Jedro

Sodišče prve stopnje prezre določilo 623. člena ZOR, po katerem je naročnik dolžan plačati za opravljeno delo in sicer takšno (tolikšno) plačilo, kot je bilo določeno s pogodbo (če ni kakšnega obveznega akta ali tarife, ki bi določalo višino plačila), če plačilo ni bilo določeno, pa ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti del, za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu (1. in 2. odstavek 623. člena ZOR). Toženec je najprej ugovarjal, da je bila cena določena, nadalje pa je zatrjeval tudi, da cena po računih ne ustreza vrednosti dela, za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Vsega tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, napačno izhajajoč iz 608. člena ZOR (da prevzemnika posla ni opozoril na to, da se ne drži pogodbenih pogojev in da ne dela kot bi moral, in da bo imelo izvršeno delo napake) in dejstva, da je toženec podpisal naročilo ter potrdil, da so dela v redu opravljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi istega sodišča z dne 24.8.1998 v veljavi v 1. in 3. točki izreka in tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne 109.614,50 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je v nasprotju z ZPP razsodilo izključno na podlagi vsebine dokumenta tožeče stranke, ki naj bi bil nekakšna kombinacija naročilnice in računa in se ni izreklo o bistvenih toženčevih trditvah, ki bi, če bi se izkazale za utemeljene, pokazale povsem drugačno dejansko stanje. O toženčevih trditvah ni izvedlo dokazov in jih sploh ni obravnavalo. Taki trditvi sta zlasti: - obstoj ustnega dogovora o vsebini dela ter okvirni in maksimalni ceni čiščenja kanalizacije: 400 - 600 DEM, medtem ko je račun znašal kar šestkrat več, - da je na dokumentu tožeče stranke, imenovanem "naročilo/račun", ki ga je tožeča stranka sestavila po končanem delu, toženec podpisal samo spodnji del, da so dela v redu opravljena, pa še to potem, ko mu je tožnikov delavec K. na pripombo, da ne razume vsebine dokumenta in da se je s tožnikom dogovoril o ceni, dejal, naj podpiše samo, da je on (tožnikov delavec) delo opravil, za ceno pa naj uredi s tožnikom, če se je o njej z njim tako dogovoril. Toženec je pričakoval, da bosta na obravnavi poleg njega zaslišana tudi tožnik in njegov delavec K., ki ga je kot pričo predlagala tožeča stranka, na prvem naroku pa tudi toženec, in se bosta tako pred sodiščem izrekla o obstoju ustnega dogovora o ceni in o okoliščinah toženčevega podpisovanja dokumenta "naročilo/račun." Sodišče prve stopnje pa je izhajalo zgolj iz vsebine dokumenta. Toženec je tožeči stranki očital nepravilnosti pri delu, ki so delo podaljševale, a bi toženca glede na dogovorjeno ceno, sploh ne smele zanimati, vendar je tožniku priznal, da je na koncu svoje delo v redu opravil, le predrago glede na dogovor o ceni. Toženec bi morda lahko uveljavljal celo prevaro glede šestkratne cene in načina, kako mu je to posredoval preko svojega delavca K. na obrazcu "naročilo/račun," iz katerega ni bila razvidna cena in ga je toženec podpisal tako, kot mu ga je delavec K. tudi pojasnil: da podpisuje njegovo opravljeno delo, ker ga sicer delavec ne dobi plačanega. Obstoj takih okoliščin podpisovanja dokumenta bi moralo sodišče ugotavljati tudi z vidika dejanske zmote na strani toženca. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je materialnopravno razmerje med pravdnima strankam pravilno opredelilo kot pogodbo o delu, vendar pa je prezrlo bistvene trditve toženca v tem postopku. Toženec je namreč v svoji vlogi z dne 10.11.1999 navedel, da celoten potek dogodkov izhaja iz njegovega dopisa direktorju tožeče stranke neposredno po prejemu računov, se skliceval na ta dopis kot svoje stališče v zadevi (ga ponovno predložil v spis) in predlagal tudi zaslišanje določenih prič. Glede na to je treba njegove navedbe v dopisu upoštevati kot navedbe o relevantnih dejstvih (toženec, ki sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imel pooblaščenca, je to izrecno predlagal).

