Jedro

V sodnem postopku lahko pridobijo višjo odškodnino le tisti upravičenci, ki dokažejo večjo škodo, kot jim je bila priznana na podlagi ZPŠOIRSP. Ker tožnik ni izkazal posebnih okoliščin, ki bi ga ločevale od ostalih izbrisanih oseb, do višje odškodnine ni upravičen.

Tožnik je v upravnem postopku že dokazal, da ga je toženka nezakonito izbrisala iz registra stalnega prebivalstva. Predmet tega postopka je vprašanje, kakšna škoda, ki je v vzročni zvezi z nezakonitim in nedopustnim ravnanjem države, mu je nastala in ali ta presega znesek že priznane pavšalne odškodnine po ZPŠOIRSP. Glede na časovno oddaljenost škodnega dogodka je dokazovanje nastale škode oziroma njene višine lahko oteženo. Tudi sicer je pravična odškodnina pravni standard, ki ga oblikuje sodna praksa glede na pomen prizadete dobrine in poseg v integriteto oškodovanca. Ta se je oblikovala skozi leta po uveljavitvi ZPŠOIRSP. V trenutku, ko je tožnik vložil tožbo (leta 2017), je bila skupna višina denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se lahko določi v sodnem postopku, celo omejena do trikratnika zneska denarne odškodnine, ki je lahko upravičencu določena v upravnem postopku, kasneje pa je bila ta omejitev odpravljena. Tožnikove tožbe zato ni mogoče šteti za očitno neutemeljeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Toženka je tožnika na dan 26. 2. 1992 izbrisala iz registra stalnega prebivalstva. Izbris je trajal do 20. 6. 2000. V upravnem postopku mu je bila glede na trajanje izbrisa priznana odškodnina v višini 4.950,00 EUR. S tožbo je nato zahteval odškodnino iz naslova izgubljenega dobička v višini 200.000,00 EUR, podrejeno odškodnino za izgubljeno socialno pomoč v višini 25.000,00 EUR. Iz naslova utrpele nepremoženjske škode je zahteval odškodnino v višini 50.000,00 EUR. Z upoštevanjem že priznane odškodnine v upravnem postopku je njegov zahtevek znašal 245.050,00 EUR. Sodišče ga je v prvem sojenju v celoti zavrnilo, saj je ugotovilo, da premoženjske škode ni dokazal, odškodnina za nepremoženjsko škodo pa mu je bila v celoti ustrezno priznana v upravnem postopku. Višje sodišče je s sodbo in sklepom IICp 2097/2021 pritožbi delno ugodilo in prvo sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo glede nepremoženjske škode v višini 20.000,00 EUR in glede stroškov ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

**Izpodbijana sodba**

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za 20.000,00 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 7.210,00 EUR (II. točka izreka).

**Pritožba**

3. Zoper prvostopenjsko sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka, vključno s pritožbenimi stroški. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Navaja, da prvostopenjsko sodišče nepravilno ni ugotovilo izredne intenzivnosti njegovih duševnih bolečin zaradi nezakonitega izbrisa. Čeprav je imel registrirano samostojno podjetništvo, ni mogel poslovati. Dve leti pred izbrisom so bili njegovi dohodki sicer bilančno negativni, a je šlo za obdobje osamosvajanja in izgubo jugoslovanskega trga. Če ne bi bil izbrisan, bi svojo dejavnost lahko razširil. Imel je ponudbe za poslovanje tako v Sloveniji kot izven nje. V času izbrisa je na črno vodil gostinski lokal, a praktično ni ničesar zaslužil. Premoženjsko in posledično nepremoženjsko škodo je zaradi poteka časa težko dokazati. Sodišče prve stopnje v zvezi s premoženjsko škodo ni angažiralo predlaganega izvedenca finančne stroke, zato bi bilo treba že zaradi opustitve izvedbe tega dokaza razveljaviti sodbo. Stališče prvostopenjskega sodišča, da naj bi imel tožnik do leta 1993 veljaven potni list, je pravno zmotno. To potrjuje sodba ESČP v zadevi Kurić, konkretno pa tudi depeša št. 16/4-1496 z dne 27. 2. 1992. V hrvaški potni listini ni imel pravilnega naslova, saj je bil na naslovu stalnega bivanja izbrisan. Zato ni mogel nemoteno opravljati identifikacije in potovati v tujino, kot je nepravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Vsa sredstva za nakup hiše s partnerico je pridobil pred izbrisom oziroma iz dediščine. Nepremičnine res ni mogel kupiti na svoje ime zato, ker ni imel državljanstva, a če bi imel stalno bivanje, bi imel tudi državljanstvo.

