Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik opravil štiri nakupe grafik v skupni vrednosti 37.700,00 EUR brez DDV. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je šlo za več zaporednih nabav, katerih namen je bil vizualno osvežiti prostore toženke in z likovno opremo prispevati k boljšemu počutju zaposlenih. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da takšnih nakupov ni mogoče uvrstiti med tekoče posle v smislu tretjega odstavka 22. člena ZRTVS-1B. Pri tem sicer ni odločilno, ali bi bilo mogoče posamezen nakup v običajnih razmerah poslovanja opredeliti kot reden oziroma poslovno smiseln izdatek. Odločilno je, da je zakon v prehodnem obdobju poslovodne pristojnosti vršilca dolžnosti dodatno omejil z namenom posla: dovoljeni so bili le tekoči posli, ki so omogočali nemoteno delovanje A. in zagotavljali izpolnjevanje profesionalnih standardov na področju izvajanja radijske in televizijske dejavnosti. Nakup likovnih del za vizualno osvežitev prostorov in izboljšanje počutja zaposlenih s tema zakonskima namenoma nima takšne povezave, da bi ga bilo mogoče uvrstiti v tako omejeni krog poslov.
Ker je tožnik z navedenimi nakupi presegel z zakonom določene pristojnosti vršilca dolžnosti, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil s tem podan razlog za razrešitev zaradi ravnanja v nasprotju s predpisi iz 3. točke sedmega odstavka 21. člena ZRTVS-1 oziroma 3. alineje drugega odstavka 38. člena ZZ. Za zakonitost razrešitve zadošča že obstoj enega od razlogov, na katerih temelji sklep o razrešitvi.
Toženka je tožnika 3. 8. 2023 zakonito razrešila s funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja in ga z istim dnem odjavila iz obveznih zavarovanj, vendar mu pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala niti ni bila podana druga zakonska ali pogodbena podlaga, zaradi katere bi delovno razmerje z dnem razrešitve prenehalo. Sama odjava iz obveznih zavarovanj ni eden od načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi, določenih z ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožniku delovno razmerje dne 3. 8. 2023 prenehalo nezakonito.Ob upo61tevanju navedenih objektivnih okoli610din tudi po presoji prito7ebenega sodi610da nadaljevanja delovnega razmerja pri to7enki ni bilo mo7eno utemeljeno pri0dakovati. Sodi610de prve stopnje je zato pogodbo o zaposlitvi utemeljeno sodno razvezalo z dnem 3. 8. 2023, torej z dnem, ko je to7enka to7nika odjavila iz obveznih zavarovanj.
I.Prito7ebi se delno ugodi in se sodba sodi610da prve stopnje v 1. alineji III. to0dke izreka delno spremeni tako, da se kot sodba in sklep v celoti na novo glasi:
II."I. To7ba se zavr7ee v delu ugotovitve, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi 1t. ... z dne 18. 3. 2022 nezakonita.
III.II. To7eeci stranki delovno razmerje ni zakonito prenehalo z dnem 3. 8. 2023 z odjavo iz obveznih zavarovanj, temve0d istega dne na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.
III. To7beni zahtevek, da:
- je sklep to7ene stranke o razre61itvi to7e0de stranke z mesta v.d. generalnega direktorja A. z dne 3. 8. 2023 nezakonit in se razveljavi,
- je to7ena stranka dol7ena pla0dati to7e0di stranki 138.088,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki te0de od vlo7eitve to7be do pla0dila,
in podredni to7beni zahtevek, da:
- pogodba 61e naprej velja z vsemi pravicami in obveznostmi,
- je to7ena stranka dol7ena v roku 8 dni pozvati to7e0do stranko nazaj na delo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi,
- je to7ena stranka dol7ena pla0dati to7e0di stranki za obdobje od 4. 8. 2023 do vrnitve nazaj na delo ves dohodek iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi, ki je nezakonito prenehala, in sicer osnovno pla0do v 61. pla0dnem razredu v znesku 4.841,11 EUR za vsak dopolnjeni mesec, in sicer od 15. dne v mesecu za pretekli mesec od 4. 8. 2023 do vrnitve nazaj na delo, za morebiten del meseca pa sorazmerni znesek osnovne mese0dne pla0de v znesku 4.841,11 EUR, vse skupaj pove0dano za dodatek za delovno dobo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov od zapadlosti vsake pla0de do pla0dila,
se zavrne.
IV. Vsaka stranka krije svoje stro1ke postopka."
II.V preostalem se prito7eba zavrne in se potrdita nespremenjeni del sodbe in sklep sodi610da prve stopnje.
III.To7eeca stranka sama krije svoje stro1ke prito7be.
1.Sodi610de prve stopnje je sklenilo, da se to7ba zavr7ee v delu ugotovitve, da je izredna odpoved pogodbe o zaposliti 1t. ... z dne 18. 3. 2022 nezakonita (to0dka I izreka). Zavrnilo je to7beni zahtevek, da je sklep to7enke o razre61itvi to7e0de stranke z mesta v. d. generalnega direktorja A. z dne 3. 8. 2023 nezakonit in se razveljavi in da je to7enka dol7ena pla0dati to7niku 138.088,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki te0de od vlo7eitve to7be do pla0dila (to0dka II izreka). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da to7niku pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati, temve0d 1e naprej velja z vsemi pravicami in obveznostmi (1. alineja to0dke III izreka), da je to7enka dol7ena v roku 8 dni pozvati to7nika nazaj na delo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi (2. alineja to0dke III izreka) ter da je to7enka dol7ena pla0dati to7niku za obdobje od 4. 8. 2023 do vrnitve nazaj na delo ves dohodek iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi, ki je nezakonito prenehala, in sicer osnovno pla0do v 61. pla0dnem razredu v znesku 4.841,11 EUR za vsak dopolnjeni mesec, in sicer od 15. dne v mesecu za pretekli mesec od 4. 8. 2023 do vrnitve nazaj na delo, za morebiten del meseca pa sorazmerni znesek osnovne mese0dne pla0de v znesku 4.841,11 EUR, vse skupaj pove0dano za dodatek za delovno dobo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov od zapadlosti vsake pla0de do pla0dila (3. alineja to0dke III izreka). Odlo0dilo je, da vsaka stranka krije svoje stro1ke postopka (to0dka IV izreka).