Za odločitev bistvena dejstva, ki izhajajo iz tega dopisa, pa so: - da je bila dogovorjena cena med 400 in 600 DEM, - da je delo trajalo dva dni zaradi nestrokovnega pristopa delavcev tožeče stranke (najprej je namreč delavec prišel brez čistilnega kamiona in samo s kamero, ki ne more dati ustreznih rezultatov, dokler kanalizacijska cev ni prehodna; ko je delavec prišel drugič pa je bila čistilna cev prekratka, kar je časovno podaljšalo delo), - račun, ki se nanaša na delo, ki je bilo opravljeno drugi dan, je zavrnil, ker meni, da bi lahko prvi dan uredili vse; pristop k delu je bil neorganiziran in so pri tožeči stranki tudi sami odgovorni za popoldansko in nočno delo.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določilo 608. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki ga je na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika treba uporabiti za odločitev v tem sporu), da toženec med izvrševanjem storitve ni opozoril tožeče stranke, da se delo ne opravlja, kot bi bilo treba, in dejstvo, da je toženec po zaključku del potrdil, da je delo v redu opravljeno. Vendar pa je določilo 608. člena ZOR uporabilo napačno. To določilo namreč daje naročniku pravico, da prevzemnika posla opozori na to, da se ne drži pogodbenih pogojev in da ne dela kot bi moral, in da bo imelo izvršeno delo napake, ter mu pod nadaljnjimi pogoji daje pravico do razdrtja pogodbe. Sankcij za morebitno opustitev takšnih opozoril zakon ne določa. Na drugi strani pa sodišče prve stopnje prezre določilo 623. člena ZOR, po katerem je naročnik dolžan plačati za opravljeno delo in sicer takšno (tolikšno) plačilo, kot je bilo določeno s pogodbo (če ni kakšnega obveznega akta ali tarife, ki bi določalo višino plačila), če plačilo ni bilo določeno s pogodbo, pa ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti del, za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu (1. in 2. odstavek 623. člena ZOR). Toženec je, kot je bilo že prikazano, najprej ugovarjal, da je bilo predhodno v dogovoru z direktorjem tožeče stranke določeno plačilo (v določenem razponu oziroma po navedbah pritožbe okvirno in maksimalno), nadalje pa je zatrjeval tudi, da cena po računih ne ustreza vrednosti dela, za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Vsega tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, napačno izhajajoč iz 608. člena ZOR (da prevzemnika posla ni opozoril na to, da se ne drži pogodbenih pogojev in da ne dela kot bi moral, in da bo imelo izvršeno delo napake) in dejstva, da je toženec podpisal naročili z dne 29.5.1997 in 30.5.1997 ter potrdil, da so dela v redu opravljena. Toženec v postopku ni ugovarjal, da bi izvršeno delo imelo napake in tudi s podpisom naročila/računa (prilogi A4 in A5) stranka, kot je zapisano v njem, (le) potrjuje, da so dela v redu izvršena. Ni pa mogoče šteti, da je stranka s podpisom naročila/računa potrdila tudi cene opravljenega dela, saj ta iz teh naročil niti ni razvidna.

Sodišče prve stopnje torej zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni izvajalo drugih predlaganih dokazov in tudi ne ugotavljalo dejstev, ki jih je navajal toženec. Ta pa so po povedanem pomembna za odločitev v zadevi. Zato je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo, sodbo prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V čem se kaže zmotna uporaba materialnega prava in z njim povezana nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, izhaja že iz dosedanje obrazložitve in sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku te pomanjkljivosti odpraviti z ustrezno dopolnitvijo dokaznega postopka.