Tožnik je bil v negotovosti, izpostavljen praznini glede prihodnosti sebe in svoje družine. Zaradi neurejenega statusa je imel probleme s policijo, s strani okolice je bil zaničevan. V Centru za tujce je bil za nekaj ur fizično ločen od družine. Izbris mu je uničil najbolj plodne dni njegovega življenja. Ni razumljivo, zakaj prvostopno sodišče ne verjame tožniku, da se zaradi strahu pred izgonom ni upal gibati in se je večji del zadrževal doma. Prav tako mu neutemeljeno ne verjame, da se je zaradi napetosti zaradi izbrisa skoraj razšel z družino. Da je bil socialno izoliran, je dokazal s svojim zaslišanjem. Res je bil zdravstveno zavarovan, a preko žene. Prvostopenjsko sodišče je v nasprotju z zakonom sodbo oprlo na protipravno zbrane podatke o prekrških in kaznivih dejanjih. Upoštevaje sodno prakso1 in specifičnost primera je odškodnina, ki jo je tožnik dobil v upravnem postopku, prenizka.

Pritožba nazadnje izpodbija odločitev o stroških. ESČP je v zadevi Cindrič in Beslić proti Hrvaški ugotovilo kršitev pravic do zasebne lastnine in do dostopa do sodišča, če mora stranka, ki izgubi spor proti državi, plačati stroške postopka, čeprav je državo zastopalo državno odvetništvo, ki se financira s strani države, in tožba ni popolnoma nerazumna in neosnovana. O kršitvi pravic lahko govorimo tudi, če obsodba na plačilo pravdnih stroškov predstavlja nesorazmerno breme za pritožnika.

**Odgovor na pritožbo**

4. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

**Presoja utemeljenosti pritožbe**

5. Pritožba je delno utemeljena.

_O glavni stvari_

6. Pritožbeno sodišče je že v prvi odločitvi v tej zadevi pritrdilo sodišču prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da se je zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva znašel v slabšem premoženjskem in finančnem stanju kot pred izbrisom, oziroma da ni izkazal utemeljenosti zahtevka za premoženjsko škodo. Zato ne bo odgovarjalo na obsežne pritožbene navedbe, ki tem ugotovitvam (ponovno) nasprotujejo. Iz istega razloga je neutemeljeno tudi ugovarjanje zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke.

7. Ker tožnik ni izkazal vzročne zveze med izbrisom in izgubo dobička iz naslova dejavnosti, kakor tudi ne vzročne zveze med izbrisom in brezposelnostjo, posledično ni uspel izkazati vzročne zveze med izbrisom in finančno stisko, neprejemanjem socialnih transferjev in neurejenim zdravstvenim zavarovanjem. Duševnih bolečin zaradi navedenega tako ni mogel utrpeti. Nadalje tožnik navaja skrhane partnerske vezi, a do razpada družine v času izbrisa očitno ni prišlo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo tudi, da tožnikov strah pred izgonom ni bil tako velik, da se zaradi tega ne bi upal gibati in da bi se pretežno zadrževal doma. V času izbrisa je imel registriran s. p., na črno je vodil gostinski lokal, pridobil nepremičnino, sklepal pogodbe, uredil si je hrvaško potno listino2. Zato tudi socialne izoliranosti ni uspel dokazati. Neutemeljene so navedbe, da je imel zaradi izbrisa težave s policijo. Obravnavan in obsojen je bil zaradi izvršitve več prometnih prekrškov ter dveh kaznivih dejanj, kar pa ni bilo v zvezi z izbrisom.

8. V sodnem postopku lahko pridobijo višjo odškodnino le tisti upravičenci, ki dokažejo večjo škodo, kot jim je bila priznana na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP). Ker tožnik ni izkazal posebnih okoliščin, ki bi ga ločevale od ostalih izbrisanih oseb, do višje odškodnine ni upravičen.

