Jedro

Navedbe, ki jih je tožnica podala v upravnem postopku, bi lahko pomenile, da je kot ženska in vdova, ki je živela sama, v muslimanskem okolju z določenimi verskimi pravili, tradicijo, družbenimi pravili in običaji, pripadnica posebne družbene skupine v smislu 4. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 in kot taka preganjana.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2389/2019/5 (1312-20) z dne 3. 4. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V odločbi povzema, kaj je tožnica, ki prihaja iz Azerbajdžana, povedala ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in kaj na osebnem razgovoru. Razgovor ob vložitvi prošnje je bil s tožnico, ki govori zgolj azerbajdžansko, opravljen s pomočjo tolmačke za turški jezik ter tožničine hčerke, ki je preko telefonske povezave iz azerbajdžanskega prevajala v turščino. Tožnica je takrat povedala, da je vdova in muslimanka, med razlogi za mednarodno zaščito pa navedla, da je zaradi slabega zdravja želela oditi v Nemčijo, kjer je njena hči. Za mednarodno zaščito je zaprosila, da bi bila skupaj z njo.

3. Osebni razgovor je bil s tožnico opravljen s pomočjo tolmača za azerbajdžanski jezik. Takrat je povedala, da si je želela preko nemške ambasade urediti vizum za vstop v Nemčijo. Dokumente, in sicer vizo za vstop v Slovenijo, pa ji je uredil moški, ki ga je srečala pred ambasado in ji je želel pomagati. Ker mu ni plačala v celoti, je zadržal njen potni list. V Azerbajdžanu je živela sama v majhni hišici v kraju A.. Poleg hčerke, ki živi v Nemčiji, ima v izvorni državi še dve hčerki, sina ter brata. Njene težave so se pričele, ko se je hči, ki sedaj živi v Nemčiji, razšla z možem, ki je bil do nje nasilen. Tožničina hči je od njega pobegnila in se želela ločiti. Najprej se je zatekla k svojemu bratu, nato pa k tožnici. Ko je bila pri tožnici jo je nekoč tako hudo poškodoval, da je morala v bolnišnico, tožničinega zeta pa so obsodili na sedemletno zaporno kazen. Tožnica je prepričana, da je zet plačal, ker je bil iz zapora hitro izpuščen. Hči tožnice je nato odšla na zdravljenje v Nemčijo in tam ostala ter se od moža ločila. Ker je tožničina hči Azerbajdžan zapustila, je njen bivši mož postal nasilen do tožnice. Sprva jo je samo zmerjal, kasneje pa je vanjo in v njeno hišo pričel metati kamenje ter jo zaustavljati na cesti. Grozil ji je in jo večkrat tudi udaril. Dvakrat ali trikrat ga je prijavila policiji, ki ga je zaslišala, a ga, ker je imel denar, vedno izpustila. Tožnica kot ženska, bolna in sama proti njemu ni mogla nič storiti. Grozil je tudi tožničinemu sinu in vse ustrahoval. Takšne situacije ni mogla več prenašati in ker je pogrešala svojo hčerko, ki je medtem rodila sina, se je odločila, da gre k njej. Menila je, da bo pri njej našla svoj mir. Tožnica je še povedala, da v Sloveniji ne želi ostati. Rada bi odšla v Nemčijo, kjer so tudi dobro skrbeli za njeno zdravljenje.

4. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica kot razlog za zapustitev izvorne države navedla družinske in zdravstvene težave. Glede na navedeno je presodila, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, saj je navajala samo dejstva, ki so nepomembna. Njenih navedb, da je imela v izvorni državi težave z bivšim zetom, ne more sprejeti za verjetne, saj jih pri prošnji za mednarodno zaščito ni niti omenila. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-1970/08 z dne 2. 4. 2009 in št. U-I-292/09 z dne 20. 10. 2011, kjer je med drugim navedeno, da ugotavljanje dejanskega stanja v azilnih postopkih temelji na navedbah prosilca, zato je odločitev pristojnega organa odvisna predvsem od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti navedb prosilca. Iz zadevnih odločb nadalje izhaja, da so eden bistvenih kriterijev za oceno verodostojnosti notranja neskladja ugotovljena bodisi znotraj istega razgovora ali pisne izjave bodisi ob primerjanju prosilčevih izjav po posameznih fazah postopka ali ob primerjanju izjav dveh ali več prosilcev, ki jih vežejo skupne okoliščine. Ker so bile navedbe tožnice glede razloga za odhod iz izvorne države nekonsistentne, je tožena stranka ocenila, da ni verodostojna.

