Jedro

Odhodke, ki bi tožniku nastali pri opravljanju poslovne dejavnosti, je izračunal šele s strani sodišča postavljeni izvedenec finančne stroke, ki ni izhajal iz podatkov o tožnikovem čistilnem servisu, ker jih ta ni zatrjeval oziroma predložil, ampak jih je izračunal splošno na podlagi podatkov drugih čistilnih servisov. Za ugotavljanje izgubljenega dobička je bil torej izveden informativni dokaz z izvedencem finančne stroke, ki pa ne more in ne sme nadomestiti trditvene podlage, ki bi jo moral pravočasno zagotoviti tožnik.

O odsotnosti ustrezne trditvene podlage je bil tožnik pravočasno in eksplicitno opozorjen s strani toženca, torej se tudi ni porajala potreba po opozorilih sodišča v okviru materialno procesnega vodstva, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani : - I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne; - v III. točki izreka pa se spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki 4.896,75 EUR stroškov pravdnega postopka.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 10.289,77 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, kot izhajajo iz izreka (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je tožencu dolžan povrniti 1.774,20 EUR stroškov postopka, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka.

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (1) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni ali razveljavi in po potrebi zadevo vrne v nov postopek. Navaja, da je sodišče ugovor prekluzije, podan s strani toženca na naroku 22. 9. 2009 in v vlogi 7. 10. 2009, zavrnilo kot neutemeljen in svojo odločitev zmotno obrazložilo v 4. točki obrazložitve. Tožnik je šele na petem naroku za glavno obravnavo, ki je bil eno leto in štiri mesece po prvem naroku, navajal, kako je obračunaval čiščenje po aneksih iz leta 2002 in 2004, ter kako je prišel do izračunov v tožbi. Gre za nova dejstva, ki bi jih moral podati do prvega naroka za glavno obravnavo. Tožnik bi že od samega začetka mogel vedeti, kateri cenik spada k določenemu aneksu, saj sicer ne bi mogel izstavljati računov. Ne gre za nejasnost in nepopolnost tožbe, ampak za malomarnost pri pisanju. Teh navedb se ne bi smelo dopolnjevati v okviru materialno procesnega vodstva. Enako velja za navedbe glede višine izgubljenega dobička, števila poslovnih prostorov in kvadratur. Stališče sodišča, da s temi dejstvi tožnik ni bil seznanjen, ne more biti pravilno, saj je ta dejstva tožnik moral vedeti, ko je sklenil pogodbeno razmerje, saj gre za bistvene sestavine pogodbe. Tožnik svojega dokaznega predloga ni substanciral v zadostni meri pred iztekom prvega naroka, saj ni navedel, na podlagi katerih listin naj izvedenci izdelajo mnenje, niti ni predlagal angažiranje konkretnega izvedenca. Tožnik je vsekakor prekludiran za predložitev ponudbenega predračuna z dne 23. 11. 2000, saj je z njim razpolagal že ob sklenitvi pogodbe, na petem naroku pa je ta predložen prepozno. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Namen toženca je bil, da si zagotovi izvajalca in ceno storitve, dejansko čiščenje pa se opravlja na podlagi naročil zaposlenih. Toženec se ni nikjer zavezal, da mora naročiti čiščenje pri tožniku. Naročilo s strani zaposlenih je tako smatrati za novo pogodbo, pri čemer so glavne sestavine že urejene v aneksu in pogodbah.

3. Na pritožbo tožnik ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Po presoji sodišča druge stopnje pritožnik utemeljeno opozarja, da tožnik ni podal ne pravočasnih in tudi ne ustreznih trditev, s katerimi je vtoževal izgubljeni dobiček.

6. Trditvena podlaga, ki zadeva vtoževani izgubljeni dobiček, bo podana v nadaljevanju te odločbe.

Tožnik je v tožbi 6. 10. 2005 navedel, da je toženec veljavno sklenjeno pogodbo o čiščenju sistematično kršil s tem, da mu ni zagotavljala dela. Tožnik je za namen čiščenja kupil kombi vozilo ter ustrezne čistilne stroje, s tem, da si je celo izposodil znesek 1.500.000,00 SIT. Navedel je, da je imel samo v letu 2004, ko bi moral dobiti v čiščenje vse poslovne enote toženke, za 3.116.648,00 SIT materialne škode, ki se kaže v izgubljenem dohodku. Od 1. 1. 2005 do 30. 9. 2005 naj bi imel dodatno še 2.337.485,00 SIT škode, kar skupaj znaša 5.454.133,00 SIT. To tožnik dokazuje s spiskom 67 poslovnih enot, ki bi jih moral dobiti v čiščenje, pa jih ni (navedene so površine in zneski, ki bi jih moral dobiti plačane glede na veljavne cenike). Škoda se mu kaže v izgubljenem dobičku. Nadalje je v točki VI. opisal izgubo na prometu za obdobje od decembra 2000 do 31. 5. 2002 v višini 1.600.500,00 SIT, skupaj torej 7.054.633,00 SIT. Če bo toženec kvadraturam, opravljenemu delu in izgubljenemu dobičku nasprotoval, pa je predlagal postavitev izvedenca finančne stroke.

