Jedro

V skupno premoženje zakoncev spada tudi morebitno vlaganje v posebno premoženje enega zakonca ali tretje osebe, če gre za vlaganje dela ali sredstev, ki jih lahko štejemo za skupno premoženje. Če so bila vlaganja tolikšna, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine, je pomembno, ali je do tega prišlo v času veljavnosti ZTLR, saj je režim pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu po SPZ drugačen, kot je bil po ZTLR.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točkah I.1, I.4, I.5 ter III. razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem, delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo vlaganja in delo na vikendu v X. (brez izgradnje prve plošče) ter številne premičnine, da je delež tožnice na skupnem premoženju polovičen (točka I.3 izreka) ter da se skupno premoženje pod točko I.1 izreka sodbe razdeli tako, da je toženec dolžan tožnici plačati 34.211,00 EUR. V preostalem delu je sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (točka I.4 izreka). V celoti je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (točka II izreka) ter toženi stranki na račun tožeče stranke naložilo plačilo 898,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

Vsebina pritožb

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede izgradnje vikenda do prve plošče. Ob tem priznava, da so bili kvadri in samo zemljišče v času gradnje v lasti toženčevega očeta, a bi sodišče moralo kot vložek upoštevati tudi delo pravdnih strank. Vztraja, da prihodek iz kmetijske dejavnosti sodi v skupno premoženje pravdnih strank, saj sta bili slednji tisti, ki sta se pričeli ukvarjati s kmetijsko pridelavo poljščin. Pred tem sta toženčeva starša sicer imela kmetijo, vendar ne v takšnem obsegu, da bi pridelke prodajala. Navedeno je ob zaslišanju potrdil tudi toženčev oče, do česar se sodišče ni opredelilo. Dejansko sta s pridelavo poljščin za prodajo pričeli pravdni stranki. Ker se je z denarjem od prodaje poljščin financirala izgradnja vikenda, meni, da bi sodišče v skupno premoženje moralo šteti tudi izgradnjo objekta do prve gradbene plošče. Nasprotuje tudi ugotovljeni vrednosti vikenda, saj bi sodišče od skupne vrednosti stavbe moralo odšteti zgolj vrednost zemljišča v znesku 4.911,64 EUR in ne vrednosti komunalnih priključkov, saj sta te uredili pravdni stranki s skupnim delom. Vztraja, da v skupno premoženje sodi tudi delovna hala, saj je bila zgrajena s skupnim delom in dohodki iz kmetijstva, ki sodijo v skupno premoženje. Čeprav je bila tožnica v času gradnje štiri mesece odsotna, je bilo to v zimskih mesecih, ko kmetijskih prihodkov ni bilo, zato so bila vsa vlaganja rezultat preteklih prihodkov pravdnih strank. Poudarja, da je pri gradnji pomagala in kuhala za delavce, kar sta potrdili tudi priči A. T. in Z. U. Trdi, da se je v stanovanjske prostore vlagalo in ni šlo zgolj za investicijsko vzdrževanje. Med skupno premoženje bi po njeni oceni moralo sodišče šteti tudi kompresor za peskanje in vložek v toplotno črpalko.

4. Toženec v pritožbi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da so bila sredstva, pridobljena iz kmetijske dejavnosti, v celoti last I. J. Ker se je iz teh sredstev vlagalo tudi v strešno kritino in fasado vikenda, gre za izključno last toženčevih staršev. Vztraja pri stališču, da mu na skupnem premoženju pripada večji delež. Vsa vlaganja je namreč od očeta odkupil s preužitkarsko pogodbo, pri čemer preužitke še vedno plačuje. Meni, da so razlogi sodbe sami s sabo v nasprotju, saj po eni strani sodišče dohodke iz kmetijske dejavnosti vrednoti kot izključno premoženje toženčevega očeta, po drugi strani pa tožnici prizna delež na teh sredstvih. Ob tem sodišče prezre, da je tožnica ves čas brezplačno bivala v hiši toženčevih staršev. Graja tudi dajatveni del izpodbijane sodbe, saj bi razdružitev skupne lastnine morala potekati po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Sodbi nasprotuje tudi v delu, ki se nanaša na ugotovitev deležev na nerazdeljenih premičninah, za katere meni, da so izključna last toženca oziroma da tožnici pripada bistveno manjši delež.