5. Tudi če bi njene razloge za zapustitev izvorne države štela za verjetne pa, je njena prošnja očitno neutemeljena. Iz izjav tožnica namreč izhaja, da je policija primerno ukrepala tako v primeru napada na tožničino hčerko kot na tožnico osebno. Bivši zet je bil kaznovan in zaprt. Tožnica ni izkazala, da bi bil njen bivši zet predčasno izpuščen iz zapora zaradi plačila podkupnine. Prav lahko je kazen prestal ali pa bil izpuščen iz pripora in na sojenje še čaka. Tožnica v svojih izjavah ni navedla, da bi se ona sama ali kdo drug osebno pozanimal, zakaj je bil njen bivši zet na prostosti. Tožena stranka zato navedb tožnice, da je ženska in sama, ne more sprejeti kot smiselne, saj je policija v Azerbajdžanu že ukrepala v skladu s svojimi pristojnostmi, tožnica pa ni izkazala, da ti ukrepi ne bi bili zadostni. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da tožnica ni predložila nobenega dokaza, kar bi glede na svoje izjave, da je ravnanja bivšega zeta policiji prijavila, lahko storila, saj so potekala zaslišanja in je mogoče sklepati, da so bila prijava in zaslišanja podani v pisni obliki.

6. Tožena stranka prav tako ne verjame tožnici, ki ima v izvorni državi še dve hčeri in sina, da ji nihče od teh ne bi hotel pomagati, saj v postopku ni zatrjevala, da bi imela z otroki slabe odnose. Ugotavlja, da ni utemeljena navedba tožnice, da ne bi vedela, da so v Azerbajdžanu domovi za ženske žrtve nasilja, saj ima štiri otroke in enega brata. Ker tožnica ni navajala, da bi imela z otroki v Azerbajdžanu težave in ker je povedala, da želi k hčerki v Nemčijo in v Sloveniji ne želi ostati, tožena stranka meni, da mednarodne zaščite ne potrebuje ali želi.

7. Tožena stranka še ugotavlja, da zdravstvene težave, ki jih je tožnica izpostavila, ne morejo same po sebi pomeniti upravičenosti do mednarodne zaščite in se pri tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča št. I U 2337/2020 z dne 21. 2. 2020. Prepričana je, da je glavni razlog za zapustitev izvorne države želja tožnice, da bi videla svojo hči, ki se je odselila v Nemčijo.

8. Nazadnje tožena stranka še ugotavlja, da ni mogoče zaključiti, da bi tožnici ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Iz izjav tožnice namreč izhaja, da je želela k hčerki v Nemčijo in da ima zdravstvene težave. Njenim navedbam v zvezi z bivšim zetom pa ne verjame, saj tožnica ni podala ne verjetnih izjav niti teh ni izkazala.

