Jedro

Kar zadeva kriterij uspeha je odločilen končni uspeh strank v pravdi, zato ni pomembno, ali je bila tožba ob vložitvi potrebna, dopustna oziroma utemeljena, ali pa ne. Čeprav je tožeča stranka v trenutku vložitve tožbe imela pravni interes zanjo, pa se je kasneje zaradi okoliščin, nastalih med postopkom, izkazalo, da tega nima več, je zaradi posledičnega zavrženja njene tožbe v pravdi pač propadla in mora zato svoje pravdne stroške kriti sama, toženi stranki pa povrniti njene pravdne stroške.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki spremeni tako, da tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške, toženi stranki pa mora v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške v znesku 234,07 EUR, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne dalje do plačila.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 67,81 EUR stroškov tega pritožbenega postopka v roku 15 dni, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne dalje do plačila, sama pa krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo (I. točka izreka), toženi stranki pa naložilo, da v 15 dneh tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 1.921,39 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Proti II. tč. sklepa se je pritožila tožena stranka. Sodišču prve stopnje očita, da je o stroških odločilo v nasprotju s 154. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki nalaga plačilo stroškov tisti stranki, ki v pravdi propade, to pa je v tem primeru tožnica. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in II. točko izpodbijanega sklepa temu ustrezno spremeni. Opredeljuje tudi stroške te pritožbe.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in opredeljuje svoje stroške v zvezi s tem odgovorom. Opozarja, da je bila njena tožba potrebna, saj je morala zavarovati svojo lastnino, postopek pa je zakrivil upnik, ki je izvršbo neutemeljeno zahteval na njeno premoženje. V bistvu je v postopku uspela, saj je izvršbo uspela preprečiti, svojo pravico pa je dokazala na Vrhovnem sodišču. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških tega pravdnega postopka ni pravilna. ZPP za odločitev o pravdnih stroških strank določa kriterij uspeha strank v pravdi (154. čl. ZPP). Kriterij krivde (156. čl. ZPP) je korektiv za posamezne stroške, ki so ne glede na uspeh nastali po izključni krivdi ene od strank, ne omogoča odločitve po tem, kdo je kriv, da je interes za tožbo naknadno odpadel. Kar zadeva kriterij uspeha, je odločilen končni uspeh strank v pravdi, zato ni pomembno, ali je bila tožba ob vložitvi potrebna, dopustna oziroma utemeljena, ali pa ne. Čeprav je tožeča stranka v trenutku vložitve tožbe imela pravni interes zanjo, pa se je kasneje zaradi okoliščin, nastalih med postopkom, izkazalo, da tega nima več, je zaradi posledičnega zavrženja njene tožbe v pravdi pač propadla in mora zato svoje pravdne stroške kriti sama, toženi stranki pa povrniti njene pravdne stroške (1. odst. 154. čl. ZPP).

6. Izjema kot korektiv načelu uspeha je sicer v tovrstnih pravdah določena v 160. čl. ZPP, a le v korist poštenega upnika: Če se v izločitveni pravdi ugodi tožbenemu zahtevku za izločitev stvari, pa sodišče ugotovi, da je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na teh stvareh ne obstajajo pravice drugih, odloči, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške. Če bi želel zakonodajalec določiti tako izjemo tudi v korist poštenega tretjega (katerega sicer utemeljena tožba je zavržena zaradi ravnanja, na katerega nima vpliva, npr. zaradi dolžnikovega plačila in ustavitve izvršbe), bi jo tudi določil, sicer pa izjem na splošno ni dopustno široko razlagati. Pa še ob tem korektivu, ki ga je sicer deležen upnik, gre opozoriti, da nosi vsaka stranka svoje stroške.

7. Tožničinim argumentom na splošno sicer ni mogoče odreči razumnosti oziroma prepričljivosti in se zdi odločitev, po kateri njo bremenijo stroški nasprotnika, njen neuspeh v pravdi pa ni posledica njenega ravnanja (oziroma bolje: krivde), krivična. Vendar sodišče v primerih, kot je ta, nima možnosti o stroških odločiti kako drugače kot po načelu uspeha. Uspeh niti ni delen, da bi se dalo upoštevati „vse okoliščine primera“. Tožnici zato preostane kvečjemu, da prikrajšanje uveljavlja v posebnem postopku ob ustreznih predpostavkah od tistega, ki ji je to prikrajšanje povzročil. (Od okoliščin primera pa bi bilo verjetno šele odvisno, kdo to je: upnik, dolžnik, oba ali pa je (vsaj delno) za te stroške kriva tudi sama).

8. Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sklep v izpodbijani II. tč. spremenilo tako, da tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške, toženi stranki pa mora povrniti njene pravdne stroške (3. tč. 365. čl. ZPP). Pravdne stroške tožene stranke je sodišče druge stopnje odmerilo na 234,07 EUR, kar predstavlja sodne takse za odgovor na tožbo, pritožbo in revizijo ter potrebne poštne stroške.

9. Ker je toženka s pritožbo uspela, ji je tožnica dolžna povrniti tudi stroške tega pritožbenega postopka, in sicer sodno takso za pritožbo ter poštnino, skupaj 67,81 EUR (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).