2.To7nik se prito7eblja zoper sodbo in sklep v celoti in iz vseh prito7ebenih razlogov po prvem odstavku 338. 0d lena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane odlo0dbe tako, da se njegovemu to7benemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodi610du prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stro1kovno posledico. Sodi610du prve stopnje o0dita necelovito in pristransko dokazno oceno ter pomanjkljivo obrazlo7eitev. Navaja, da je njegove navedbe in dokaze relativiziralo, nekaterih klju0dnih dokazov ni izvedlo, navedbe to7enke pa je nekritično sprejemalo. Ker se ni opredelilo do njegovih bistvenih navedb, uveljavlja kr61itev 22. 0d lena Ustave RS in 6. 0d lena EK0cp ter bistveno kr61itev dolo0db postopka iz 14. to0dke drugega odstavka 339. 0d lena ZPP. Nasprotuje razlagi tretjega odstavka 22. 0d lena ZRTVS-1B in pravnega standarda "teko0dih poslov". Sodi610de ga je brez zakonske podlage zo7eilo na nujne posle. Poudarja, da gre za nedolo0den pravni standard, pri razlagi katerega se je oprl na mnenja notranjih strokovnih slu7eb in zunanjih pravnih strokovnjakov. Njegovih pristojnosti ni mogo0de obravnavati lo0deno od zakonskih, pogodbenih in drugih obveznosti, ki jih je bil kot zakoniti zastopnik dol7en izvr61evati. Pred postopkom razre61itve ga nobeden od pristojnih organov ni opozoril na prekora0ditev pristojnosti. Sodi610du o0dita tudi protislovnost, ker mu po eni strani o0dita neizvr61itev sklepa Sveta to7enke, po drugi pa izvr1evanje drugih sklepov in obveznosti 61teje za prekora0ditev pristojnosti. Glede neizvr61itve sklepa Sveta to7enke z dne 22. 6. 2023 navaja, da z njim ni bil seznanjen in da je bil v 0dasu o0ditane kr61itve na letnem dopustu. Za ravnanje namestnika B.B., ki je imel ustrezna pooblastila in je sam odlo0dal o odzivu na sklep, ne more odgovarjati. Njegova odgovornost za zakonitost poslovanja to7enke ne pomeni objektivne oziroma krivdne odgovornosti za ravnanja drugih zaposlenih. Poleg tega naj bi bil sklep zaradi pravil javnega naro0danja nezakonit in neizvr61ljiv. V zvezi z nakupom grafik v letu 2023 navaja, da je 1lo za obi0dajen posel manj61e vrednosti, predviden v finan0dnem na0drtu, ki je pomenil nadaljevanje projekta iz leta 2022 in to7enki ni povzročil 1kode. Sodi610de naj bi odlo0ditev nepravilno oprlo zgolj na presojo, da nakup ni bil nujen, ne da bi se opredelilo do njegovih navedb in dokazov o tem, zakaj je 1lo za teko0di posel. Tudi s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za nedolo0den 0das z C.C. po njegovem mnenju ni prekora0dil pristojnosti. C.C. je bil v zakonitem postopku izbran za delovno mesto, potreba po katerem je bila ugotovljena 7ee pred uveljavitvijo ZRTVS-1B in zajeta v kadrovskem na0drtu. Zaposlovanje pri javnem zavodu z okoli 2000 zaposlenimi pomeni obi0dajen teko0di posel, potrebnost konkretne zaposlitve za nemoteno delovanje informativnega programa pa naj bi potrjevale tudi zasli1ane pri0de, do katerih se sodi610de ni ustrezno opredelilo. Glede prodaje delnic D. poudarja, da je bila prodaja po ugotovitvah samega sodi610da gospodarna in da to7enki ni nastala 1koda. Ker je vrednost delnic padala, je bila 0dimprej61nja prodaja namenjena prepre0diti nadaljnjega zmanj61evanja premo7enja. Za prodajo je pridobil potrebna soglasja in ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Sodi610de naj bi napa0dno razlagalo sklep nadzornega sveta ter neutemeljeno zavrnilo zasli1anje njegovih 0dl anov o vsebini in namenu sklepa, s 0dem naj bi kr61ilo njegovo pravico do izvedbe dokaza. Nasprotuje tudi presoji glede trajanja delovnega razmerja in sodne razveze. Navaja, da je po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto generalnega direktorja kot vr61ilec dol7enosti 61e naprej opravljal ista dela in naloge, zato meni, da je obstajalo delovno razmerje za nedolo0den 0das. Sodi610de je pogodbo sodno razvezalo z dnem 3. 8. 2023 brez ustreznega predloga strank in brez izvedbe dokazov o mo7nosti nadaljevanja delovnega razmerja ter vi61ini denarnega povra0dila. Odlo0ditev o sodni razvezi tudi ni vsebovana v izreku sodbe, to7niku pa neutemeljeno ni bilo priznano denarno povra0dilo po 118. 0d lenu ZDR-1. Zato uveljavlja tudi, da gre za sodbo presene0denja in nasprotuje stro1kovni odlo0ditvi. Izpodbija 1e zakonitost postopka razre61itve in vro0danja dokumentov, v katerih so bili navedeni razlogi zanjo. Meni, da se za postopek razre61itve smiselno uporablja ZUP in da niso bili izpolnjeni pogoji za vro0danje z javnim naznanilom. To ni bilo objavljeno na portalu e-uprava, to7enka pa je vedela, da je bil najprej na dopustu in nato v bolni61kem stale7eu. Pred uporabo javnega naznanila bi morala iz0drpati druge mo7nosti vro0ditve. Poleg tega naj bi o takem na0dinu vro0danja odlo0dil predsednik Sveta sam, 0deprav bi moral o tem odlo0diti Svet kot kolektivni organ. Nasprotuje tudi uporabi poro0dila in izpovedi detektivke glede njegovega dejanskega prebivali10da. To7enka ni dokazala obsega njenega pooblastila za zbiranje podatkov, njene ugotovitve pa so temeljile zlasti na izjavah neidentificiranih sosedov. Poudarja, da je imel na naslovu prijavljeno stalno prebivali610de in je tam redno prejemal po61to, detektivka pa mu ni pustila obvestila o po61iljki. Meni, da bi morala to7enka pred vro0danjem z javnim naznanilom najprej poskusiti opraviti osebno vro0ditev po pravilih ZUP. Nazadnje nasprotuje stali610du, da je bil Svet to7enke pristojen za njegovo razre61itev. ZRTVS-1 in ZRTVS-1B mu tak61ne pristojnosti izrecno ne podeljujeta, v javnem sektorju pa je zaradi na0dela legalitete ni mogo0de vzpostaviti z analogno uporabo dolo0db o razre61itvi generalnega direktorja.
3.To7enka v odgovoru na prito7ebo prereka prito7ebne navedbe, predlaga zavrnitev prito7ebe in potrditev izpodbijane sodbe.
4.Prito7eba je delno utemeljena.