9. Tožnica v tožbi uveljavlja tožbene ugovore kršitev materialnega prava, napačno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev procesnih pravil. Meni, da je tožena stranka dejstva, pomembna za mednarodno zaščito, ugotovila zmotno in nepopolno, saj sama tožnica trdi, da ni bila pri navajanju razlogov za mednarodno zaščito nekonsistentna in ni prihajala sama s seboj v nasprotja, pač pa je razloge za mednarodno zaščito iz prošnje na osebnem razgovoru dopolnila in dodatno obrazložila in ne razume, kakšna dokazila bi morala še dostaviti. Toženi stranki očita, da je brez ustrezne podlage ocenila, da je bilo ukrepanje policije v izvorni državi tožnice ustrezno tako v primeru napada na tožničino hči, kot tudi tožnico osebno. Kot neutemeljeno označuje tudi njeno sklepanje o sodnih postopkih v Azerbajdžanu, ne da bi obenem preverila, kakšne so tam razmere glede pravnega varstva. Tožena stranka protislovno najprej navede, da tožnici ne verjame, nato pa ocenjuje primernost ravnanja tamkajšnje policije in kot verjetna šteje le dejstva, ki so tožnici v škodo. Tožnica navaja, da drugače kot s svojo izpovedbo ne more izkazati nezadostnega ukrepanja policije glede njene varnosti. Kot neutemeljeno označuje tudi sklepanje tožene stranke, da bi tožnico lahko zaščitila kar njena lastna družina. Tožnica je podala prošnjo za mednarodno zaščito prav zato, ker se je v izvorni državi počutila ogroženo. Meni, da izpolnjuje vsaj pogoje za subsidiarno zaščito, saj bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Četudi sama morda res ni navajala, da bi imela v izvorni državi težave zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni skupini, vendar meni, da je težave z bivšim zetom dovolj prepričljivo opisala. Povedala je, da v izvorni državi živi sama, zato je kot ženska še toliko bolj ranljiva, zaščita žensk pa je v takšnih situacijah nezanesljiva in neučinkovita, kar izhaja tudi iz njene izpovedbe. Izpostavlja še, da je v postopku mednarodne zaščite lahko navedla le tista dejstva, o katerih je bila vprašana in kolikor je razumela postopek mednarodne zaščite. Ali je svoje pravice in dolžnosti v zadostni meri tudi razumela, pa iz zapisnika ni razvidno. Zato predlaga, da se jo v postopku ponovno zasliši. Sodišče naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in tam navedenih razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka z izpodbijano odločbo, ki jo je sprejela v pospešenem postopku dne 3. 4. 2020, pravilno in zakonito zavrnila prošnjo tožnice za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1 kot očitno neutemeljeno. Na podlagi 1. do 9. alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno med drugim tudi, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja).

13. Pogoji za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite so določeni v drugem in tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 v zvezi z 1.A členom Ženevske konvencije o statusu beguncev se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi zaradi utemeljenega strahu pred preganjanem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1 in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Skladno z določili prve do pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo odloči o prošnji bodisi v rednem postopku, bodisi v pospešenem postopku. Z določilom pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 je tako zakonodajalec med drugim določil, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan kateri izmed razlogov iz 52. člena ZMZ-1. Sodišče sodi, da tožena stranka na podlagi izpovedbe tožnice v upravnem postopku (še) ni imela zadostne podlage, da je njeno prošnjo zavrnila v pospešenem postopku iz razloga, kot očitno neutemeljeno, češ da ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito, ker naj bi navajala samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

14. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je na ustnem razgovoru tožnica kot razlog, zaradi katerega prosi za mednarodno zaščito navedla, da ji je bivši mož hčere, po tem, ko ga je hči zapustila in se zatekla k tožnici in od tam v Nemčijo, kjer se je od njega ločila in nato tam ostala, pričel groziti. Povedala je, da jo je zmerjal in ji grozil, da jo bo ubil, jo večkrat pričakal pred hišo, kamenjal tako njeno hišo, kot njo osebno, jo na ulici večkrat ustavil, jo udaril. Iz njenih izjav izhaja, kar je večkrat izpostavila, da je živela sama, kot tudi, da je sama in ženska, starejša ter bolna in da ni vedela, kako bi se bivšemu zetu kot taka lahko zoperstavila, da ni imela nikogar, ki bi jo zaščitil. Povedala je, da ga je sicer dvakrat ali trikrat policiji prijavila, vendar je ostal na prostosti in tudi, da ni vedela, kako bi proti njemu lahko še drugače ukrepala. Iz podatkov v spisu in njenih izjav izhaja tudi, da je stara 63 let in je po lastni izpovedbi vse življenje živela v Azerbajdžanu. Da je nekaj časa delala v državnem zavodu, po operaciji pa ni mogla več delati, kar vse ima po stališču sodišča v povezavi z njenimi ostalimi navedbami lahko določeno težo. 15. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe je tožena stranka v zvezi z navedenimi poudarki sodišča ugotovila le, da je tožnica v postopku mednarodne zaščite navajala zgolj dejstva, ki so nepomembna. Tožena stranka je v odločbi sicer povzela tožničine navedbe, vendar se do njih ni opredelila v smislu možnosti preganjanja na podlagi pripadnosti določeni družbeni skupini, saj je ugotovila le, da ji ne verjame, ker teh okoliščin ni navajala ob vložitvi prošnje oziroma, da gre za nepomembna dejstva, ravnanje policije pa je bilo primerno.