5. Pritožbi sta bili vročeni pravdnima strankama, ki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Kratko o materialnopravni podlagi

7. V skladu z 51. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je skupno premoženje tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (1. odstavek 59. člena ZZZDR).

8. V sodni praksi je pogosto izpostavljeno pomembno izhodišče, da zakonska skupnost ni skupnost, v kateri se obračunava vsak prispevek v denarju ali po vrednosti na trgu, spor o deležih zakoncev na skupnem premoženju pa ne obračunska pravda (1). Zato je pri presoji, katero premoženje sodi v skupno premoženje zakoncev, nujno izhajati iz načela enotnosti skupnega premoženja (2), obravnavati celotno skupno premoženje, obdobje pridobivanja premoženja oziroma trajanja zakonske zveze pa presojati vsestransko in celovito ter ga v nobenem primeru drobiti na posamezna obdobja. Slednje velja tudi za presojo (vseh) prispevkov zakoncev.

O enotnosti skupnega premoženja in trajanju zakonske zveze

9. Teh materialnopravnih izhodišč sodišče prve stopnje ni v celoti upoštevalo, tako da je materialno pravo zmotno uporabilo pri presoji trajanja zakonske zveze. Dejstvo, da se je tožnica od novembra 2008 do marca 2009 od toženca odselila, ne vpliva na režim skupnega premoženja. Pri gradnji delovne hale v tem času morda res ni mogla biti prisotna, vendar je v tem obdobju skrbela za mladoletnega sina, prejemala osebni dohodek ter se po ureditvi razmer k tožencu ponovno vrnila. Da je v tem času ekonomska skupnost in s tem zakonska zveza prenehala, pravdni stranki nista trdili. Nasprotno, da je bil takšen način življenja med njima nekaj običajnega, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, saj sta pravdni stranki v letih od 1994 do 1996 prav tako živeli ločeno, pri čemer je sodišče (kljub ločenemu življenju) štelo, da je zakonska zveza v tistem času obstajala. Ugotovitev, da v obdobju od novembra 2008 do marca 2009 skupno premoženje ni nastajalo, je zato materialnopravno zmotna.

O deležih na skupnem premoženju

10. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovljenega deleža zakoncev (pravdnih strank) na skupnem premoženju. Toženčevi dohodki so bili sicer resnično nekoliko večji, vendar je tožnica v večji meri skrbela za dva otroka in gospodinjstvo, kar so ravno tako okoliščine, ki se upoštevajo pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju (59. člen ZZZDR). Toženec v pritožbi niti ne pojasni, zakaj naj bi bil njegov delež znatno večji, sklicuje se le na odplačnost izročilne pogodbe, s katero je oče nanj prenesel svoje premoženje. Kakšna je narava te pogodbe je vprašljivo (glej razloge pod točko 13. obrazložitve). Toženec spregleda, da je bil del tega premoženja skupno premoženje, zato tožnici kljub prenosu lastninske pravice na toženca, še vedno ostane vsaj terjatev v enaki vrednosti do skupnega premoženja. Toženčev oče je namreč razpolagal z delom premoženja, ki je bilo skupno premoženje pravdni strank, zato v razmerju do tožnice tudi ni pomembno, da je toženec premoženje dobil odplačno, če ga je res pridobil tako. Plačal je namreč (tudi) nekaj, kar je bilo skupno premoženje pravdnih strank, zato ne more od tožnice terjati, da mu to povrne oziroma zahtevati zmanjšanja njenega deleža na skupnem premoženju. Tako tudi po stališču pritožbenega sodišča tožencu ni uspelo dokazati, da je njegov delež na skupnem premoženju drugačen od zakonske domneve.