5.To7nik je po pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 3. 2022 opravljal delo generalnega direktorja A. oziroma od uveljavitve zakonske novele ZRTVS-1B v.d.generalnega direktorja. To7enka je 3. 8. 2023 sprejela sklep o razre61itvi to7nika. Tega dne je to7niku tudi prenehalo delovno razmerje pri to7enki na podlagi odjave iz obveznih zavarovanj. Iz dejanskih ugotovitev sodi610da prve stopnje izhaja, da je to7enka dne 30. 6. 2023 to7niku po detektivu na naslov njegovega prijavljenega stalnega prebivali610da (E.) vro0dala obvestilo - Seznanitev v.d.generalnega direktorja A. z razlogi za razre61itev ter pozivom na podajo izjave. Vročitev na tem naslovu ni bila opravljena, ker je detektivka ugotovila, da tožnik na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča oziroma na naslovu za vročanje dejansko ne prebiva. Toženka je vročanje tega obvestila nato opravila z javnim naznanilom preko oglasne deske dne 11. 7. 2023, štela je, da je pošiljka s fikcijo vročena dne 27. 7. 2023. Ker v roku 3 dni izjave s strani tožnika ni prejela, je dne 3. 8. 2023 sprejela sklep o razrešitvi in tožnika odjavila iz zavarovanj.
6.Pritožbeno sodišče v tem sporu odloča tretjič. S sklepom Pdp 244/2024 z dne 12. 6. 2024 je pritožbi toženke zoper delno sodbo in sklep delno ugodilo, delno sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. S sklepom Pdp 205/2025 z dne 24. 6. 2025 je izpodbijano delno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo stališča in napotke iz razveljavitvenega sklepa Pdp 205/2025.
7.Pritožba neutemeljeno očita, da sodba ni obrazložena v skladu s standardom iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS), ki opredeljuje ustavno načelo enakega varstva pravic, in 6. členom EKČP, ter da je posledično podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodbe v ključnih delih ni mogoče preizkusiti. Sodba je obrazložena z vsemi odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravilnimi pravnimi stališči in jo je mogoče v celoti preizkusiti. S tem v zvezi je tudi neutemeljen pritožbeni očitek, da sodba vsebuje notranja protislovja, torej, da naj bi bila obrazložitev sama s seboj v nasprotju oziroma v nasprotju z izrekom sodbe. Ta očitek pritožba podaja z neutemeljeno navedbo, da naj bi sodišče prve stopnje glede presoje tožnikovih kršitev arbitrarno prevzelo vlogo zakonodajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo pravni standard tekočih poslov iz tretjega odstavka 22. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1B), ki določa, da do imenovanja uprave opravlja svojo funkcijo generalni direktor kot vršilec dolžnosti. Funkcijo vršilca dolžnosti opravlja s pristojnostmi, ki jih je imel do uveljavitve tega zakona, pri čemer znotraj pristojnosti iz 22. člena zakona opravlja le tekoče posle, ki omogočajo nemoteno delovanje A. in zagotavljajo izpolnjevanje profesionalnih standardov na področju izvajanja radijske in televizijske dejavnosti.
Pritožba bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nadalje utemeljuje s tem, da sta ugotovitev o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja in odločitev o sodni razvezi vsebovani le v razlogih sodbe, zaradi česar naj izrek ne bi odražal celotne odločitve sodišča prve stopnje oziroma naj bi bil z razlogi sodbe v nasprotju. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 163/2018 namreč ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni samostojen predmet odločitve v izreku sodbe. Predmet odločitve je obstoj oziroma trajanje delovnega razmerja in pravice, ki iz njega izvirajo.
Ker pa je tožnik z navedenim zahtevkom, oblikovanim skladno s starejšo sodno prakso, po vsebini uveljavljal nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, bi moralo sodišče prve stopnje svojo ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje 3. 8. 2023 zaradi odjave iz obveznih zavarovanj prenehalo nezakonito, ter odločitev o njegovem sodnem prenehanju po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) z istim dnem ustrezno izraziti tudi v izreku sodbe. Opustitev takšne odločitve v izreku pa v obravnavanem primeru ne povzroča njegove nejasnosti ali takšnega nasprotja med izrekom in razlogi sodbe, ki bi onemogočalo njen pritožbeni preizkus. Iz razlogov sodbe je namreč jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonito prenehanje delovnega razmerja 3. 8. 2023, nato pa zaradi izpolnjenih pogojev iz 118. člena ZDR-1 pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z istim dnem. S tem je skladna zavrnitev zahtevka iz prve alineje III. točke izreka, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati, temveč še naprej velja z vsemi pravicami in obveznostmi. Vsebina sprejete odločitve je zato kljub navedeni pomanjkljivosti dovolj jasno razvidna in omogoča njen pritožbeni preizkus.
Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožniku delovno razmerje 3. 8. 2023 prenehalo nezakonito, in da so hkrati izpolnjeni pogoji za njegovo sodno prenehanje z istim dnem, je pritožbeno sodišče odločitev v tem delu spremenilo tako, da je navedeni materialnopravni zaključek ustrezno izrazilo tudi v izreku. Upoštevaje sodno prakso Vrhovnega sodišča glede oblikovanja izrekov je zato izrecno ugotovilo, da tožniku delovno razmerje 3. 8. 2023 ni zakonito prenehalo z odjavo iz obveznih zavarovanj, temveč je na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prenehalo z istim dnem. S tem je jasno določeno tudi trajanje delovnega razmerja, za kar se zavzema pritožba, ne da bi se spremenil datum njegovega prenehanja, saj je bilo delovno razmerje sodno razvezano z dnem tožnikove razrešitve s funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja.
Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje selektivno in enostransko dokazno oceno. Splošne navedbe, da naj bi bilo sodišče že vnaprej odločeno tožnikove zahtevke zavrniti, zato naj bi njegove argumente in njemu koristne dokaze relativiziralo oziroma marginaliziralo, navedbe toženke pa sprejemalo brez ustrezne kritične presoje, same zase ne izkazujejo niti kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP niti zatrjevanih kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe. Prav tako takšne presoje ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na načeli in favorem laboratoris in in favorem contractus. Navedeni načeli ne vzpostavljata dokaznega pravila, po katerem bi moralo sodišče ob nasprotujočih si navedbah in dokazih dejansko stanje ugotavljati v korist delavca, niti ne vplivata na dokazni standard oziroma način dokazne ocene po 8. členu ZPP. Za presojo navedenega pritožbenega očitka je poleg tega bistveno, da je že očitek v zvezi z nakupom grafik (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) predstavljal samostojen in zadosten razlog za tožnikovo razrešitev. Pritožbeno sodišče je presojo sodišča prve stopnje o obstoju tega razrešitvenega razloga potrdilo, zato za odločitev ni bilo treba presojati, ali so bili utemeljeni tudi preostali razlogi, navedeni v sklepu o razrešitvi. Posledično na pravilnost odločitve ne morejo vplivati pritožbene navedbe o domnevno pomanjkljivi dokazni oceni, neizvedbi posameznih dokazov ali neopredelitvi do posameznih navedb, kolikor se nanašajo izključno na druge razloge za razrešitev. Ker ta vprašanja ob ugotovljenem samostojnem in zadostnem razlogu za razrešitev niso več odločilna, se pritožbenemu sodišču do njih ni treba posebej opredeljevati (prvi odstavek 360. člena ZPP). Sicer pa dejstvo, da se pritožnik ne strinja z dokazno oceno in da dokaze interpretira drugače, kot jih je ocenilo sodišče prve stopnje, ne pomeni, da je dokazna ocena selektivna ali obremenjena s kršitvami postopka. Pritožba s tem ne uveljavlja procesnih kršitev, temveč dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa glede na prepričljive in logične zaključke prvostopenjskega sodišča ne more biti uspešno.
