila obtožba spremenjena v škodo obdolžencu le to sprejelo kot dopustno. Razjasnilo namreč ni ali je morda tožilstvo iz obdolžencu očitane neplačane preživnine, odštelo tisti del preživnine, ki je bil plačan z izvršbo, kar pa je odločilno in ne dopušča posega v opis dejanja. Vendar je to stvar dejanske presoje, ki jo bo pa moralo sodišče prve stopnje opraviti v ponovnem sojenju pri oceni pritožbenih navedb zagovornika, ki gredo v tej smeri, pri čemer ne bo smelo prezreti, da zoper prvostopno sodbo ni bila vložena tudi tožilska pritožba.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega M.M. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M.M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neplačevanje preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po členu 75 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo štirih let ter posebni pogoj, da v bodoče preživnino redno plačuje, sicer bo določena kazen zapora izrečena. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje zakonito zastopnico ml. oškodovanke H.T. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4. Pritožbeno sodišče je skladno z določilom člena 383/I ZKP napadeno sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe člena 371/I-9 ZKP, saj je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, ker je spremenilo opis kaznivega dejanja iz obtožbe, s tem, ko je očitek neplačanih preživnin iz zneska 4.697,88 EUR, spremenilo na znesek 6.001,68 EUR ter s tem ravnalo v škodo obdolžencu. Opis dejanskega stanja se sicer v sodbi lahko dopolnjuje z določenimi odločilnimi dejstvi, ki jih sicer obtožba ne vsebuje, vendar samo, če so obdolžencu v korist, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Sicer pa sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni ustrezno obrazložilo posega v opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ko je neplačane preživnine iz zneska 4.697,88 EUR zvišalo na 6.001,68 EUR, da bi lahko pritožbeno sodišče morda sprejelo navedbo, da gre zgolj za pomoto v seštevku in zato kljub temu, da je bila obtožba spremenjena v škodo obdolžencu le to sprejelo kot dopustno. Razjasnilo namreč ni ali je morda tožilstvo iz obdolžencu očitane neplačane preživnine, odštelo tisti del preživnine, ki je bil plačan z izvršbo, kar pa je odločilno in ne dopušča posega v opis dejanja. Vendar je to stvar dejanske presoje, ki jo bo pa moralo sodišče prve stopnje opraviti v ponovnem sojenju pri oceni pritožbenih navedb zagovornika, ki gredo v tej smeri, pri čemer ne bo smelo prezreti, da zoper prvostopno sodbo ni bila vložena tudi tožilska pritožba.

5. Ugotovljena kršitev iz člena 371/I-9 ZKP ima za posledico razveljavitev prvostopne odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno kršitev, tehtno pretehtati tudi pritožbene navedbe zagovornika, ki gredo v smeri graje dejanskega stanja ter o zadevi ponovno odločiti.

6. Zagovornik obdolženca sicer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 339/I-11 ZKP, pri čemer očitno meri na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP, ko navaja, da je podano nasprotje med izrekom in razlogi napadene sodbe, saj izvedeni dokazi ne potrjujejo tega, da je obdolženi bil zmožen plačevati preživnino. S takšnimi pritožbenimi navedbami pa zagovornik v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je glede zmožnosti plačevanja preživnine glede obdolženega ugotovilo sodišče prve stopnje in zato ne gre za v pritožbi zatrjevano nasprotje med izrekom in razlogi napadene sodbe in se v pritožbi uveljavljana kršitev iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

7. Zagovornik v nadaljevanju uveljavlja tudi bistveno kršitev določb ZKP iz člena 339/II, kar je sicer napačno, saj s tem ko navaja, da sodišče ni izvedlo dokaznega predloga z zaslišanjem priče T. T., meri na kršitev iz člena 371/II ZKP, vendar bi ta kršitev bila podana le, če bi pritožnik uspel dokazati, da je neizvedba tega dokaza vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe, kar pa niti ne trdi, ampak v pritožbi skuša prepričati, da bi izvedba tega dokaza potrdila, da obdolženi ni bil objektivno zmožen plačevati preživnine, kar pa spet pomeni grajo dejanskega stanja, ki ga je v obravnavani zadevi v tej smeri ugotovilo sodišče prve stopnje. Sicer bi za kršitev pravice obrambe in Ustave šlo le v primeru, če bi sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog, pa takšne svoje odločitve v napadeni sodbi nebi ustrezno obrazložilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

8. Zagovornik sicer uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, kot posledico zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot jo sam imenuje v pritožbi. Pritožba namreč v smeri pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ostaja nekonkretizirana, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ima sicer obdolžencu očitano kaznivo dejanje neplačevanja preživnine kot je opisano in izhaja iz izreka napadene sodbe vse njegove zakonite znake iz člena 194/I KZ-1. Uveljavljanje pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, namreč sploh ni mogoče. Kršitev kazenskega zakona namreč predvideva, da je sodišče prve stopnje, dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno.

9. Glede na ugotovljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki jo je pritožbeno sodišče ugotovilo pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.