_O stroških postopka_

9. Utemeljeno pa se tožnik v zvezi s stroškovno odločitvijo prvostopenjskega sodišča sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Cindrič in Beslić3. Njegov položaj je primerljiv s položajem pritožnikov v navedeni zadevi. Tožba ni bila nerazumna. Tožnik je v upravnem postopku že dokazal, da ga je toženka nezakonito izbrisala iz registra stalnega prebivalstva. Predmet tega postopka je vprašanje, kakšna škoda, ki je v vzročni zvezi z nezakonitim in nedopustnim ravnanjem države, mu je nastala in ali ta presega znesek že priznane pavšalne odškodnine po ZPŠOIRSP. Glede na časovno oddaljenost škodnega dogodka je dokazovanje nastale škode oziroma njene višine lahko oteženo. Tudi sicer je pravična odškodnina pravni standard, ki ga oblikuje sodna praksa glede na pomen prizadete dobrine in poseg v integriteto oškodovanca. Ta se je oblikovala skozi leta po uveljavitvi ZPŠOIRSP. V trenutku, ko je tožnik vložil tožbo (leta 2017), je bila skupna višina denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se lahko določi v sodnem postopku, celo omejena do trikratnika zneska denarne odškodnine, ki je lahko upravičencu določena v upravnem postopku, kasneje pa je bila ta omejitev odpravljena. Tožnikove tožbe zato ni mogoče šteti za očitno neutemeljeno.

10. Ob ugotovitvi, da tožba ni bila nerazumna in da je toženo državo zastopalo državno odvetništvo, je skladno z odločbo ESČP nadalje treba upoštevati tudi tožnikov individualni materialni položaj. Tožnik je bil v tem pravdnem postopku zaradi slabega premoženjskega stanja (deloma) oproščen sodnih taks (tudi sodne takse za pritožbo). Glede na to znesek pravdnih stroškov, ki naj bi ga na podlagi prvostopenjske sodbe plačal toženki (7.210,00 EUR), ni zanemarljiv in zanj pomeni nesorazmerno breme.4

11. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da vsaka stranka krije svoje stroške. Drugačna odločitev bi lahko pomenila kršitev po 1. členu Prvega protokola, predvsem pa po prvem odstavku 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (nesorazmerna omejitev pravice dostopa do sodišča, ki jo hkrati zagotavlja tudi 23. člen Ustave RS). Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se namreč skladno z 8. členom Ustave RS v Republiki Sloveniji uporabljajo neposredno, zato jih morajo sodišča ob uporabi (domačega) prava upoštevati.5 **Sklepno**

12. V preostalem je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane odločitve o glavni stvari tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**Pritožbeni stroški**

13. Tožnik je s pritožbo uspel le delno in sicer le glede stroškov postopka, zato je pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Tožnik se pri tem sklicuje na zadevo Kurič, pa tudi na odločbe VS RS v zadevah II Ips 170/2016, II Ips 255/2016, II Ips 130/2016, II Ips 221/2017. 2 Depeša št. 16/4-1496 z dne 27. 2. 1992 se nanaša zgolj na listine, ki so jih izdali organi Republike Slovenije, ne pa tuji organi. 3 Opr. št. 72152/13, sodba z dne 6. 9. 2016. 4 Sodišče druge stopnje ob tem opozarja, da je prvostopenjsko sodišče tudi sicer pravdne stroške napačno (previsoko) izračunalo. Ob ponovnem sojenju namreč ni upoštevalo zmanjšane vrednosti spornega predmeta (stroške za pritožbo in za narok v ponovljenem postopku je prisodilo glede na celotno vrednost spornega predmeta, namesto pravilno glede na sporni del). 5 Glej tudi Ribičič, Ciril: Uveljavljanje evropskih standardov v praksi slovenskega Ustavnega sodišča, Revus : Ljubljana, 2004, št. 3, str. 69-83: „[…] _je EKČP v Sloveniji zavezujoč pravni akt, nadrejen nacionalni zakonodaji, povsem nesporno pa je tudi, da ima glede razlage EKČP odločilno besedo ESČP.“_