Pritožba neutemeljeno vztraja, da je sklep o razrešitvi nezakonit zaradi nepravilnosti pri vročanju seznanitve z razlogi za razrešitev in poziva k podaji izjave. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da je toženka tožniku pred odločitvijo o razrešitvi na ustrezen način omogočila seznanitev z razlogi zanjo in podajo izjave ter da zatrjevane nepravilnosti pri vročanju niso podane.
Pritožba zmotno izhaja iz stališča, da bi morala toženka pri vročanju seznanitve z razlogi za razrešitev neposredno oziroma v celoti uporabiti določbe ZUP in da bi bila zato vročitev z javnim naznanilom veljavna le ob kumulativni objavi sporočila na oglasni deski in enotnem državnem portalu e-Uprava. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, niti Zakon o zavodih (ZZ) niti ZRTVS‑1 oziroma notranji akti toženke za postopek razrešitve ne določajo uporabe ZUP niti ne vsebujejo posebnih pravil o načinu vročanja. Dejstvo, da 38. člen ZZ direktorju pred razrešitvijo zagotavlja pravico, da se seznani z razlogi za razrešitev in se o njih izjavi, samo po sebi ne pomeni, da se postopek razrešitve vodi po pravilih upravnega postopka.
Glede na pravno naravo razmerja med strankama in dejstvo, da je bila tožnikova funkcija neposredno povezana z njegovim delovnopravnim položajem, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz pravil vročanja, ki veljajo v delovnem razmerju, ob smiselni uporabi pravil pravdnega postopka, kjer je to potrebno. Na uporabo teh pravil je pritožbeno sodišče opozorilo že v predhodnem razveljavitvenem sklepu. Tudi 88. člen ZDR-1 kot možne načine vročanja določa osebno vročitev v prostorih delodajalca, vročitev s priporočeno pošiljko s povratnico in objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu.
Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da 88. člen ZDR-1 neposredno ureja vročanje redne in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obravnavano pisanje pa ni bilo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar to ne pomeni, da bi bilo treba zato neposredno uporabiti 96.a člen ZUP. Ker posebni zakon in notranji akti toženke načina vročanja v postopku razrešitve ne urejajo, je treba pravila o vročanju uporabiti smiselno, glede na njihov namen, ki je naslovniku zagotoviti razumno možnost seznanitve s pisanjem in uresničitve pravice do izjave. Zato okoliščina, da sporočilo o vročanju ni bilo objavljeno tudi na portalu e-Uprava, sama po sebi ne povzroči nezakonitosti postopka razrešitve. Zahteva iz 96.a člena ZUP po kumulativni objavi na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu je sestavni del formalnega sistema vročanja po ZUP; ker ta zakon za obravnavani postopek ni neposredno veljal, posamezne formalne zahteve navedene določbe ni mogoče prenesti vanj neodvisno od pravnega režima, katerega del so. Pritožbeno sklicevanje na neobjavo na e-Upravi zato ni utemeljeno. Pritožba prav na tej okoliščini gradi bistveni del svojega očitka o nepravilnosti javnega naznanila.
Neutemeljene so tudi obširne pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da v času poskusa vročanja dejansko ni prebival na naslovu E. Pritožbeno sodišče je že v sklepu Pdp 244/2024 poudarilo, da je za presojo pravilnosti osebnega vročanja bistveno dejansko bivanje naslovnika na naslovu, na katerem se vročitev opravlja. Formalna prijava stalnega prebivališča oziroma določitev naslova za vročanje zato ni sama po sebi odločilna. Dejanskega prebivališča ne opredeljuje zgolj formalna prijava, temveč obstoj tesnejših in trajnejših povezav posameznika z določenim krajem oziroma naslovom ter okoliščina, da je tam središče njegovih življenjskih interesov in aktivnosti. V predhodnem razveljavitvenem sklepu je bilo sodišču prve stopnje zato izrecno naloženo, naj na podlagi celovite presoje izvedenih dokazov ponovno ugotovi, ali je tožnik v relevantnem času na navedenem naslovu dejansko prebival.
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tem napotkom sledilo. Svojega zaključka ni oprlo zgolj na podatek iz poročila detektivke, da so sosedje povedali, da tožnik na naslovu ne prebiva, kot skuša prikazati pritožba, temveč je presodilo celoto ugotovljenih okoliščin. Ob poskusu vročitve 30. 6. 2023 je bilo ugotovljeno, da se na naslovu nahaja samostojna hiša, dostop do katere je bil deloma oviran z gradbenimi odpadki, da na objektu ni bilo urejenega hišnega predalčnika in da se na trkanje ni nihče odzval. Detektivka je skozi steklena vrata in okna zaznala, da je notranjost objekta nebivalna in da je objekt v fazi gradnje oziroma prenove, kar je dokumentirala tudi s fotografijami. Pri poizvedbah v okolici je bilo ugotovljeno, da sosedje tožnika poznajo in vedo, da je hišo kupil, vendar so povedali, da v njej ne prebiva; z nadaljnjimi poizvedbami pa njegovega dejanskega naslova ni bilo mogoče ugotoviti.
Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je detektivka tožnika na navedenem naslovu označila za "neznanega" zgolj na podlagi bežnih in nepreverljivih izjav neimenovanih sosedov. Ugotovitev, pomembna za odločitev, ni bila, ali sosedje tožnika poznajo, temveč ali je na tem naslovu dejansko prebival. Dejstvo, da so ga sosedje poznali kot medijsko osebnost oziroma kot lastnika nepremičnine, zato ne nasprotuje ugotovitvi, da tam ni živel. Prav tako občasno prihajanje na nepremičnino oziroma povezanost z njo še ne pomeni dejanskega prebivanja na tem naslovu.
