Jedro

Sodišče prve stopnje je za ugotovljena ravnanja - ukrepe toženke v zvezi z anonimnim pismom - le zaključilo, da predstavljajo trpinčenje, ne da bi navedlo razloge, ki so narekovali takšno presojo. Kot že navedeno, posamezna ravnanja ne pomenijo trpinčenja, zato je bistvena obrazložitev, zakaj kot celota objektivno ustrezajo tej opredelitvi. Navedeno je v izpodbijani sodbi povsem izpadlo, tako da izostanek razlogov o odločilnih dejstvih onemogoča njen pritožbeni preizkus, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kljub razveljavitvi izpodbijane sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pritožbeno sodišče opozarja na s strani toženke izpostavljeno enostransko presojo (domnevno spornih) ravnanj zgolj na podlagi trditev in dokazov tožnic. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje sta tožnici s svojimi izpovedmi potrdili njune trditve, ki so se nanašale na osamitev od vodje in ostalih delavk v kadrovski službi (verbalno in s premestitvijo v drugo pisarno), odvzem nekaterih pooblastil za opravljanje dela in prikrito prisilo pri izvedbi poligrafskega testiranja, pri čemer ni dokazno ovrednotilo izpovedi prič, ki so izpovedale drugače, da medsebojni odnosi že pred anonimnim pismom niso bili dobri in da jih je ta dogodek le še zaostril ter da je bila po seznanitvi vodja kadrovske službe zadržana do vseh delavk. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da slabih odnosov v delovnem okolju samih po sebi ni mogoče opredeliti za trpinčenje. Ugotovitev sodišča prve stopnje o verbalni osamitvi tožnic ni skladna z ugotovitvijo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da toženka komunikacije obeh tožnic z vodjo kadrovske službe ni omejila, da bi šlo za prepovedano omejevanje komunikacije, ampak kot previdnostni ukrep po uveljavljanju trpinčenja s strani tožnic.

Izrek

I.Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju (sodba in sklep Pd 36/2021 z dne 12. 1. 2022) tožnicama prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.000,00 EUR zaradi posega v integriteto in osebno dostojanstvo z izvedbo poligrafskega testiranja. V presežku je zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom Pdp 281/2022 z dne 20. 10. 2022 pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo ugodilni del izpodbijane sodbe; pritožbi tožnic je ugodilo, zavrnilni del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se je nanašala na obrazložitev dokaznega sklepa. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII Ips 12/2023 z dne 24. 10. 2023 izpodbijani del sodb prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo tudi v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavzelo je stališče, da izvedba poligrafskega testiranja pomeni protipravno ravnanje, da pa je prisoja odškodnine, ne da bi bila ugotovljena posebna intenzivnost ali daljše trajanje duševnih bolečin, upoštevaje, da sta jo tožnici uveljavljali zaradi trpinčenja, preuranjena.

2.V novem sojenju je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna toženka prvi in drugi tožnici plačati vsaki po 5.000,00 EUR1 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prva odstavka I. in II. točke izreka); višja zahtevka (do zneska 14.000,00 EUR) je zavrnilo (druga odstavka I. in II. točke izreka). Toženki je naložilo, da jima je dolžna plačati za čas od avgusta 2020 do maja 2021 razliko med izplačilom, ki sta ga prejeli v času bolniškega staleža, in plačo, ki bi jo prejeli, če bi delali, ter razliko v redni delovni uspešnosti, in sicer v določenih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so razvidni iz prvega odstavka III. in IV. točke izreka; višja zahtevka (do zneska 23.116,71 EUR za prvo tožnico in do zneska 14.422,33 EUR za drugo tožnico) je zavrnilo (druga odstavka III. in IV. točke izreka). Odločilo je, da je dolžna toženka prvi tožnici povrniti 21 % njenih stroškov postopka, prva tožnica je dolžna toženki povrniti 79 % njenih stroškov postopka (V. točka izreka) in da je dolžna toženka drugi tožnici povrniti 29 % njenih stroškov postopka, druga tožnica je dolžna toženki povrniti 71 % njenih stroškov postopka (VI. točka izreka).