O skupnih premičninah

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v skupno premoženje sodijo vse premičnine razen kompresorja za peskanje. Izjava toženca je bila namreč skladna z izpovedbo J. L., ki je potrdil, da je bil kompresor za peskanje tožencu zgolj posojen in kot tak ne more spadati v skupno premoženje pravdnih strank. Glede preostalih premičnin je sodišče prve stopnje izčrpno obrazložilo, zakaj sodijo v skupno premoženje (v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge pod točko 16 izpodbijane sodbe). Dokazni postopek je tako pokazal, da so bile premičnine pridobljene z delom obeh pravdnih strank v času trajanja zakonske zveze, pri čemer se kot delo šteje tudi skrb za gospodinjstvo in otroke ter ne zgolj opravljanje pridobitne dejavnosti, kot zmotno meni toženec v pritožbi.

O obnovi stanovanja v hiši toženčevih staršev

12. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da obnova stanovanja v hiši toženčevih staršev ne predstavlja takšnega posega, ki bi utemeljil kak zahtevek tožnice do toženca. Popravila so povečala vrednost tuje stvari, ki sta jo pravdni stranki tedaj brezplačno uporabljali, bila so manjše narave (vrednost del ne presega 400,00 EUR), toplotna črpalka pa tudi po stališču pritožbenega sodišča predstavlja premičnino in kot taka ne vpliva na vrednost vzdrževalnih del v stavbi, iz objekta se jo lahko odstrani.

O nepremičnini v k. o. X. in delovni hali v Š.

13. V skupno premoženje zakoncev spada tudi morebitno vlaganje v posebno premoženje enega zakonca ali tretje osebe, če gre za vlaganje dela ali sredstev, ki jih lahko štejemo za skupno premoženje. V tem primeru skupno premoženje tvori tisto povečanje vrednosti nepremičnine, ki je nastalo z vlaganji (3) (posledica vlaganj je obligacijski zahtevek zoper tistega, ki je bil z vlaganji obogaten), lahko pa sta zakonca z vlaganji pridobila tudi lastninsko pravico (posledica je stvarnopravni zahtevek). Z vprašanjem narave tožbenega zahtevka (obligacijski zahtevek pod točko I/5. v zvezi s točko I/1. izreka izpodbijane sodbe) se je višje sodišče ukvarjalo v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava ter glede na pritožbene navedbe toženca, da tožnica skupno premoženje že deli, namesto da bi se le ugotavljalo, kaj v skupno premoženje sodi in kakšni so deleži na njem. Sodišče prve stopnje se z vprašanjem narave tožbenega zahtevka ni ukvarjalo, pa bi se moralo. Višje sodišče še opozarja, da bo morala biti na naravo tožbenega zahtevka pozorna tudi tožeča stranka.

V zvezi s tem višje sodišče najprej opozarja, da sta pravdni stranki vlagali v premoženje tretjega (toženčevega očeta), ki ga je toženec pridobil s pogodbo s 15. 4. 2009. Iz izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, kdaj so bila izvršena vlaganja (le, da so se papirji urejali v letih 1998 in 1999) oz. kdaj je nastala (če je nastala) nova stvar. To vprašanje je pomembno zato, ker je bil režim pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu po določilih Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) drugačen kot je režim po Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ). V času veljavnosti ZTLR sta zakonca, če so dela, izvedena v času trajanja zakonske zveze, spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine oz. je bilo mogoče nepremičnino šteti za novo stvar, pridobila lastninsko pravico. Če je tožnica pridobila stvarnopravni zahtevek, obligacijski zahtevek ni utemeljen, ampak bi morala uveljaviti stvarnopravnega. Če so bila vlaganja zakoncev tolikšna, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine, je torej pomembno, ali je do tega prišlo v času veljavnosti ZTLR, saj sta v tem primeru pravdni stranki lastninsko pravico na nepremičnini pridobili že tedaj. Če je “nova stvar“ nastala v času veljavnosti SPZ pa takšnega načina pridobitve lastninske pravice ni več, ampak velja določba 48. člena SPZ.