Pritožba neuspešno izpodbija dokazno vrednost ugotovitev detektivke tudi zato, ker osebe, pri katerih je opravila poizvedbe, v poročilu niso navedene z imenom in priimkom. Njihove izjave niso bile edini niti samostojen dokaz odločilnega dejstva, da tožnik na naslovu stalnega prebivališča ne biva. Predmet dokazne ocene sta bila poročilo detektivke in njena izpoved, ki ju je sodišče prve stopnje presojalo skupaj z njenimi neposrednimi zaznavami stanja nepremičnine, fotografijami ter drugimi izvedenimi dokazi. Pritožbeni očitek, da gre zato za nedovoljen oziroma dokazno neuporaben dokaz, nima podlage v določbah ZPP. Pravdni postopek ne pozna dokaznega pravila, po katerem bi bila izpoved priče o tem, kar so ji povedale druge osebe, že iz tega razloga nedopusten dokaz. Vprašanje neposrednosti vira vpliva na dokazno težo takšnega dokaza, ki jo sodišče oceni v okviru načela proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP, ne pa na njegovo dopustnost.
Neutemeljen je tudi sklicevanje na kršitev načela kontradiktornosti in 22. člena Ustave, ker sosedje niso bili identificirani in jih tožnik zato ni mogel zaslišati. Tožniku je bila omogočena kontradiktorna obravnava dokaza, na katerega se je oprlo sodišče: seznanjen je bil s poročilom detektivke, detektivka je bila v postopku zaslišana, tožnik pa je imel možnost izpodbijati njene ugotovitve, ji postavljati vprašanja ter predlagati nasprotne dokaze (lahko bi npr. predlagal zaslišanje sosedov, ki bi potrdili njegove navedbe, vendar se za to ni odločil). Pravica do izjave tožniku ni bila kršena, pritožbeno sodišče pa tudi v tem delu sprejema pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje in v njo ne dvomi.
Prav tako ni odločilna pritožbena navedba, da naj detektivka za ugotavljanje dejanskega prebivališča ne bi imela posebnega pooblastila, temveč naj bi bila pooblaščena le za vročitev pisanja. Po takrat veljavnem tretjem odstavku 26. člena ZDD-1 je bilo detektiva mogoče pooblastiti za vročanje pisemskih in drugih pošiljk naslovnikom. Preveritev, ali se naslovnik nahaja oziroma prebiva na naslovu, na katerem naj bi bila opravljena osebna vročitev, je bila v konkretnem primeru neposredno povezana z izvrševanjem naloge vročanja. Detektivka ni odločala o pravnem učinku vročitve niti o tem, ali so izpolnjeni pogoji za nadaljnji način vročanja; zabeležila je okoliščine, ki jih je ugotovila pri poskusu vročitve. Pravne posledice teh dejstev je nato presojala toženka, v tem sporu pa njihovo pravilnost presoja sodišče. Pritožba zato neutemeljeno pripisuje odločilen pomen vprašanju obsega pooblastila detektivke. Tudi če njena naloga ni obsegala samostojnega detektivskega poizvedovanja o tožnikovem prebivališču, to ne pomeni, da sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja ne bi smelo upoštevati njenih neposrednih zaznav in okoliščin, ki jih je ugotovila ob poskusu vročitve. V pravdnem postopku namreč sodišče samo ugotavlja odločilna dejstva na podlagi izvedenih dokazov; ni vezano na pravno oceno, ki jo je tem okoliščinam ob njihovem nastanku pripisala detektivka.
Na drugačno presojo ne vpliva niti pritožbeno poudarjanje, da je bila na naslovu najdena pošta, naslovljena na tožnika, in da so mu bila na ta naslov v preteklosti uspešno vročena druga pisanja, tudi pisanja toženke. Naslov za prejemanje pošte in kraj dejanskega prebivanja nista nujno ista. Dejstvo, da je tožnik določeno pošto na tem naslovu prejemal oziroma prevzemal, je indic njegove povezanosti z naslovom, ne dokazuje pa samo zase, da je tam v relevantnem obdobju tudi dejansko prebival. Sodišče prve stopnje je moralo ta indic oceniti skupaj z drugimi dokazi, kar je tudi storilo. Pritožba z izpostavljanjem posameznega dokaza ne omaje dokaznega zaključka, ki temelji na celoviti dokazni oceni.
Enako velja za formalno prijavljeno stalno prebivališče. Podatek iz registra je pomemben dokaz o prijavljenem prebivališču, vendar v tem sporu ni bilo odločilno, kje je imel tožnik stalno prebivališče prijavljeno, temveč kje je dejansko prebival. Že v predhodnem razveljavitvenem sklepu Pdp 244/2024 je bilo pojasnjeno, da ima za presojo pravilnosti osebne vročitve dejansko prebivališče prednost pred formalnim naslovom. Zato ni mogoče slediti pritožbeni tezi, da naj bi že podatek o prijavljenem stalnem prebivališču preprečeval dokazovanje, da naslovnik tam dejansko ni prebival.
Neutemeljen je nadalje očitek, da bi morala detektivka ob prvem neuspešnem poskusu vročitve na vratih pustiti obvestilo o tem, kje je mogoče pisanje prevzeti. Takšno ravnanje bi bilo potrebno ob predpostavki, da gre za naslov, na katerem naslovnik dejansko prebiva, vendar ga ob poskusu osebne vročitve ni bilo mogoče najti. V obravnavanem primeru pa je bilo ugotovljeno drugače: tožnik na tem naslovu dejansko ni prebival. Fikcije osebne vročitve pa ni mogoče vzpostaviti na naslovu, na katerem naslovnik ne živi, saj bi bilo takšno vročanje v nasprotju z njegovim temeljnim namenom - zagotoviti naslovniku realno možnost seznanitve s pisanjem. Prav to je bilo eno od materialnopravnih izhodišč predhodnega razveljavitvenega sklepa.
1.Ob ugotovitvi, da tožnik na edinem toženki znanem naslovu za vročanje dejansko ni prebival in da njegovega drugega naslova kljub opravljenim poizvedbam ni bilo mogoče ugotoviti, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da vročitev z objavo na oglasnem mestu toženke ni bila v nasprotju s pravili, ki jih je treba smiselno uporabiti za vročanje v obravnavanem postopku. Drugačna razlaga bi pripeljala do nevzdržnega položaja, v katerem delodajalec pisanja ne bi mogel veljavno vročiti niti na naslovu, za katerega ve, da delavec na njem dejansko ne prebiva, niti na drug način, čeprav drugega dejanskega naslova kljub opravljenim poizvedbam ni mogoče ugotoviti.