3.Tožnici se pritožujeta zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka. Navajata, da je sodišče prve stopnje minimiziralo vpliv ravnanj toženke. Ne drži ugotovitev, da so njune zdravstvene težave izzvenele nekaj dni po poligrafskem testiranju. V sodbi ni razlogov niti dokazne ocene, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevka tožnic v višini, ki presega 5.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo odvračilnega učinka odškodnine. Ta ni sorazmerna s škodo, ki sta ju utrpeli. Po ugotovitvi sodne izvedenke sta tožnici zelo trpeli. Zaradi krivdnega ravnanja toženke jima pripada odškodnina v višini povračila stroškov v zvezi z delom, dodatkov k plači in plačila za povečan obseg dela. Če ju toženka ne bi trpinčila, bi delali in prejeli ta plačila. Nasprotujeta odločitvi o stroških postopka. Predlagata spremembo izpodbijanega dela sodbe in ugoditev zahtevkom v celoti, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata stroške pritožbe.

4.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del in zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo (jasnih) razlogov za zaključek o obstoju sistematičnega, graje vrednega in žaljivega ravnanja. Ni pojasnilo, kako je prišlo do zaključka, da posamezna ravnanja ne pomenijo trpinčenja. Ob takšni ugotovitvi je bistvena obrazložitev, zakaj skupek dejanj vseeno pomeni trpinčenje. Iz sodbe ni mogoče razbrati, katero dejanje je graje vredno in žaljivo do tožnic. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Osamitev tožnic od vodje in ostalih delavk kadrovske službe ter prikrita prisila pri izvedbi poligrafskega testiranja ne pomenijo trpinčenja. Toženka ne more odgovarjati za predhodno slabe odnose, ki so se zaostrili po prejemu anonimnega pisma. Slabih odnosov samih po sebi in v povezavi z drugimi očitanimi ravnanji ni mogoče označiti za trpinčenje tožnic. Pri zaključku o (nedopustni) premestitvi tožnic v drugo pisarno sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev toženke, da je vodja kadrovske službe premestila prvo tožnico v drugo pisarno, ker je že v preteklosti opazila, da ji prva tožnica, s katero sta bili skupaj v pisarni, brska po računalniku, pregleduje oziroma nadzoruje njeno delo. Tudi druga tožnica je bila premeščena v drugo pisarno v skladu z obsegom njenih pooblastil in delovnih nalog ter z namenom preprečevanja nadaljnje zaostritve skrhanih odnosov med delavkami. Razlogi za premestitev tožnic v drugo pisarno so bistveni za presojo očitkov o njunem trpinčenju. Sodišče prve stopnje je napravilo enostransko presojo trpinčenja, brez upoštevanja trditev toženke. Ker se sodišče prve stopnje do trditev toženke ni opredelilo, je kršilo njeno pravico do izjave (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Navodilo toženke po prejemu prijave o trpinčenju, da lahko tožnici z vodjo kadrovske službe komunicirata le v prisotnosti tretje osebe, ne pomeni njune dodatne izolacije, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, temveč ukrep za zaščito pred trpinčenjem. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati utemeljene interese toženke. Poligrafsko testiranje ni bilo usmerjeno zoper tožnici. Ni podana nobena od predpostavk odškodninske odgovornosti. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev zahtevkov v celoti, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

5.Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo prerekata pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi z nasprotne strani izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora.

6.Pritožbi sta utemeljeni.

7.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku2 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

8.V zvezi s posameznimi ravnanji, ki sta jih tožnici opredelili kot trpinčenje na delovnem mestu po 17. 6. 2020, ko so pri toženki prejeli anonimno pismo, je sodišče prve stopnje štelo, da sta dokazali osamitev od vodje in ostalih delavk v kadrovski službi (verbalno in s premestitvijo v drugo pisarno), odvzem nekaterih pooblastil za opravljanje dela in prikrito prisilo pri izvedbi poligrafskega testiranja. Zaključilo je (točka 15 obrazložitve sodbe), da je toženka v zvezi z anonimnim pismom izvedla ukrepe, ki nasproti tožnicama vsak posamezno ne pomenijo trpinčenja, vsi skupaj pa pomenijo sistematično, graje vredno in žaljivo ravnanje iz četrtega odstavka 8. (namesto pravilno: 7.) člena Zakona o delovnih razmerjih.3 Toženka v pritožbi utemeljeno izpostavlja neobrazloženost tega zaključka sodišča prve stopnje.

