Jedro

Tožnica bi za upravičenost vložitve obnovitvenega predloga na podlagi 9. točke 260. člena ZUP morala izkazati določeno razmerje, urejeno z materialnim predpisom, do predmetne denacionalizacijske zadeve. V svojem predlogu pa pravni interes za udeležbo v postopku opira na dejstvo, da je dedinja po pokojnem vlagatelju zahteve za denacionalizacijo. Tožnica torej neposrednega pravnega interesa izhajajočega iz materialnega predpisa, da bi morala biti stranka v postopku denacionalizacije (člen 60. ZDen) v času do izdaje prvostopne odločbe ne izkazuje, saj je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo (ki je bil glede na določbo 60. člena ZDen stranka postopka) v času izdaje odločbe, s katero je bilo odločeno o njegovi zahtevi, bil živ ter je tudi po skrbnici za posebni primer prejel odločbo in vložil zoper njo pritožbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenskega državnega holdinga in odpravila sklep Upravne enote Ptuj, št. 351-1312/2014-10 (04058) z dne 5. 3. 2015 (1. točka izreka) in zavrnila predlog tožnice za obnovo postopka končanega z odločbo Upravne enote Ptuj, št. D363-1/2003-30 (04058) z dne 31. 3. 2014 (2. točka izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da je Upravna enota Ptuj s sklepom z dne 5. 3. 2015 dovolila obnovo postopka denacionalizacije v obsegu, da se v postopek kot stranke pritegnejo vsi dediči po pokojnem A.A. ter pri tem navedla kot pravno podlago določbe ZUP/86. Po določbah navedenega zakona se končajo le tisti postopki, kjer so bile zahteve vložene pred uveljavitvijo ZUP, ki je začel veljati 1. aprila 2000. Predlog za obnovo postopka pa je bil vložen dne 29. 12. 2014, torej po uveljavitvi ZUP, zato je že iz tega razloga sporni sklep nezakonit. 2. Po podatkih spisa se je denacionalizacijski postopek začel na predlog A.A., ki je pravni prednik predlagateljice obnove postopka. Po določbi 261. člena ZUP lahko obnovo postopka predlaga stranka, to je oseba, ki je sodelovala v prejšnjem postopku ali pa tudi oseba, ki bi v postopku morala biti udeležena kot stranka, pa ji možnost udeležbe ni bila dana. Po določbi 43. člena ZUP je to oseba, ki izkazuje pravni interes. V obravnavanem primeru ni šlo za nobeno od takšnih situacij, saj predlagateljica ni bila stranka niti stranska udeleženka uvedenega denacionalizacijskega postopka. Prav tako glede na materialne določbe ZDen predlagateljice ni šteti za osebo, ki bi morala biti udeležena v denacionalizacijskem postopku, v katerem je zahtevek za denacionalizacijo vložil njen oče A.A. Predlagateljice zato ni mogoče smatrati kot osebo, ki bi se morala udeleževati postopka, pa ji ta možnost ni bila dana (9. točka 260. člena ZUP). Predlagateljica je svoj predlog utemeljila na okoliščini, da je A.A. dne 12. 5. 2014 umrl ter da upravni organ prve stopnje niti pritožbeni organ o tem dejstvu nista bila seznanjena. Po mnenju tožene stranke pa se pravnomočno končana denacionalizacijska zadeva, ki se je začela in končala z izdajo odločbe v času še živečega vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, ne more sedaj ponovno reševati z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka.

3. Tožnica v tožbi ugovarja bistvene kršitve določb postopka in napačno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da bi morala biti udeležena v postopku zaradi zaščite svojih premoženjsko pravnih interesov, saj je dedinja po pokojnem A.A. Dne 24. 11. 2014 se je seznanila z listinami upravnih spisov, med drugim tudi z odločbo tožene stranke z dne 16. 7. 2014, ki je bila vročena le B.B. kot skrbnici za posebni primer. Ker je A.A. umrl že 13. 5. 2014, bi morala biti odločba organa druge stopnje vročena tudi vsem njegovim zakonitim dedičem kot strankam v postopku. Ker to ni bilo storjeno, jim je bilo onemogočeno zoper odločbo sprožiti upravni spor. Namen obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP pa je, da se osebi, ki ji ni bila dana možnost sodelovanja kot stranka, omogoči, da zavaruje svoje premoženjske interese s tem, da se obnovi pravnomočno končan postopek, v katerem ni bila udeležena. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

5. Stranka z interesom Slovenski državni holding d.d. v odgovoru na tožbo navaja, da tožnice ni mogoče smatrati za osebo, ki bi se kot stranka morala udeleževati postopka. Denacionalizacijska odločba z dne 31. 3. 2014 je bila vročena edinemu vlagatelju zahteve za denacionalizacijo A.A. zoper odločbo pa je skrbnica za posebni primer B.B. pravočasno vložila pritožbo, ki pa je bila z odločbo ministrstva z dne 16. 7. 2014 zavrnjena. Zoper navedeno odločbo upravni spor ni bil sprožen. Tožnica kot ena od pravnih naslednikov pokojnega vlagatelja zahteve sedaj ne more z izrednim pravnim sredstvom ponovno reševati pravnomočno zaključene zadeve, zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoje za obnovo postopka na podlagi 9. točke 260. člena ZUP. V skladu z navedeno določbo se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, lahko obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

8. Po podatkih spisa je bil vlagatelj zahteve za denacionalizacijo, o kateri je bilo odločeno z odločbo Upravne enote Ptuj z dne 31. 3. 2014, A.A., ki je pravni prednik tožnice (oče). Odločba prvostopnega organa, s katero je ta zavrnil zahtevek za denacionalizacijo, je bila vročena vlagatelju zahteve, in sicer po skrbnici za posebni primer (materi tožeče stranke), ki je zoper odločbo tudi v imenu vlagatelja vložila pritožbo. Pred odločitvijo o pritožbo, o kateri je tožena stranka odločila dne 16. 7. 2014, tako da jo je zavrnila, pa je vlagatelj zahtevka A.A. dne 12. 5. 2014 umrl. Odločba drugostopnega organa je bila vročena skrbnici za posebni primer.

9. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, na podlagi katerega se lahko obnovi postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, kolikor je podan eden izmed taksativno določenih razlogov za obnovo postopka iz prvega odstavka 260. člena ZUP. Predmet odločanja v obnovi postopka pa je lahko samo upravna stvar, zaradi katere je bil začet prejšnji upravni postopek, ki se je končal z dokončno odločbo. Namen obnove postopka je namreč, da se odpravijo morebitne pomanjkljivosti v dejanskem stanju, na katerem je zasnovana prejšnja odločba (v konkretnem primeru je to odločba o denacionalizaciji z dne 31. 3. 2014), in da se na podlagi naknadno ugotovljenega dejanskega stanja odloči v isti upravni stvari, v kateri je bilo v prejšnjem postopku odločeno z dokončno odločbo.

10. Glede udeležencev v postopku denacionalizacije 60. člen ZDen določa, da so stranke upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oz. druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Zato bi tožnica za upravičenost vložitve obnovitvenega predloga na podlagi 9. točke 260. člena ZUP morala izkazati določeno razmerje, urejeno z materialnim predpisom, do predmetne denacionalizacijske zadeve. V svojem predlogu pa pravni interes za udeležbo v postopku opira na dejstvo, da je dedinja po pokojnem vlagatelju zahteve za denacionalizacijo. Tožnica torej neposrednega pravnega interesa izhajajočega iz materialnega predpisa, da bi morala biti stranka v postopku denacionalizacije (člen 60. ZDen) v času do izdaje prvostopne odločbe ne izkazuje, saj je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo (ki je bil glede na določbo 60. člena ZDen stranka postopka) v času izdaje odločbe, s katero je bilo odločeno o njegovi zahtevi, bil živ ter je tudi po skrbnici za posebni primer prejel odločbo in vložil zoper njo pritožbo. Glede na to, da je predmet obnove lahko le postopek, v katerem je bila izdana odločba, s katero je bilo odločeno o upravni stvari (v konkretnem primeru je to prvostopna odločba), tožnica ne more iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP predlagati obnove postopka, saj ji tedaj noben materialni predpis ni dajal podlage za sodelovanje v postopku denacionalizacije.

11. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, zato je tožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.