2.Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da bi morala toženka z vročanjem počakati do tožnikove vrnitve z letnega dopusta oziroma pozneje z bolniškega staleža. Pravica direktorja iz tretjega odstavka 38. člena ZZ, da se pred razrešitvijo seznani z razlogi in se o njih izjavi, ne pomeni obveznosti pristojnega organa, da z začetkom oziroma nadaljevanjem postopka razrešitve čaka na njegovo vrnitev na delo, če mu je mogoče pravico do izjave zagotoviti na drug ustrezen način. Tožnikova odsotnost z dela je bila razlog, da osebna vročitev v prostorih delodajalca ni bila mogoča, ni pa ustvarjala ovire za vročanje na drug zakonit način.
3.Pritožba tudi neutemeljeno problematizira čas, v katerem je detektivka 30. 6. 2023 opravila posamezna dejanja, in dejstvo, da je istega dne pozneje poskusila vročitev še na naslovu tožnikovih staršev. Pritožba iz tega sklepa, da v razpoložljivem času objektivno ni mogla opraviti vseh poizvedb, navedenih v poročilu. Vendar zgolj časovno zaporedje obeh poskusov vročitve ne dokazuje, da ugotovitve iz poročila niso resnične. Sodišče prve stopnje je o načinu opravljanja vročitve in poizvedb detektivko neposredno zaslišalo ter njeno izpoved dokazno ocenilo. Pritožba ne izkaže notranjega nasprotja ali objektivne nemožnosti, zaradi katere bi bila takšna dokazna ocena nelogična ali izkustveno nesprejemljiva.
4.Pritožba nazadnje neutemeljeno zatrjuje, da je bil tožnik zaradi izbranega načina vročanja prikrajšan za pravico do izjave iz 38. člena ZZ. Ta določba pristojnemu organu nalaga, da direktorja pred sprejemom sklepa seznani z razlogi za razrešitev in mu da možnost, da se o njih izjavi. Ne zagotavlja pa, da mora direktor pisanje tudi dejansko prevzeti, če mu je pristojni organ ob upoštevanju konkretnih okoliščin zagotovil ustrezen način seznanitve. Toženka je najprej poskusila osebno vročitev na naslovu, ki ga je imel tožnik prijavljenega in ga je sama poznala, po ugotovitvi, da tam dejansko ne prebiva in da drugega njegovega naslova kljub poizvedbam ni mogoče ugotoviti, pa je sporočilo o vročanju objavila na oglasni deski in na spletni strani toženke. Ob vseh navedenih okoliščinah pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da način vročanja tožniku ni odvzel možnosti seznanitve z razlogi za razrešitev in podaje izjave na način, zaradi katerega bi bil sklep o razrešitvi nezakonit. Pritožbene navedbe glede vročanja, ravnanja in pooblastil detektivke ter dokazne ocene njenih ugotovitev zato niso utemeljene.
5.Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe o nepristojnosti Sveta A. za razrešitev tožnika ter sklicevanje na načelo legalitete iz 153. člena URS. ZRTVS‑1B je namreč spremenil organizacijsko strukturo toženke tako, da je novi Svet prevzel naloge dotedanjega Programskega in Nadzornega sveta, uprava pa naloge generalnega direktorja. Po tretjem odstavku 22. člena ZRTVS-1B je dotedanji generalni direktor do imenovanja uprave opravljal svojo funkcijo kot vršilec dolžnosti. Zakon sicer ni izrecno uredil organa, pristojnega za njegovo predčasno razrešitev, vendar iz tega ni mogoče sklepati, da vršilca dolžnosti pred imenovanjem uprave sploh ne bi bilo mogoče razrešiti. Takšna razlaga bi bila v nasprotju z namenom zakonske ureditve in položajem vršilca dolžnosti kot poslovodne osebe.
6.Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je treba glede pristojnosti za razrešitev smiselno uporabiti zakonske določbe o organu, ki je po novi ureditvi pristojen za imenovanje in razrešitev članov uprave. Svet je bil zato ob smiselni uporabi 9. točke prvega odstavka 16. člena ZRTVS-1 pristojen tudi za razrešitev tožnika kot vršilca dolžnosti generalnega direktorja.
7.Glede vsebinske utemeljenosti razrešitve pritožba neutemeljeno izpodbija presojo sodišča prve stopnje, da je bil podan zakonski razlog za tožnikovo razrešitev. Po tretjem odstavku 22. člena ZRTVS-1B je tožnik kot vršilec dolžnosti generalnega direktorja do imenovanja uprave opravljal funkcijo s pristojnostmi, ki jih je imel generalni direktor do uveljavitve novele, vendar je lahko znotraj teh pristojnosti opravljal le tekoče posle, ki so omogočali nemoteno delovanje A. in zagotavljali izpolnjevanje profesionalnih standardov na področju izvajanja radijske in televizijske dejavnosti. Gre za zakonsko omejitev poslovodnih pristojnosti vršilca dolžnosti, ki je veljala neposredno na podlagi zakona.
8.Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da navedena določba razlikuje med siceršnjimi pristojnostmi generalnega direktorja in ožjim obsegom poslov, ki jih je v prehodnem obdobju smel opravljati kot vršilec dolžnosti. Takšno razlago potrjuje tudi Ustavno sodišče, ki je v sklepu U-I-479/22-63 z dne 26. 5. 2023 pri presoji posledic prehodne ureditve izrecno izhajalo iz tega, da se v tem obdobju lahko vodijo le tekoči, ne pa vsi redni posli (11. točka). Glede na to pritožba neutemeljeno navaja, da zakon ne definira jasno mej dopustnega ravnanja, zaradi česar posledično tožniku kot vršilcu dolžnosti ni mogoče očitati, da je te, povsem nedoločljive meje, prekoračil.
9.Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik opravil štiri nakupe grafik v skupni vrednosti 37.700,00 EUR brez DDV. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je šlo za več zaporednih nabav, katerih namen je bil vizualno osvežiti prostore toženke in z likovno opremo prispevati k boljšemu počutju zaposlenih.
10.Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da takšnih nakupov ni mogoče uvrstiti med tekoče posle v smislu tretjega odstavka 22. člena ZRTVS-1B. Pri tem sicer ni odločilno, ali bi bilo mogoče posamezen nakup v običajnih razmerah poslovanja opredeliti kot reden oziroma poslovno smiseln izdatek. Odločilno je, da je zakon v prehodnem obdobju poslovodne pristojnosti vršilca dolžnosti dodatno omejil z namenom posla: dovoljeni so bili le tekoči posli, ki so omogočali nemoteno delovanje A. in zagotavljali izpolnjevanje profesionalnih standardov na področju izvajanja radijske in televizijske dejavnosti. Nakup likovnih del za vizualno osvežitev prostorov in izboljšanje počutja zaposlenih s tema zakonskima namenoma nima takšne povezave, da bi ga bilo mogoče uvrstiti v tako omejeni krog poslov.
