Jedro

Tretji odstavek 14. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Piran razlikovanja občanov glede na stalno ali začasno bivanje ne predvideva, saj zavezance razlikuje glede na to, ali so predhodno vlagali v razvoj občinske komunalne opremljenosti zemljišča. Tožnik pa niti ne zatrjuje, da bi na takšen način organizirano vlagal sredstva v občine; zato mu davčni organ utemeljeno ni priznal delne oprostitve plačila nadomestila iz navedenega določila odloka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila tožnikovi pritožbi, odpravila odločbo Davčnega urada A, Izpostave B, št. ... z dne 28. 9. 2001, vzela v reševanje pritožbo zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave B, št. ... z dne 31. 5. 2001 ter zavrnila tožnikovo pritožbo proti navedeni odločbi, s katero je prvostopni organ tožeči stranki odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2001 za stanovanje v izmeri ... na naslovu ... ulica št. ... , C, v višini 52.935,00 SIT. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na določila 242., 243. ter 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 ter 70/2000, v nadaljevanju ZUP) ter ugotavlja, da je prvostopni davčni organ ob reševanju tožnikove pritožbe z novo odmerno odločbo prekoračil meje svoje pristojnosti, saj ni ugodil tožnikovi pritožbi in ni stvari rešil drugače kot s prvo odmerno odločbo. Zato je tožena stranka odpravila novo odmerno odločbo in vzela v reševanje pritožbo zoper prvo odmerno odločbo. Svojo odločitev o zavrnitvi pritožbe je tožena stranka oprla na določbe 58., 4. odstavka 59. in 61. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in 33/89 ter Uradni list RS, št. 24/92-odločba US in 44/97, v nadaljevanju ZSZ/84) in na določila 3. odstavka 14. člena in 17. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju občine Piran (Uradne objave Primorskih novic, št. 25/88, 5/89 ter 39/91, v nadaljevanju Odlok), ki jih tudi citira. Po mnenju tožene stranke bi moral tožnik predložiti podatke o tem, da je združeval sredstva za komunalno opremljenost v občini C na podlagi samoupravnih sporazumov po 3. odstavku 14. člena Odloka, ki določa, da občani in delovni ljudje, ki združujejo sredstva za komunalno opremljenost v občini C na osnovi samoupravnih sporazumov, plačujejo nadomestilo v višini 20% odmerjenega zneska. Ker tožnik teh podatkov ni predložil, iz poročila občine C z dne 28. 9. 2001 pa ne izhaja, da bi tožnik združeval sredstva za komunalno opremljenost na podlagi samoupravnih sporazumov, tožnikovemu ugovoru ni mogoče ugoditi in je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo zoper novo odmerno odločbo.