V odgovoru na tožbo 22. 12. 2005 je toženec navedel, da je nesporno, da sta stranki sodelovali na podlagi pogodb. Izračuni tožnika so bili po njegovem mnenju nepravilni in prilagojeni za potrebe te pravde. Predlagal je, da sodišče imenuje izvedenca, ki bi lahko preveril pravilnost izračunov.

Toženec je nadalje v pripravljalni vlogi 3. 12. 2007 navedel, da tožnik ni v ničemer izkazal nastale škode, ki naj bi se kazala v višini izgubljenega dobička. Iz dosedanjih navedb tožnika naj bi namreč izhajalo, kot da bi s celotnim pogodbenim zneskom, ki bi ga v primeru izpeljave posla s tožencem prejel, ustvaril zgolj dobiček, pri tem pa ne imel nobenih stroškov. Edini strošek, ki ga navaja tožnik, je nakup kombi vozila in ustreznih čistilnih strojev. Tožnik ni predložil nobenih dokazov, prav tako pa iz navedb ni razvidno, da je navedeni strošek tožnik dejansko imel, oziroma da je nastal v zvezi s poslovnim povezovanjem s tožencem, ne pa zaradi ostalih potreb v zvezi s tožnikovo dejavnostjo.

Tožnik je v pripravljalni vlogi 20. 2. 2008 navedel, da je res, da ni izkazal stroškov, ki so mu nastali pri poslovanju, zato predlaga sodišču, da v zadevi postavi izvedenca finančne stroke, ki naj ugotovi višino stroškov – odhodkov, ki bi jih imel tožnik, če bi dejansko izvajal vsa čiščenja, višino prihodkov ter njegov končni dobiček. Sodišče naj ugotovi tudi točnost kvadrature poslovnih prostorov.

Toženec je v vlogi 14. 3. 2008 navedel, da so navedbe tožnika nepreverljive. Trdil je tudi, da ni mogoče ugotoviti, kako je tožnik prišel do kvadratur poslovnih prostorov in ali se te ujemajo z dejanskimi. Nadalje ni mogoče ugotoviti, kako je izračunal zneske in iz listin ni razvidno, za kakšno ceno čiščenja naj bi se s tožencem sploh dogovorila.

Tožnik je v vlogi 9. 4. 2008 navedel, da je vse preverljivo in da je sam toženec pripravljalni vlogi 22. 12. 2005 predlagal, da naj se imenuje izvedenec, ki bo preveril pravilnost izračunov.

7. Na prvem naroku za glavno obravnavo 21. 5. 2008 niso bile podane nove navedbe (trditve) glede izgubljenega dobička, začelo se je dokazovanje.

8. Na naroku za glavno obravnavo 22. 9. 2009 je sodišče prve stopnje tožnika pozvalo, naj obrazloži, po katerih cenah je obračunal čiščenje po aneksih 2002 in 2004, ter kako je prišel do izračunov v tožbi. Tožnik je splošno navedel, kako je obračunaval cene po osnovni pogodbi in po aneksih.

9. Na naroku 3. 11. 2009 je sodišče sprejelo dokazni sklep, da se postavi sodnega izvedenca za izračun pravilnih kvadratur poslovnih enot, izračun cen storitev in izgubljenega dobička. Postavljen je bil sodni izvedenec B. G., ki je izdelal izvedensko mnenje. Na naroku 3. 11. 2011 je sodišče sprejelo dodatni dokazni sklep, da se postavi izvedenca finančne stroke za izračun izgubljenega dobička. Izvedenec T. H. je izračunal višino izgubljenega dobička, pri čemer je glede odhodkov (stroškov) izhajal predvsem iz podatkov za sedem čistilnih servisov iz območja osrednje Slovenije.

10. Toženec je ves čas postopka nasprotoval postopanju sodišča prve stopnje, predvsem s sklicevanjem na tožnikovo nezadostno in nepravočasno trditveno podlago glede izgubljenega dobička.

11. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve navedlo, da tožnik ni prekludiran glede navedb, ki jih je podal na naroku 22. 9. 2009 v zvezi s ceno storitev in izračunom. Te navedbe so bile dane v okviru tožbenih trditev in trditev, postavljenih na prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnik je svoje izračune podal že v tožbi, za dejstva, s katerimi ni bil seznanjen (višina izgubljenega dobička, število poslovnih prostorov, kvadratura) pa je pravočasno predlagal postavitev izvedencev. Vsa dokazila je pravočasno predložil, sodišče pa je, kar je njegova dolžnost, v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) razčiščevalo sporna in nerazjasnjena dejstva.