Ob opisanem je vprašljivo, kakšna je sploh narava pogodbe, ki jo je toženec z očetom sklenil v letu 2009, ko je zakonska zveza še trajala in ko je zato odplačno pridobljeno premoženje postalo skupno (in ne posebno!) premoženje, če to ni bilo že prej (glej gornji odstavek).

14. Utemeljena je tudi pritožba tožnice v delu, ki se nanaša na ugotavljanje prihodkov iz naslova kmetijske dejavnosti. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do trditev tožnice, da sta bili prav pravdni stranki tisti, ki sta se začeli ukvarjati s kmetijsko pridelavo poljščin za prodajo (4). Denar, nakazovan na kmetijski račun toženčevih staršev, je bil tako po tožničinih trditvah denar, ki naj bi ga z delom na poljih in s prodajo poljščin prislužila predvsem tožnica in toženec ter da naj bi zato šlo za njuno skupno premoženje. Ob tem tožnica pravilno opozarja tudi na izpoved priče I. J., ki je potrdil, da sta kmetijska dela po večini opravljali pravdni stranki (5). Ker se do navedenih trditev in dokazov sodišče prve stopnje ni opredelilo, je tožnici odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je tako preuranjeno zaključilo, da prihodki iz kmetijske dejavnosti ne sodijo v skupno premoženje. Ob tem je nejasna in neutemeljena pritožba toženca, ki trdi, da je sodišče tožnici priznalo delež na tovrstnih prihodkih. Iz izpodbijane sodbe namreč navedeno ne izhaja.

15. Povedano še nadalje vpliva na vprašanje obsega skupnega premoženja. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje namreč izhaja, da se je iz kmetijskih prihodkov financirala tako izgradnja vikenda do prve plošče, kot tudi delavne hale v Š., kar bi ob ugotovljenem dejstvu, da so kmetijski dohodki skupno premoženje, vplivalo na obseg skupnega premoženja.

Odločitev višjega sodišča, podlaga zanjo in napotki sodišču prve stopnje

16. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je višje sodišče ne more odpraviti samo. Zato je višje sodišče pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP razveljavilo v točki I.1 (ugotovitev, da v skupno premoženje sodi vložek sredstev in dela v vikend brez izdelave prve plošče), točki I.4 (ugotovitev, da vlaganja v delovno halo in vlaganja do prve plošče v nepremičnino v k. o. X. ne sodijo v skupno premoženje), točki I.5 (ugotovitev višine vlaganj, ki jih je tožnici dolžan povrniti toženec) in točki III. (pravdni stroški). V preostalem delu je višje sodišče pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem, delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje najprej ukvarjati z vprašanjem, ali je gradnja v X. povzročila nastanek nove stvari. Če bo odgovor pozitiven, bo moralo sodišče ugotoviti, kdaj je nova stvar nastala, in proučiti, kakšen tožbeni zahtevek (obligacijski ali stvarnopravni) to utemeljuje, nato pa se (zaradi vprašanja obsega premoženja) opredeliti tudi do trditev in izvedenih dokazov glede dejanskega dela na kmetiji. Za ugotovitev skupnega premoženja namreč ni pomembno, kdo je bil formalni nosilec kmetijske dejavnosti, temveč, kdo je bil pobudnik preusmeritve kmetijstva iz živinoreje v poljedelstvo in še posebej, kdo je bil v znatnejši meri udeležen pri delu na kmetiji. Šele če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bila to toženčeva starša, bo lahko štelo, da kmetijski prihodki predstavljajo njuno izključno premoženje. V nasprotnem primeru pa bo moralo kmetijske prihodke upoštevati pri vlaganjih v skupno premoženje, ki bo v takšnem primeru večje.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Prim. npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 424/93, II Ips 399/99 in II Ips 174/2005. (2) Prim. npr. odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 746/2007 s 4. 10. 2007. (3) Primerjaj Hudej, J. In Ščernjavič, I., Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, številka 127, 11-12, letnik 2010, str. 763 – 764. (4) Tovrstne trditve tožnica postavi v prvi pripravljalni vlogi z 12. 10. 2012 (list. št. 27 – 32).

(5) Primerjaj izpovedbo na list. št. 52.