11.Na drugačno presojo ne vpliva pritožbeno sklicevanje, da so bila za nakup zagotovljena sredstva v finančnem načrtu. Obstoj finančnega kritja odgovarja na vprašanje, ali so bila sredstva za določen namen načrtovana, ne pa na vprašanje obsega zakonskih pristojnosti vršilca dolžnosti. Finančni načrt ni mogel razširiti pristojnosti, ki jih je neposredno in kogentno omejil tretji odstavek 22. člena ZRTVS-1B. Zaradi vsega navedenega ni pravno odločilno stališče pritožbe, da je šlo za nakup, ki je običajen za javni zavod te velikosti in pomena, da pri tem ni nastala nobena škoda za toženko ter da je šlo za posel manjše vrednosti, ki ni v ničemer vplival na stabilnost finančnega poslovanja toženke.
12.Glede na navedeno tudi ne morejo biti utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče nima potrebnega strokovnega znanja, da bi lahko samo presojalo, katere poslovne odločitve toženke oziroma njenega vodstva so bile potrebne oziroma smotrne za nemoteno delovanje in zadovoljevanje profesionalnih standardov ter da je prezrlo neločljivo povezanost pristojnosti tožnika z obveznostmi, ki jih je imel po zakonu, na podlagi internih aktov in sklepov organov toženke ali lastne pogodbe o zaposlitvi. Prav tako niso odločilne pritožbene navedbe, da je tožnik od uveljavitve zakona ravnal v skladu s pravnimi stališči in nasveti strokovnih služb.
13.Ker je tožnik z navedenimi nakupi presegel z zakonom določene pristojnosti vršilca dolžnosti, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil s tem podan razlog za razrešitev zaradi ravnanja v nasprotju s predpisi iz 3. točke sedmega odstavka 21. člena ZRTVS-1 oziroma 3. alineje drugega odstavka 38. člena ZZ. Za zakonitost razrešitve zadošča že obstoj enega od razlogov, na katerih temelji sklep o razrešitvi. S tem v zvezi ni odločilno pritožbeno vztrajanje, da nobeden od pristojnih organov toženke, prej programski in nadzorni svet, kasneje pa Svet A., tožnika ni opozoril, da naj bi prekoračil svoje zakonske pristojnosti oziroma si napačno razlagal pojem tekočih poslov. To na presojo ravnanja tožnika ne vpliva.
14.Ker že navedena kršitev samostojno utemeljuje zakonitost razrešitve, se pritožbenemu sodišču ni treba opredeljevati do obsežnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na preostale očitane kršitve, to je neizvršitev sklepa Sveta z dne 22. 6. 2023, zaposlitev C.C. in prodajo delnic družbe D. Presoja teh razlogov namreč ne more vplivati na odločitev o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa o razrešitvi.
15.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa o razrešitvi ter posledični odškodninski zahtevek.
16.Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je tožnik po prenehanju mandata generalnega direktorja dejansko nadaljeval z opravljanjem istega dela in da je zato na podlagi 18. oziroma 56. člena ZDR-1 nastalo oziroma se transformiralo novo delovno razmerje, katerega obstoj ni bil več vezan na mandat oz. poslovodno funkcijo. Pravne posledice prenehanja mandata generalnega direktorja in njegovega nadaljnjega položaja je namreč neposredno uredil ZRTVS-1B. Prvi in tretji odstavek 22. člena tega zakona je treba razlagati povezano. Po prvem odstavku je z uveljavitvijo novele prenehal mandat generalnega direktorja, hkrati pa je zakon v tretjem odstavku določil, da dotedanji generalni direktor "do imenovanja uprave opravlja svojo funkcijo kot vršilec dolžnosti". Zakon je tako sam zagotovil kontinuiteto opravljanja poslovodne funkcije v prehodnem obdobju. Tožnik po uveljavitvi ZRTVS-1B funkcije generalnega direktorja torej ni več opravljal na podlagi prejšnjega mandata, temveč je na podlagi zakona ex lege nadaljeval njeno opravljanje kot vršilec dolžnosti generalnega direktorja.
17.Navedena zakonska sprememba statusnopravnega položaja sama po sebi ni zahtevala sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v prehodnem obdobju nadaljeval delovno razmerje v okviru obstoječe pogodbe o zaposlitvi, katere izvajanje je glede funkcije, obsega pristojnosti in trajanja prehodnega položaja neposredno modificiral zakon. Zato nadaljevanja dela po 28. 12. 2022 ni mogoče obravnavati kot dejanskega nadaljevanja dela po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki bi lahko povzročilo posledice iz 56. člena ZDR-1. Tožnik je delo nadaljeval zato, ker mu je ZRTVS-1B neposredno naložil nadaljnje opravljanje poslovodne funkcije v položaju vršilca dolžnosti. Za uporabo pravil o transformaciji delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas zato ni podlage.
18.Pri presoji prenehanja tožnikovega delovnega razmerja pa je treba razlikovati med njegovim statusnopravnim položajem in delovnim razmerjem. Mandat oziroma poslovodna funkcija in delovno razmerje sta kljub medsebojni povezanosti samostojna pravna instituta, ki temeljita na različnih pravnih podlagah. Prenehanje mandata oziroma razrešitev s poslovodne funkcije zato sama po sebi še ne povzroči tudi prenehanja pogodbe o zaposlitvi, če takšna posledica ni določena z zakonom ali dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi.
19.Pri poslovodni osebi lahko stranki na podlagi 73. člena ZDR-1 prenehanje pogodbe o zaposlitvi uredita drugače in se med drugim dogovorita, da pogodba samodejno preneha s prenehanjem mandata oz. tudi ob predčasni razrešitvi s poslovodne funkcije. Takšnega dogovora v obravnavanem primeru ni bilo. Tožnikova pogodba o zaposlitvi namreč tovrstne določbe ne vsebuje, takšnega pravnega učinka pa ne določa niti ZRTVS-1B. Tretji odstavek 22. člena tega zakona določa, da generalni direktor funkcijo vršilca dolžnosti opravlja "do imenovanja uprave", ne določa pa, da mu v primeru predčasne razrešitve s te funkcije hkrati preneha tudi delovno razmerje.
20.Takšno presojo podpira tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS.
21.Vrhovno sodišče je v zadevi VIII Ips 212/2015 poudarilo, da se poslovodna oseba in delodajalec lahko dogovorita, da pogodba o zaposlitvi preneha tudi pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena, na primer ob predčasni razrešitvi, vendar mora biti takšna posledica pogodbeno dogovorjena. Če ni, predčasna razrešitev sama po sebi ne povzroči prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Okoliščina, da razrešena oseba zaradi prenehanja funkcije ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje poslovodnega dela, lahko predstavlja podlago za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na enega od načinov, določenih z ZDR-1, ne povzroči pa njenega avtomatičnega prenehanja.