V tožbi se tožnik v izogib ponavljanju sklicuje na pritožbene navedbe ter dodaja, da je za sporno stanovanje občini C redno plačeval vse dajatve. Po njegovem mnenju je neresnična navedba v izpodbijani odločbi, da plačujejo občani, ki združujejo sredstva za komunalno opremljenost v občini C na osnovi samoupravnih sporazumov, nadomestilo v višini 20% odmerjenega zneska. Občina C naj dokaže, da je imela sklenjene samoupravne sporazume o združevanju sredstev za komunalno opremljenost, saj tožnik zatrjuje, da občina jih sploh ni imela sklenjenih. Samoprispevki za komunalno opremljenost so bili namreč referendumsko organizirani le po vaških in krajevnih skupnosti izven občine C. Tožnik zatrjuje, da je kot lastnik počitniškega stanovanja v občini C diskriminiran, kajti dostop do zasebne lastnine bi moral biti omogočen vsem pod enakimi pogoji. Občina mu namreč onemogoča dostop do parkirišča v ožjem delu C, na zunanjem parkirišču pa plača neprimerno višjo parkirnino v primerjavi s stalnimi prebivalci. Krivična se mu zdi ureditev, po kateri plačuje prispevek za kanalizacijo, odvoz smeti ter vodo za celo leto, saj te usluge koristi največ tri mesece. Iz navedenega po njegovem mnenju izhaja, da občina jemlje denar, ki ji ne pripada, zato meni, da so lastniki počitniških stanovanj tisti, ki "združujejo" sredstva za komunalno opremljenost v občini, in ne stalni prebivalci. Po njegovem mnenju tožena stranka nepravilno ugotavlja, da bi moral tožnik predložiti podatke o tem, da je združeval sredstva, saj teh podatkov tudi občina nima. Tožbi naknadno prilaga članek iz časopisa ... z naslovom "Davke za vikende bodo znižali" in meni, da je treba stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) upoštevati tudi v obravnavani zadevi. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo spremeni tako, da mu naloži plačilo 20% odmerjenega zneska nadomestila ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi 1. alinee 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97) se tudi po uveljavitvi tega zakona še vedno uporablja VI. poglavje o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč ZSZ/84, ki v 4. odstavku 59. člena daje občinam podlago, da predpišejo oprostitve ali delne oprostitve plačila nadomestila zavezancem, ki so organizirano vlagali v izgradnjo komunalnih objektov in naprav v skladu z merili po dogovoru iz 61. člena tega zakona. Ta določa, da nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občina v skladu z dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo in za določanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga sklenejo občine, pri čemer se med drugim upoštevajo tudi merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Na tej podlagi je bila v 3. odstavku 14. člena Odloka, ki je veljal v času odločanja davčnega organa, določena delna oprostitev plačila nadomestila, ki omogoča tistim zavezancem, ki so sporazumno združevali sredstva za komunalno opremljenost v občini, plačevanje nadomestila v višini 20% od odmerjenega letnega zneska. To pomeni, da so bili delno oproščeni plačila nadomestila le tisti zavezanci, ki so predhodno organizirano vlagali v komunalno opremljenost stavbnih zemljišč. Tožnik pa niti ne zatrjuje, da bi na takšen način organizirano vlagal sredstva v občini, saj v tožbi navaja, da organiziranih vlaganj v občinsko infrastrukturo v preteklosti sploh ni bilo. Kolikor je mogoče tožnikov ugovor razumeti v smeri, da mu delna oprostitev plačila nadomestila pripada že na podlagi plačevanja stroškov za kanalizacijo, odvoz smeti in vodo, tožnik napačno razume določilo 3. odstavka 14. člena Odloka. Plačevanje teh stroškov ni povezano z vprašanjem priznanja delne oprostitve plačila nadomestila iz citiranega določila Odloka, saj se ti stroški ne odmerjajo po določilih Odloka. Tudi morebitno diskriminatorno obravnavanje tožnika pri problematiki parkiranja v C ni predmet presoje pravilnosti in zakonitosti odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Po tožnikovem prepričanju bi morala občina predložiti dokaze o organiziranem vlaganju sredstev v komunalno infrastrukturo. Sodišče tožniku v zvezi z razumevanjem vprašanja, katera stranka v davčnem postopku nosi dokazno breme pri uveljavljanju davčnih oprostitev pri odmeri davčnih obveznosti, med katere spada tudi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, pojasnjuje, da je praviloma davčni zavezanec tisti, ki mora predložiti dokazila, če hoče doseči delno ali popolno oprostitev plačila davčne obveznosti. V skladu s 15. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 35/98 - odločba US, 82/98, 91/98, in 108/99) mora namreč davčni zavezanec za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Takšna obveza pa izhaja tudi določila 140. člena ZUP, po katerem mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno. Od stranke se ne zahteva, naj predloži dokaze, ki jih lahko hitreje in lažje preskrbi organ, ki vodi postopek, in tudi ne, naj predloži potrdila, ki jih organi po 180. členu tega zakona niso dolžni izdajati (1. in 2. odstavek 140. člena ZUP). Glede na to, da tožnik nesporno ni predložil dokazil o svoji udeležbi pri združevanju sredstev v komunalno opremljenost, davčni organ pa je v dopolnilnem pritožbenem postopku pridobil še pojasnilo Občine C, ki dodatno potrjuje, da tožnik teh sredstev ni združeval, mu davčni organ utemeljeno ni priznal navedene olajšave iz citiranega odločila Odloka.

Po presoji sodišča se tožnik neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-1-49/00 z dne 30. 5. 2002, s katero je bil razveljavljen del Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča občine Bohinj (Uradni list RS, št. 3/98, 31/98 in 98/99). Ustavno sodišče je v tej zadevi presodilo, da je navedeni odlok v neskladju z 2. odstavkom 14. člena Ustave Republike Slovenije, ker je občane razlikoval glede na čas (stalnega ali začasnega) bivanja v stanovanjih. Po presoji sodišča 3. odstavek 14. člena Odloka (niti druga določila Odloka) takšnega razlikovanja občanov glede stalno ali začasno bivanje ne predvideva, saj zavezance za plačilo razlikuje glede na to, ali so predhodno vlagali v razvoj občinske komunalne opremljenosti zemljišča. Tudi Ustavno sodišče je iz navedenih razlogov s sklepom št. ... z dne 15. 4. 2004 kot očitno neutemeljeno zavrnilo tožnikovo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti spornega določila 3. odstavka 14. člena Odloka.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba pravilna in izdana v skladu z zakonom, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/00).