16. Sodišče pri tem izpostavlja, da bi navedbe, ki jih je tožnica podala v upravnem postopku, lahko pomenile, da je kot ženska in vdova, ki je živela sama, v muslimanskem okolju z določenimi verskimi pravili, tradicijo, družbenimi pravili in običaji, pripadnica posebne družbene skupine v smislu 4. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 in kot taka preganjana. Tožnica je namreč zatrjevala ogroženost s strani (mlajšega) moškega pripadnika družbene skupnosti v okolju, v katerem je tožnica živela sama. Zaradi tega bi tožena stranka morala izvesti ugotovitveni postopek z natančnejšim ugotavljanjem dejanskega stanja, ki bi ga morala preveriti tudi s pomočjo informacij o stanju v izvorni državi. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da tožena stranka nima prav, ko materialnopravno utemeljuje, da je tožnica tekom postopka navajala zgolj okoliščine, ki pomenijo očitno neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito.

17. Tožena stranka v izpodbijani odločbi še ugotavlja, da v konkretni zadevi ni mogoče zaključiti, da bi tožnici ob vrnitvi grozila resna škoda in da morata biti tako strah pred preganjanjem kot tveganje izpostavljenosti resni škodi individualno utemeljena, česar pa zgolj iz izjav tožnice po presoji sodišča še ni mogoče sklepati, saj v tej zvezi zgolj ponavlja, da njenih izjav ne sprejema, saj zanje ni predložila nobenih dokazil niti verjetnih razlogov. Sklicevanje tožene stranke na odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-1970/08 z dne 2. 4. 2009 in št. U-I-292/09 z dne 20. 10. 2011 glede presoje tožničine verodostojnosti pa v konkretnem primeru ni primerno. Iz odločbe Up-1970/08 z dne 2. 4. 2009 namreč izhaja tudi, da organ splošno verodostojnost prosilca ugotavlja na podlagi okoliščin iz tedaj veljavnega 55. člena ZMZ (četrta do deseta alineja, dvanajsta, petnajsta in šestnajsta alineja 55. člena ZMZ, razlogi v zvezi z zavrnitvijo prošnje v pospešenem postopku). Vendar zgolj ugotovitev zavajanja ali zlorabe postopka sama po sebi še ne pomeni avtomatične zavrnitve prošnje, ne da bi pristojni organ ugotavljal razloge za takšno prosilčevo ravnanje (10. točka obrazložitve). Prav tako ni primerno njeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-292(09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011, iz katere izhaja, da mora pristojni organ v vsakem konkretnem primeru s pomočjo metod razlage pojem (ne)verodostojnosti napolniti z vsebino ter nato ugotoviti, ali v konkretni zadevi obstajajo okoliščine, ki ustrezajo navedenemu pojmu. Ugotovitev splošne verodostojnosti mora biti vselej rezultat celovite presoje izjav in ravnanja prosilca pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite (16. točka obrazložitve). V navedenih ustavnih odločbah namreč ni podlage za zaključek tožene stranke, ki je tožničino neverodostojnost vezala zgolj na dejstvo, da razlogov, ki jih je navedla na osebnem razgovoru, ni omenila tudi ob vložitvi prošnje. Prav nasprotno. Ustavno sodišče je večkrat zapisalo, da je (ne)verodostojnost prosilca potrebno ugotavljati upoštevaje vse okoliščine, izjave in ravnanja prosilca, kar pa tožena stranka v konkretnem primeru ni storila.

18. V zvezi z navedenim materialno-pravnim okvirom so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, zato se je v tem delu ne da preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V ponovljenem postopku se bo morala tožena stranka opredeliti tudi do navedenih trditev tožnice v smislu pravilne uporabe materialnega prava glede preganjanja zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini v zvezi z njenimi posebnimi okoliščinami.

19. Če bo tožena stranka ocenila, da navedbe tožnice lahko pomenijo podlago preganjanja v povezavi z dejanji, ki jih tožnica navaja, bo morala slediti 23. členu ZMZ-1 in pridobiti informacije o izvorni državi, še zlasti v zvezi z vprašanjem, ali so lahko ženske preganjane s strani moških (bivših) družinskih članov v okolju, iz katerega tožnica prihaja, delovanje sodnega sistema ter položaj ogroženih žensk in možnosti za pridobitev pomoči in podpore žrtvam družinskega nasilja v Azerbajdžanu. Šele po tako izvedenem ugotovitvenem postopku pride lahko na vrsto še vprašanje, ali bi tožnica učinkovito lahko poiskala pomoč pri državnih organih.