22.Prav takšen je položaj v obravnavani zadevi. Toženka je tožnika 3. 8. 2023 zakonito razrešila s funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja in ga z istim dnem odjavila iz obveznih zavarovanj, vendar mu pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala niti ni bila podana druga zakonska ali pogodbena podlaga, zaradi katere bi delovno razmerje z dnem razrešitve prenehalo. Sama odjava iz obveznih zavarovanj ni eden od načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi, določenih z ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožniku delovno razmerje dne 3. 8. 2023 prenehalo nezakonito.
23.Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da tožniku ni znano, da bi toženka predlagala sodno razvezo. Toženka je namreč v drugi pripravljalni vlogi z dne 26. 2. 2024 navedla, da je zahtevek tožnika za reintegracijo neutemeljen, saj ga ni več mogoče zaposliti kot v. d. generalnega direktorja, ker ta organ z imenovanjem uprave ne obstaja več. Tudi v primeru nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja bi po stališču toženke delovno razmerje lahko trajalo najdlje do 16. 8. 2023, ko je bila imenovana nova uprava, pri čemer je toženka navedla, da ima sodišče za takšno odločitev podlago v 118. členu ZDR-1. Nasprotovanje reintegraciji s sklicevanjem na 118. člen ZDR-1 je mogoče jasno razumeti kot predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa pritožba tudi zmotno meni, da bi morala toženka ob podaji predloga za sodno razvezo predlagati datum sodne razveze in višino denarnega povračila. Denarno povračilo namesto reintegracije lahko uveljavlja le delavec. Pritožba torej zmotno meni, da gre za sodbo presenečenja, saj mora stranka računati s tem, da lahko sodišče sledi pravnim stališčem in navedbam nasprotne stranke. Ker je imel tožnik v času podaje predloga za sodno razvezo pooblaščenca odvetnika, ga sodišče prve stopnje v okviru materialnopravnega vodstva ni bilo dolžno še posebej opozarjati na podajo predloga za prisojo denarnega povračila.
Ker je tožnik plačilo zneska 138.088,57 EUR utemeljeval izključno na odškodninski podlagi, pri čemer naj bi ta znesek predstavljal 31 bruto plač po 4.454,47 EUR, ki bi jih prejel do predvidenega izteka mandata 17. 3. 2026, v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ta zahtevek obravnavati tudi kot zahtevo za denarno povračilo po 118. členu ZDR-1. Tožnik denarnega povračila po tej določbi ni zahteval niti ni podal trditev o okoliščinah iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti njegovo višino. Zgolj dejstvo, da je poleg ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja uveljavljal tudi denarni zahtevek, zato sodišču ni nalagalo, da mu pripiše drugačno pravno in dejansko podlago od tiste, na kateri ga je utemeljeval sam.
Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in datumu, ki ga je zanjo določilo sodišče prve stopnje. To je kot nesporno ugotovilo, da je bil tožnik že s prvim dnem po prenehanju delovnega razmerja pri toženki ponovno vključen v obvezna zavarovanja iz naslova delovnega razmerja, in sicer od 4. 8. 2023 pri družbi F., d. o. o., od 1. 1. 2026 dalje pa pri družbi G., d. o. o. Te ugotovitve pritožba ne izpodbija. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da tožnik zaradi zakonite razrešitve s funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje poslovodne funkcije, na katero se je nanašalo njegovo delovno razmerje pri toženki, zato nadaljevanje dela na tej podlagi ni bilo več mogoče. Ob tem je pomembno tudi nesporno dejstvo, da bi tožniku funkcija vršilca dolžnosti na podlagi tretjega odstavka 22. člena ZRTVS-1B v vsakem primeru prenehala najpozneje 16. 8. 2023, ko je bila imenovana nova uprava toženke. Ob upoštevanju navedenih objektivnih okoliščin tudi po presoji pritožbenega sodišča nadaljevanja delovnega razmerja pri toženki ni bilo mogoče utemeljeno pričakovati. Sodišče prve stopnje je zato pogodbo o zaposlitvi utemeljeno sodno razvezalo z dnem 3. 8. 2023, torej z dnem, ko je toženka tožnika odjavila iz obveznih zavarovanj. Za takšno presojo so že navedene okoliščine predstavljale zadostno dejansko podlago, zato sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati še drugih okoliščin, ki bi dodatno utemeljevale sodno razvezo, niti strankam vnaprej razkrivati svoje pravne presoje oziroma jih opozarjati, da glede na ugotovljena dejstva šteje pogoje za sodno razvezo za izpolnjene. Posledično pritožba neutemeljeno izpodbija tudi zavrnitev reparacijskega zahtevka za obdobje po 3. 8. 2023. Ker je delovno razmerje na podlagi sodne razveze prenehalo s tem dnem, tožnik za poznejše obdobje ne more uspešno uveljavljati pravic iz delovnega razmerja pri toženki, vključno z vtoževanimi nadomestili plače.
Kot je bilo že pojasnjeno, ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi sama zase ne sodi v izrek sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožniku delovno razmerje 3. 8. 2023 prenehalo nezakonito, in da so bili hkrati izpolnjeni pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z istim dnem, vendar te presoje ni v celoti ustrezno izrazilo v izreku sodbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo le v obsegu, potrebnem za uskladitev izreka z navedeno materialnopravno presojo, in delno spremenilo prvo alinejo III. točke izreka tako, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe. V preostalem je odločitev sodišča prve stopnje o zahtevkih iz delovnega razmerja pravilna, saj zaradi sodne razveze z dnem 3. 8. 2023 ni podlage za ugotovitev nadaljnjega trajanja delovnega razmerja, reintegracijo niti za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas po tem datumu.
Delna sprememba sodbe ne narekuje drugačne odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik ni uspel z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti razrešitve niti z odškodninskim zahtevkom, zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi z dnem 3. 8. 2023 pa tudi ne z zahtevkoma za reintegracijo in reparacijo. Njegov uspeh je omejen na presojo, da mu delovno razmerje 3. 8. 2023 ni zakonito prenehalo z odjavo iz obveznih zavarovanj, temveč je z istim dnem prenehalo na podlagi sodne razveze. Glede na predmet in obseg celotnega spora takšen uspeh ne utemeljuje drugačne porazdelitve stroškov, zato pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo v prvi alineji III. točke izreka delno spremenilo. V preostalem delu je pritožbo zoper sodbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo njen nespremenjeni del, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.
Zoper sklep iz I. točke izreka tožnik ne navaja konkretiziranih pritožbenih razlogov. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu po uradni dolžnosti tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti samo, je pritožbo v tem delu zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožnik s pritožbo uspel le v neznatnem delu, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.