Jedro

Opravljene meritve stavbnega zemljišča in postavitev mejnikov niso stvar lokacijskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 173/99-11 z dne 24.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 13.5.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Upravne enote R. na K. z dne 21.4.1997, s katero je bilo investitorjema J. in M.P. (prizadetima strankama v tem upravnem sporu), izdano lokacijsko dovoljenje za legalizacijo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 860/2 in 818/3 k.o. R. pod tam nevedenimi pogoji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre, kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, v obravnavanem primeru za poseg, ki je v skladu z 16. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/93), obravnavan v Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora v območju Občine R. na K. (MUV, št. 9/94). Sporno lokacijsko dovoljenje predstavlja konkretizacijo določb navedenega odloka, ki je, kot veljavni prostorski akt, v 6. členu določil, da je v obravnavanem primeru dovoljena legalizacija, s pogojem sanacije. Obravnavani poseg je v 6. členu odloka naveden pod zaporedno št. 40. Iz predloga sanacije, zaporedne št. posega 40, pa je razvidno, da sta kot sanacijska ukrepa potrebna korektura uvoza v garažo in sprememba namembnosti garaže na severozahodnem vogalu. V spornem lokacijskem dovoljenju je v skladu s tem določeno, da je dovoljeno stanovanjsko hišo legalizirati, v skladu s predloženo lokacijsko dokumentacijo, v zgrajenih gabaritih, garažni prostor na severozahodni strani pritličnega dela objekta pa je treba spremeniti v klet. S tem sta, po mnenju sodišča prve stopnje, v lokacijskem dovoljenju upoštevana po navedenem odloku predvidena pogoja sanacije. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je iz tožbenih navedb razvidno, da je za tožnico najbolj sporen nemoten dostop do njene stanovanjske hiše. Ta dostop bi se naj po njenem mnenju preveč zožil. V zvezi s tem sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bilo v postopku izdaje spornega lokacijskega dovoljenja pridobljeno tudi soglasje Komunalnega podjetja Prevalje kot upravljalca te ceste in da je tudi iz Zapisnika Prometnega inšpektorata RS o ogledu dostopne poti z dne 6.3.1997 razvidno, da bo javna pot ostala v širini treh metrov in da prometna varnost na tem odseku tudi po izgradnji objekta ni zmanjšana. Dodatna varnost na tem delu cestišča je zagotovljena tudi s predpisanim sanacijskim ukrepom preureditve garaže v klet. V zvezi s tožničinim dvomom, da sta prizadeti stranki postavili garažo ali klet, sodišče prve stopnje pojasnjuje, da je s spornim lokacijskim dovoljenjem izrecno, kot sanacijski ukrep, določena sprememba namembnosti objekta iz garaže v klet. V kolikor se prizadeti stranki tega ne bi držali in bi neupravičeno uporabljali s spornim lokacijskim dovoljenjem legaliziran objekt na severozahodnem vogalu kot garažo, ali sicer v drugačen namen, kot je dovoljen z lokacijskim dovoljenjem, ima, po mnenju sodišča prve stopnje, tožnica seveda na voljo ustrezna pravna sredstva, da prizadetima strankama tako nenamensko rabo, ki bi vplivala na njene pravice in pravne koristi, prepreči. Tožnica tudi navaja, da se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge iz pritožbe proti prvostopnemu lokacijskemu dovoljenju. V zvezi s tem sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka pravilno in korektno utemeljila izpodbijano odločbo. Zato tudi sodišče prve stopnje sledi tej utemeljitvi in se nanjo sklicuje, kot je to določeno v 2. odstavku 67. člena ZUS. V upravnem postopku so bila pridobljena vsa predpisana soglasja. Investitorja sta izkazala, da sta upravičena razpolagati z zemljiščem, ki je predmet posega. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje prvostopni upravni organ pravilno ugotovil, da so bili za izdajo spornega lokacijskega dovoljenja izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Sodišče prve stopnje tudi navaja, da ni mogoče slediti tožničinim tožbenim ugovorom, ki se nanašajo na opravljene meritve, kot tudi meni, da vprašanje postavitve mejnikov ni stvar lokacijskega postopka. Ob upoštevanju navedenega dejstva, da gre v obravnavanem primeru za legalizacijo nedovoljenega posega v prostor po določbah 16. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ter da sporno lokacijsko dovoljenje upošteva relevantne določbe Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora za območje Občine R. na K., sodišče prve stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita in da je zato tožba ne utemeljena.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da se konkretna stvar rešuje na željo prizadetih strank in njunih pomočnikov. Graja tudi delo vodje Geodetske uprave R. na K., g. L., češ da je sam opravil meritve, in sicer brez mejnikov in da je navedel neresnične izmere na črno zgrajenega objekta prizadetih strank. Poleg tega je sestavil vlogo za vpis v zemljiško knjigo. Ponavlja tožbene navedbe, da je dovoz do stanovanjske hiše, v kateri stanuje družina T., zaradi zožitve nemogoč. Vse se rešuje na podlagi listin, nihče pa ne pride na kraj dovoza, da bi ugotovil dejansko stanje. Sklicuje se tudi na svojo vlogo v zvezi z zavarovanjem svojih pravic z dne 1.3. 2000, ko je grajala izmero. Ponovno opozarja, da problem navedenega dovoza ni zanemarljiv in postranski, saj je razvidno da del črne gradnje prizadetih strank posega v občinsko cesto, in sicer za 4 m2. Prizadeta stranka J.P. pa je družini Tomc grozil z zaporo ceste ob končani gradnji. Predlaga, da se ponovno pregleda vsa dokumentacija v zvezi s spornim dovozom in da pritožbeno sodišče odloči zakonito.

Prizadeti stranki (J. in M.P.) v odgovoru na pritožbo navajata, da so bila v upravnem postopku pridobljena vsa predpisana soglasja in da sta kot investitorja izkazala, da sta upravičena razpolagati z zemljiščem, ki je predmet posega. Zato je prvostopni upravni organ tudi izdal lokacijsko dovoljenje. Mejniki niso stvar lokacijskega postopka. Javna dovozna pot v območju njune novogradnje pa ostaja taka, kot je bila doslej in je ves čas bila in bo široka tri metre tako, da z gradnjo objekta ni prišlo do nobenih sprememb. Tožnica izkorišča vsa pravna sredstva le zato, da zavlačuje postopek, kar ji uspeva že trinajst let. Smiselno predlagata, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na pravilni dejanski in pravni podlagi. Sodišče prve stopnje je presodilo vse tožbene ugovore in za njihovo zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica sodelovala v upravnem postopku izdaje spornega lokacijskega dovoljenja. V tem postopku so bili njeni ugovori glede dovoza, ki jih sedaj ponavlja v pritožbenem postopku, podrobno proučeni. Pridobljena so bila tudi vsa z zakonom predpisana soglasja, med njimi tudi soglasje Komunalnega podjetja P. kot upravljalca dovozne ceste. Prav tako je tudi iz Zapisnika Prometnega inšpektorata RS o ugledu dostopne poti z dne 6.3.1997 razvidno, da bo javna pot ostala v širini treh metrov in da prometna varnost na tem odseku tudi po gradnji objekta ni zmanjšana. Dodatna varnost na tem delu cestišča je zagotovljena tudi s predpisanim sanacijskim ukrepom preureditve garaže v klet. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki, da ni ovir za izdajo spornega lokacijskega dovoljenja.

Pritožbeno sodišče se strinja z izvedeno dokazno oceno, zato pritožba teh ugotovitev ne more izpodbiti.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, v zvezi s tožničinim dvomom, da sta prizadeti stranki postavili garažo ali klet, da je s spornim lokacijskim dovoljenjem izrecno, kot sanacijski ukrep, določena sprememba namembnosti objekta iz garaže v klet. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 67. člena ZUS, v zvezi z tožničino tožbeno navedbo, da se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge iz pritožbe proti prvostopnemu lokacijskemu dovoljenju. V zvezi s tem je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravilno in korektno utemeljila svojo odločbo in da zato tudi sodišče sledi tej utemeljitvi in se nanjo sklicuje. V zvezi s tem so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih, da so bila v upravnem postopku pridobljena vsa predpisana soglasja, da sta prizadeti stranki kot investitorja izkazala, da sta upravičena razpolagati z zemljiščem, ki je predmet posega in da je zato tudi prvostopni upravni organ pravilno ugotovil, da so bili za izdajo spornega lokacijskega dovoljenja izpolnjeni vsi predpisani pogoji ter da zato ni mogoče slediti tožničinim ugovorom, ki se nanašajo na opravljene meritve in na postavitev mejnikov, kar ni stvar lokacijskega postopka.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.