Jedro

V primeru, ko je sodišče že na podlagi izredno neprepričljivega storilčevega zagovora izključilo dvom v identiteto storilca in s tem tezo, s katero je storilec utemeljeval relevantnost dokaznega predloga za zaslišanje priče (verjetnost uspeha), njegova pravica do izvedbe dokazov ni mogla biti kršena.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Medobčinski inšpektorat in redarstvo Trzin, Komenda, Lukovica, Mengeš, Moravče in Vodice (prekrškovni organ) je dne 9. 9. 2011 M. M. izdal plačilni nalog, št. 60500046, zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izrekel globo v višini 500,00 EUR in pet kazenskih točk. Okrajno sodišče v Domžalah je storilčevo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve drugega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ter 68., 71., 90. členom ter šestim in sedmim odstavkom 163. člena ZP-1, vse v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, zaradi kršitve tretje alineje 29. člena Ustave RS in zaradi kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je storilec zadostil aktivnemu ravnanju, ki se v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZPrCP od njega pričakuje. Pisna izjava storilca z dne 19. 11. 2012 namreč izpolnjuje vse procesne zahteve, ki jih je glede dokaznega predloga izoblikovala sodna praksa. Čeprav storilec v utemeljitev svojih navedb, da dne 29. 8. 2011 ni vozil svojega vozila in da je bila storilka S. R., ni z izrecnimi besedami predlagal njenega zaslišanja, njegove izjave, da sodišče naproša, da kolikor njegova izjava ne zadošča, kontaktira gospo na predloženem naslovu, ni mogoče razumeti drugače kot materialnopravno relevanten in zadostno konkretiziran dokazni predlog za zaslišanje S. R. O relevantnosti in konkretiziranosti dokaznega predloga je po presoji vrhovnega državnega tožilca mogoče sklepati tudi na podlagi zapisnika o zaslišanju storilca z dne 31. 12. 2012, iz katerega je razvidno, da je sodnica storilca spraševala, kako misli, da bo sodišče z R. vzpostavilo stik. Okoliščini, da se je sodišču, enako kot prekrškovnemu organu, zaradi res neprepričljivega storilčevega zagovora očitno pojavil dvom v obstoj navedene priče in da bi bila zaradi tujega državljanstva in bivališča izvedba dokaza zahtevnejša, po prepričanju vrhovnega državnega tožilca ne spremenita dejstva, da je storilec podal relevanten in ustrezno konkretiziran dokazni predlog. Navedba sodišča, da storilec zaslišanja priče ni predlagal, zato predstavlja kršitev storilčeve pravice do izvedbe dokazov v njegovo korist. Navedena ugotovitev sodišča je tudi v nasprotju s procesnim dejstvom, da je bil dokaz z zaslišanjem priče predlagan, zato je zaradi nerazumljivosti razlogov po presoji vrhovnega državnega tožilca podana še kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1). Kljub temu morajo biti storilcu tudi v takem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med drugim tudi izvajanje dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave RS).

5. Pravici kršitelja, da se v postopku izjavi in predlaga dokaze v svojo korist, na drugi strani ustreza dolžnost sodišča, da kršitelju omogoči izvajanje predlaganih dokazov. Pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza. Dokaznemu predlogu mora ugoditi in dokaz izvesti, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če sta njegov obstoj ter pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Dokazni predlog mora biti tudi določen, pri čemer mora predlagatelj navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede in katero dejstvo z njim dokazuje.(1) V dvomu je vsak dokazni predlog v korist kršitelja - sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

6. Poseben procesni položaj daje kršitelju določba prvega odstavka 8. člena ZPrCP (prej prvi odstavek 233. člena ZVCP-1), na podlagi katere se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da prekrška ni storil. V skladu z napotki Ustavnega sodišča RS(2) citirane določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva.

7. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je storilec dne 29. 8. 2011 v naselju vozil osebno vozilo s hitrostjo 81 km/h oziroma z upoštevanjem tolerance 76 km/h, s čimer je za 26 km/h prekoračil največjo dovoljeno hitrost (50 km/h). Prekršek je bil ugotovljen z radarskim merilnikom hitrosti. Ker vozilo na kraju prekrška ni bilo ustavljeno, je prekrškovni organ skladno s prvim odstavkom 8. člena ZPrCP plačilni nalog izdal lastniku vozila M. M. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo navedel, da prekrška ni storil, saj je vozilo dne 29. 8. 2011 posodil S. R., G ..., 74250 Doboj, Bosna in Hercegovina. Navedel je tudi, da je s to osebo naknadno govoril. Potrdila mu je relacijo s tistega dne in se strinjala s storjenim prekrškom. Storilec je v izjavi z dne 18. 11. 2012, podani na podlagi devetega odstavka 65. člena ZP-1, ponovno navedel osebo, ki naj bi dne 29. 8. 2011 upravljala z njegovim vozilom, in njene osebne podatke. Navedel je tudi, da v primeru, če njegov dopis ne zadošča, prosi sodišče, da kontaktira z gospo R. na navedenem naslovu oziroma lahko sodišču sam priskrbi njeno pisno priznanje. Sodišče je na naroku dne 31. 12. 2012 storilca M. M. tudi zaslišalo. Po oceni njegovega zagovora je zaključilo, da storilcu ni uspelo dokazati, da prekrška ni storil, zaslišanja priče pa ni niti predlagal. 8. Vrhovni državni tožilec v zahtevi utemeljeno opozarja, da je sodišče zmotno presodilo, da storilec ni podal dokaznega predloga za zaslišanje priče S. R. Vrhovno sodišče je že presodilo, da pravilno razumevanje prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 (sedaj prvega odstavka 8. člena ZPrCP) ne narekuje formalizma pri presoji, ali je storilec zadostil aktivnosti, ki mu jo ta določba nalaga. Bistveno je, da vsebinsko in na konkretiziran način zadosti zahtevi po predložitvi (predlaganju) razbremenilnih dokazov.(3) Ob takšnem pravnem izhodišču storilčeve navedbe, da naj sodišče na naslovu, ki ga je navedel, kontaktira z R., če njegova zgoraj povzeta pisna izjava o identiteti storilca ne zadošča, ni mogoče razumeti drugače kot materialnopravno relevanten (identiteta storilca) in konkretiziran dokazni predlog za zaslišanje S. R. Kljub ugotovljeni zmotni presoji sodišča, pa trditvam vrhovnega državnega tožilca, da je bila storilcu v konkretnem kazenskem postopku kršena pravica do obrambe (tretja alineja 29. člena Ustave RS), ni mogoče pritrditi. Upoštevati je namreč potrebno, da je sodišče dopolnilo dokazni postopek in dne 31. 12. 2012 zaslišalo storilca, pri čemer se je med zasliševanjem osredotočilo zlasti na presojo okoliščin, ki bi lahko S. R. povezovale s storitvijo očitanega prekrška. V izpodbijani sodbi je storilčev zagovor ocenilo kot neprepričljiv. Opozorilo je na notranjo neskladnost (nelogičnost) zagovora, na storilčevo zapletanje in navedlo razloge, zakaj njegovi verziji poteka dogodka ni mogoče pritrditi. Ob takšnem izhodišču, ko je torej sodišče že na podlagi izredno neprepričljivega storilčevega zagovora izključilo dvom v identiteto storilca in s tem tezo, s katero je storilec utemeljeval relevantnost dokaznega predloga za zaslišanje S. R., sodišču ni bilo potrebno še dodatno dopolnjevati dokaznega postopka. Ker je torej verjetnost uspeha z zaslišanjem priče ostala neizkazana, storilčeva pravica do izvedbe dokazov v njegovo korist v konkretnem postopku ni mogla biti kršena.

C.

9. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

Op. št. (1): Prim. npr. odločbe VS RS IV Ips 90/2008 z dne 28. 10. 2008, IV Ips 86/2010 z dne 20. 4. 2010 in IV Ips 45/2008 z dne 5. 6. 2008. Prim. tudi odločbo Up-3663/07 z dne 10. 9. 2009. Op. št. (2): Prim. odločbo U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008. Op. št. (3): Prim. npr. odločbo VS RS IV Ips 19/2012 z dne 20. 3. 2012.