12. Takšnemu razlogovanju sodišče druge stopnje ne more pritrditi. Pravdni postopek temelji na razpravnem načelu (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). To pomeni, da v tem postopku nosita trditveno in dokazno breme pravdni stranki. Sami morata navesti vsa tista dejstva, ki so pravno relevantna za nastop tistih pravnih posledic, ki se izražajo v tožbenem zahtevku, ter za ta dejstva predlagati dokaze. Sodišče svoje odločbe praviloma ne sme opreti na dejstva, ki jih ni navedla nobena od strank. Z dokazi se ugotavlja obstoj samo (pravočasno) zatrjevanih dejstev. Manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokaza, tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke ter pridobitev njegovega izvida in mnenja. Dokaz s postavitvijo izvedenca je namenjen zgolj ugotavljanju obstoja pravočasno zatrjevanih spornih pravnorelevantnih dejstev, ne pa šele njihovemu odkrivanju. Tako imenovani poizvedovalni (informativni) dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, praviloma ni dovoljen (2).

13. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe (ki je bilo sicer uveljavljano že tekom celotne pravde), da je tožnikova pravočasna trditvena podlaga (torej podana do prvega naroka za glavno obravnavo, prvi odstavek 286. člena ZPP) glede izgubljenega dobička pomanjkljiva in presplošna. Tudi sicer na kasnejših narokih za glavno obravnavo in pripravljalnih vlogah tožnik ni podal ustreznih trditev glede izgubljenega dobička. Tožnik bi namreč moral v zvezi z izgubljenim dobičkom navesti ne zgolj prihodkov, kot je to storil, ampak tudi odhodke (stroške), ki bi mu v zvezi s temi prihodki nastali. Pavšalno sklicevanje, da je moral kupiti kombi vozilo, čistilne stroje in da je najel kredit, namreč ne zadošča, kot to pravilno opozarja pritožba, saj je kategorija izgubljenega dobička samostojna premoženjska (ekonomska) kategorija, ki potrebuje natančnejšo specifikacijo (3). Njen izračun mora biti razviden že iz same trditvene podlage in mora temeljiti na poslovanju zadevnega subjekta. Konkretno torej manjkajo trditve, ki jih sodna praksa zahteva v okviru t. i. substanciranja, to je zahteve po konkretizaciji zakonskega abstraktnega dejanskega stanu.

14. Da bi tožnik moral dopolniti svojo trditveno podlago, je pravočasno opozoril toženec (predvsem v vlogi 3. 12. 2007), tožnik pa je celo z vlogo 20. 2. 2008 odgovoril, „da je res, da ni izkazal stroškov, ki so mu nastali pri poslovanju“, da pa predlaga postavitev izvedenca. Pojasnjeno je že bilo, da izvedba dokaza ne more nadomestiti ustrezne trditvene podlage).

15. Odhodke, ki bi tožniku nastali pri opravljanju poslovne dejavnosti, je izračunal šele s strani sodišča postavljeni izvedenec finančne stroke, ki ni izhajal iz podatkov o tožnikovem čistilnem servisu (ker jih ta ni zatrjeval oziroma predložil), ampak jih je izračunal na podlagi dostopnih podatkov drugih čistilnih servisov. Za ugotavljanje izgubljenega dobička (prvi odstavek 243. člena Obligacijskega zakonika (4) in tretji odstavek 168. člena v zvezi z 246. členom OZ, oziroma prvi odstavek 266. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (5) in tretji odstavek 189. člena v zvezi z 269. člen ZOR) je bil torej izveden informativni dokaz z izvedencem finančne stroke, ki pa ne more in ne sme nadomestiti trditvene podlage, ki bi jo moral pravočasno zagotoviti tožnik. O odsotnosti ustrezne trditvene podlage je bil tožnik pravočasno in eksplicitno opozorjen s strani toženca, torej se tudi ni porajala potreba po opozorilih sodišča v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP), na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje.

16. Tožnik ni uspel zadostiti zahtevanemu trditvenemu bremenu glede izgubljenega dobička. Zaradi pomanjkljive navedbe dejstev, ki navkljub opozorilom ni bila odpravljena, tožba v tem delu ni sklepčna, zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v delu, v katerem mu je sodišče prve stopnje ugodilo, kot izhaja iz izreka (358. člen ZPP).

17. Ker je bilo pritožbi ugodeno že iz zgoraj navedenih razlogov, sodišče druge stopnje dodatno ne obravnava ostalih pritožbenih razlogov.

18. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala ponovno odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik po odločitvi pritožbenega sodišča ni uspel tudi z delom toženega zahtevka, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo, torej je bil v pravdi v celoti neuspešen, zato je dolžan tožencu povrniti vse nastale mu stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP) v višini 4.896,75 EUR, kot ti izhajajo iz 23. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Tem razlogom se sodišče druge stopnje pridružuje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, tudi sicer pa navedeni stroški pritožbeno niso izpodbijani. Zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje toženec ni zahteval, zato te niso prisojene.

19. Toženec stroškov pritožbenega postopka ni priglasil. (1) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

(2) Primerjaj sodbo VSRS II Ips 102/2011. (3) Primerjaj N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, str. 951 – 953. (4) Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OZ.

(5) Uradni list SFRJ, št. 29/1978, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZOR.