Jedro

Če je bilo delovno razmerje sklenjeno v nasprotju z ZDR, bi tožnik moral v 15. dneh od prejema obvestila oziroma glede na to, da obvestilo (sklep) ni imel pravnega pouka, v 15 dneh od prejema zaključene delovne knjižice, vložiti ugovor zoper prenehanje delovnega razmerja, ker bi morala pogodba o zaposlitvi biti sklenjena za nedoločen čas. V tem roku bi v skladu z določbo drugega odstavka 80. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) lahko izpodbijal odločitve delodajalca. Ker revident ni v primernem roku reagiral na obvestilo o prenehanju delovnega razmerja za določen čas (pisma z dne 11.9.1995 ni mogoče šteti za tako pritožbo ali ugovor), prav tako pa ni v roku ugovarjal, ko mu je delodajalec dejansko zaključil delovno razmerje, je s tem prišel v položaj, ko glede na določbo drugega odstavka 83. člena ZTPDR (se ni obrnil na pristojni organ pri delodajalcu), ni mogel več uveljavljati pravice do sodnega varstva. Ker predstavlja določba drugega odstavka 83. člena procesno predpostavko, je sodišče pravilno ugotovilo, da revidentova tožba ni bila dopustna in je lahko zato sodišče prve stopnje njegovo tožbo le zavrglo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sklepom zavrglo tožnikovo tožbo, s katero je tožil na ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep, izdan na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da sta sodišči nezakonito presojali dopis z dne 11.9.1995, saj dopis predstavlja zahtevo za varstvo pravic iz delovnega razmerja. Zamenjava sodnika prve stopnje, ki jo je odredilo sodišče druge stopnje, je bila nepravilna, saj je bil zamenjan zaradi vztrajanja pri svoji razlagi materialnega prava, kar je kršitev 23. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zaključilo, da toženi stranki ni bilo treba izdati sklepa s pravnim poukom po vložitvi zahteve tožnika z dne 11.9.1995. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sklep spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija ni dopustna zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni smelo preizkušati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker je revizija vložena v glavnem zaradi zatrjevanega stališča tožnika, da predstavlja dopis tožnika z dne 11.9.1995 zahtevo za varstvo pravic, kar je dejanska ugotovitev, je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo glede uporabe materialnega prava.

Na podlagi izvedenih dokazov je ugotoviti, da je revident 1.12.1994 in 29.4.1995 s toženo stranko sklenil delovno razmerje za določen čas od 1.12.1994 do 30.4.1995 in od 1.5.1995 do 30.9.1995. Dne 26.7.1995 je tožnik vložil prošnjo za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas. Dne 11.9.1995 je tožnik pisal pismo (kot ga je poimenoval sam) osebno direktorju, svoje pisanje pa je naslovil na pravega direktorja vendar na naslov druge d.o.o. in ne tiste, kjer je imel sklenjeno delovno razmerje. V pisanju je direktorja prosil, naj pismo prebere, objektivno presodi dejansko krivdo in možnost prikaza resničnega stanja. Tožena stranka je 15.9.1995 tožniku odgovorila na prošnjo za sklenitev delovnega razmerja z dne 26.7.1995 in tožnika obvestila, da mu delovno razmerje preneha po pogodbi o zaposlitvi 30.9.1995 in da ne bodo z njim sklenili nove pogodbe o zaposlitvi, ker za to ni potrebe.

O prenehanju delovnega razmerja za določen čas toženi stranki ni bilo potrebno izdati nobenega konstitutivnega sklepa, kot to zmotno navaja revizija, ker je bil datum prenehanja delovnega razmerja določen že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Samo zaradi obveščenosti delavca delodajalec v takem primeru običajno izda obvestilo ali morda ugotovitven sklep. Tudi če bi bil sklep izdan, in bi se revident nanj pritožil, bi bila uspešna pritožba možna samo, če bi bile v sklepu formalne kršitve, saj na samo prenehanje delovnega razmerja za določen čas taka pritožba ne bi imela vpliva. Bi pa lahko tožnik po prejemu obvestila z dne 15.9.1995 od tožene stranke zahteval izdajo sklepa, da je zaradi tega, ker pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 29.4.1995 ni bila sklenjena v skladu z določbo 17. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 19/90, 5/91 in 71/93), na podlagi 18. člena ZDR, šteti, da je pogodba sklenjena za delovno razmerje za nedoločen čas in da mu torej iz tega razloga delovno razmerje 30.9.1995 pri toženi stranki ne more prenehati.

Če je bilo delovno razmerje sklenjeno v nasprotju z ZDR, bi tožnik moral v 15. dneh od prejema obvestila oziroma glede na to, da obvestilo (sklep) ni imel pravnega pouka, v 15 dneh od prejema zaključene delovne knjižice, vložiti ugovor zoper prenehanje delovnega razmerja, ker bi morala pogodba o zaposlitvi biti sklenjena za nedoločen. V tem roku bi v skladu z določbo drugega odstavka 80. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) lahko izpodbijal odločitve delodajalca. Ker revident ni v primernem roku reagiral na obvestilo o prenehanju delovnega razmerja za določen čas (pisma z dne 11.9.1995 ni mogoče šteti za tako pritožbo ali ugovor), prav tako pa ni v roku ugovarjal, ko mu je delodajalec dejansko zaključil delovno razmerje, je s tem prišel v položaj, ko glede na določbo drugega odstavka 83. člena ZTPDR (se ni obrnil na pristojni organ pri delodajalcu), ni mogel več uveljavljati pravice do sodnega varstva. Ker predstavlja določba drugega odstavka 83. člena procesno predpostavko, je sodišče pravilno ugotovilo, da revidentova tožba ni bila dopustna in je lahko zato sodišče prve stopnje njegovo tožbo le zavrglo.

Med drugimi navedbami v reviziji je zaslediti tudi navedbo o tem, da je sodišče druge stopnje s sklepom z dne 1.3.2001 (opr. št. Pdp 103/2000-8) zahtevalo sojenje pred drugim senatom samo zaradi vztrajanja pri uporabi materialnega prava. Tako ravnanje, bi lahko, če bi bilo resnično, pomenilo kršitev ustavne pravice do naravnega sodnika (drugi odstavek 23. člena Ustave RS) in ne nazadnje tudi bistveno kršitev določb ZPP, zato revizijsko sodišče na navedbo odgovarja, čeprav se z njo izpodbija odločitev v enem od prejšnjih sklepov pritožbenega sodišča. Revizijska navedba je v popolnem nasprotju z razlogi citiranega sklepa. Pritožbeno sodišče je ob reševanju pritožbe že drugič ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ponovljena napaka je bila razlog, kar je iz obrazložitve citiranega sklepa tudi razvidno, da se je pritožbeno sodišče, ko je ponovno razveljavljalo sodbo sodišča prve stopnje zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, poslužilo pooblastila iz 365. člena ZPP in odredilo novo obravnavo pred novim senatom. Nov senat je bil zatorej za novo sojenje določen zaradi kršitev določb pravdnega postopka in ne zaradi vztrajanja pri uporabi določb materialnega prava, kot to prikazuje revizija.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sklep o stroških temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.