Jedro

Določba 324. člena ZUP določa le, za katere primere se še uporablja ZUP 1986, to pa so le tisti primeri, glede katerih je bila že vložena zahteva ali pravno sredstvo pred uveljavitvijo ZUP. Ta določba po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da se po ZUP 1986 končajo le postopki, kjer so bile zahteve strank za začetek postopka ali druge njihove zahteve, ki pomenijo začetek postopka ali pravna sredstva, med katere zakon šteje tudi izredna pravna sredstva, vložena pred uveljavitvijo ZUP. ZUP je začel veljati 1. aprila 2000. Obravnavana zahteva oziroma predlog za izredno pravno sredstvo pa je bila vložena 19.9.2002, torej po uveljavitvi ZUP. Zato se za odločanje o tej zahtevi ne more uporabljati ZUP 1986, temveč ZUP, ki pa izrednega pravnega sredstva razveljavitve oziroma spremembe pravnomočne odločbe s privolitvijo ali na zahtevo stranke ne pozna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 22.9.2004, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Upravne enote Jesenice z dne 26.1.2004. S tem sklepom je prvostopni organ zavrgel zahtevo tožnikov za spremembo pravnomočne odločbe Upravne enote Jesenice z dne 16.2.2000. Ugotovil je, da sta tožnika zahtevo za spremembo pravnomočne odločbe, datirano z dne 17.9.2002, vložila pri upravnem organu 19.9.2002, torej po uveljavitvi Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 22/02). Ta pa v 324. členu določa, da se zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku, oziroma glede katerih je bila ob uveljavitvi zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah ZUP 1986, ki je veljal do uveljavitve sedanjega ZUP. Sedaj veljavni ZUP pa ne predvideva več izrednega pravnega sredstva razveljavitve in spremembe pravnomočne odločbe s privolitvijo ali na zahtevo stranke. Zato je prvostopni organ to zahtevo zavrgel. Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za odločitev navedla tožena stranka. Pri tem se je sklicevalo na 324. člen ZUP. Ker je bila zahteva za izredno pravno sredstvo vložena po uveljavitvi ZUP, se glede na določbo 324. člena ZUP obravnava po novem ZUP. Ta pa izrednega pravnega sredstva, ki ga tožniki uveljavljajo, ne pozna, zato je bila odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ko je tak zahtevek zavrgla. Pojasnilo je tudi, da opore za drugačno stališče ne daje niti 2. odstavek 6. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki odkazuje na uporabo ZUP 1986, saj razmere med ZUP 1986 in ZUP ureja prav 324.člen, ki pa ga je tožena stranka pravilno uporabila. Po presoji prvostopnega sodišča je tožena stranka tudi pravilno pojasnila učinke odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01 z dne 23.5.2002. Zoper prvostopno sodbo se tožnika pritožujeta. Izpodbijana sodba je po njunem mnenju krivična in nezakonita. Glede na stališče prvostopnega sodišča nimata nobenega sredstva, s katerim bi uveljavljala svoj zahtevek zaradi kršitve materialnega zakona, ki ga je s svojo odločbo U-I-130/01 z dne 23.5.2005 ugotovilo Ustavno sodišče Republike Slovenije. Takšno stališče je napačno že zaradi ZDen, ki odkazuje na uporabo ZUP 1986 in zato, ker jima jemlje pravico, ki sta jo imela že ob vložitvi zahtevka za denacionalizacijo. Denacionalizacijski postopek je tekel po ZUP 1986 in v tem zakonu je tako pravno sredstvo predvideno. Menita, da se postopek denacionalizacije razteza tudi na izredna pravna sredstva, dokler ta niso izčrpana. Določba 324. člena ZUP govori le o pravnih sredstvih na splošno in ne loči med rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Stališče, da velja star ZUP le za redna pravna sredstva, je po mnenju tožnikov preozko in brez podlage. Prvostopno sodišče je torej določbo 324. člena razlagalo preozko. Takšna razlaga tudi pomeni retroaktivno uporabo zakona, saj jemlje državljanom pravico, ki so jo že imeli. Retroaktivna veljava zakona pa je z ustavo omejena. Odločba, s katero je bil njun zahtevek zavrnjen, je postala pravnomočna, toda ta je temeljila na napačni uporabi zakona. To pa ne more iti v škodo državljanu. Po razlagi prvostopnega sodišča pravne posledice materialnopravno nezakonitih odločb ostanejo. To pomeni, da v takem primeru denacionalizacijski upravičenec nima pravice do odškodnine po ZDen. Takšno stališče povzroča neenakost med državljani.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožnikov ne izpolnjuje pogojev, da bi bila uveljavljena kot pritožba po novem ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

V obravnavanem primeru je bil materialni zakon pravilno uporabljen. Ne gre za odločanje o denacionalizaciji po ZDen, temveč o tem, ali je po uveljavitvi ZUP dopustno uveljavljati izredno pravno sredstvo razveljavitve in spremembe pravnomočne odločbe s privolitvijo ali na zahtevo stranke, ki ga je urejal 265. člen ZUP 1986, ZUP pa ga ne pozna. Res je v 2. odstavku 6. člena ZDen določeno, da se v postopku za uveljavljanje pravic po ZDen uporablja ZUP 1986, če ZDen ne določa drugače, vendar ta določba pomeni, da se le v postopkih odločanja o vračanju premoženja, torej v rednih upravnih postopkih, uporabljajo določbe ZUP 1986. Ta določba se torej ne nanaša izrecno tudi na uporabo izrednih pravnih sredstev. Ker je bil po uveljavitvi ZDen sprejet ZUP kot slovenski predpis, je v 324. členu določil razmerje do uporabe ZUP 1986, ki se je v Sloveniji uporabljal kot slovenski predpis od osamosvojitve Slovenije dalje na podlagi Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. ZUP pa je v 324. členu določil, da se zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku oziroma glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah ZUP 1986. Tudi to določbo si tožnik napačno razlaga. Ta določba namreč določa le, za katere primere se še uporablja ZUP 1986, to pa so le tisti primeri, glede katerih je bila že vložena zahteva ali pravno sredstvo pred uveljavitvijo ZUP. Ta določba po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da se po ZUP 1986 končajo le postopki, kjer so bile zahteve strank za začetek postopka ali druge njihove zahteve, ki pomenijo začetek postopka ali pravna sredstva, med katere zakon šteje tudi izredna pravna sredstva, vložena pred uveljavitvijo ZUP. ZUP je začel veljati 1. aprila 2000. Obravnavana zahteva oziroma predlog za izredno pravno sredstvo pa je bila vložena 19.9.2002, torej po uveljavitvi ZUP. Zato se za odločanje o tej zahtevi ne more uporabljati ZUP 1986, temveč ZUP, kar pomeni, da je sodba prvostopnega sodišča v tem primeru pravilna in zakonita ter da sta pravilni in zakoniti tudi odločitvi obeh upravnih organov, saj ZUP izrednega pravnega sredstva razveljavitve oziroma spremembe pravnomočne odločbe s privolitvijo ali na zahtevo stranke ne pozna.

Na odločitev v tej stvari ne more vplivati zatrjevanje tožnikov, da je s tem tožnikom onemogočeno izpodbijanje odločbe, v kateri je napačno uporabljeno materialno pravo. Tako ZUP kot tudi drugi postopkovni predpisi imajo vgrajene določbe, da je mogoče odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava vedno izpodbijati s pritožbo, pri čemer je sodno varstvo v upravnih zadevah zagotovljeno v upravnem sporu, v katerem je tudi mogoče izpodbijati odločbe zaradi napačne uporabe materialnega prava, da pa potek določenega časa sanira tudi takšno napako odločbe, in takšne odločbe ni več mogoče izpodbijati niti z izrednimi pravnimi sredstvi. Drugačna razlaga določb glede izrednih pravnih sredstev ni mogoča niti ob upoštevanju odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije, s katerimi to ugotovi neustavnost določb posameznega zakona, če se ne razlaga v skladu z interpretativno odločbo ustavnega sodišča, kot je bilo tudi v primeru odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01 z dne 23.5.2002. Niti Ustava niti Zakon o ustavnem sodišču niti katerikoli drug zakon namreč ne določa uporabe izrednih pravnih sredstev v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki v svoji odločbi materialno pravo drugače interpretira, kot ga je interpretiralo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Zakon o ustavnem sodišču tudi ne določa pravnih posledic interpretativne odločbe ustavnega sodišča ter po 44. členu Zakona o ustavnem sodišču ustavno sodišče lahko zakon le razveljavi, torej z učinkom za naprej. Zato imajo tudi njegove odločbe, s katerimi se zakon razveljavi, pa tudi interpretativne odločbe, lahko učinek le za razmerja, o katerih do dne, ko začne odločba ustavnega sodišča učinkovati, še ni pravnomočno odločeno. Tudi revizijsko sodišče se glede tega sklicuje na sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 74/05 z dne 11.3.2005. Na drugačno odločitev v tej stvari tudi ne morejo vplivati revizijske navedbe, da so s tem upravičenci do denacionalizacije spravljeni v neenak položaj. Res je, da se je upravno sodna praksa glede na prej navedeno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije v nedokončanih primerih spremenila in uskladila z razlago določb ZDen iz navedene odločbe ustavnega sodišča, vendar to ne more vplivati za nazaj na že pravnomočno končane postopke denacionalizacije. Takšno razlikovanje upravičencev dejansko obstaja, vendar zakonodajalec zaradi poenotenja položaja upravičencev za take primere ni predvidel posebne ureditve. Ker pa so po 125. členu Ustave Republike Slovenije sodniki pri sojenju vezani na Ustavo in zakon, ta dva pa posebne ureditve ne predvidevata, je tudi po presoji revizijskega sodišča odločitev sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.