9.Četrti odstavek 7. člena ZDR-1 definira trpinčenje na delovnem mestu kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Iz te definicije jasno izhaja, da morajo biti ravnanja ponavljajoča se (lahko se ponavljajo enaka ali različna ravnanja; posamezno ravnanje ni trpinčenje), da morajo biti sistematična; kot celota morajo biti ta ravnanja negativna, žaljiva; usmerjena morajo biti proti točno določenim delavcem. Presoja ravnanj kot celote je še toliko bolj pomembna v primeru, ko gre za ravnanja, ki sama po sebi niso protipravna (kot v primeru tožnic premestitev v drugo pisarno ali odvzem pooblastil).

10.Sodišče prve stopnje je za ugotovljena ravnanja - ukrepe toženke v zvezi z anonimnim pismom - le zaključilo, da predstavljajo trpinčenje, ne da bi navedlo razloge, ki so narekovali takšno presojo. Kot že navedeno, posamezna ravnanja ne pomenijo trpinčenja, zato je bistvena obrazložitev, zakaj kot celota objektivno ustrezajo tej opredelitvi. Navedeno je v izpodbijani sodbi povsem izpadlo, tako da izostanek razlogov o odločilnih dejstvih onemogoča njen pritožbeni preizkus, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11.Podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je narekovala ugoditev pritožbi toženke in posledično pritožbi tožnic, ki se nanaša na delno utemeljenost odškodninskega zahtevka po višini, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), v katerem naj kršitev odpravi. Kršitve glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, saj preizkus sodbe, v kateri manjkajo za odločitev bistveni razlogi, ni mogoč. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12.Kljub razveljavitvi izpodbijane sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pritožbeno sodišče opozarja na s strani toženke izpostavljeno enostransko presojo (domnevno spornih) ravnanj zgolj na podlagi trditev in dokazov tožnic. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje sta tožnici s svojimi izpovedmi potrdili njune trditve, ki so se nanašale na osamitev od vodje in ostalih delavk v kadrovski službi (verbalno in s premestitvijo v drugo pisarno), odvzem nekaterih pooblastil za opravljanje dela in prikrito prisilo pri izvedbi poligrafskega testiranja, pri čemer ni dokazno ovrednotilo izpovedi prič, ki so izpovedale drugače, da medsebojni odnosi že pred anonimnim pismom niso bili dobri in da jih je ta dogodek le še zaostril ter da je bila po seznanitvi vodja kadrovske službe zadržana do vseh delavk. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da slabih odnosov v delovnem okolju samih po sebi ni mogoče opredeliti za trpinčenje. Ugotovitev sodišča prve stopnje o verbalni osamitvi tožnic ni skladna z ugotovitvijo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da toženka komunikacije obeh tožnic z vodjo kadrovske službe ni omejila, da bi šlo za prepovedano omejevanje komunikacije, ampak kot previdnostni ukrep po uveljavljanju trpinčenja s strani tožnic.

13.Toženka v pritožbi tudi utemeljeno opozarja na svoje trditve pred sodiščem prve stopnje, ki so ostale prezrte in ki se nanašajo na premestitev tožnic v drugo pisarno (ker bi prva tožnica nadzorovala delo vodje kadrovske službe oziroma brskala po njenem računalniku; da bi se preprečilo poslabšanje odnosov med delavkami). S tem, ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedenih trditev toženke, je kršilo njeno pravico do izjave v postopku, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14.Tudi navedena kršitev in ugotovljena enostranska presoja izvedenih dokazov (v nasprotju z 8. členom ZPP; kršitev pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo po vsebini uveljavlja toženka v pritožbi) bi zahtevala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna drugi tožnici plačati 5.00,00 EUR, kar je očitna pisna pomota.

2ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.

3ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji.