Jedro

Tožnik je v spornem obdobju opravljal delo na drugi formacijski dolžnosti kot je bila tista, na katero je bil imenovan. Iz tega razloga je njegov tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači do plače po dejanskem delu utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od 10. 10. 2004 do vključno 14. 9. 2005 obračunati bruto razliko v plači, odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati neto razliko v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega zneska razlike plače dalje do plačila in sicer med plačo z upoštevanjem količnika 2,40, ki jo je tožnik prejemal ter plačo s količnikom 3,60, ki bi jo tožnik moral prejemati za dolžnost letalskega tehnika III, povečanim za dodatke v višini 35 %, dodatke v višini 0,70 količnika ter dodatkom za delovno dobo, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 15. 9. 2005 do vključno 30. 11. 2007 obračunati bruto razliko v plači, odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati neto razliko v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega zneska razlike plače dalje do plačila in sicer med plačo z upoštevanjem količnika 2,40, ki jo je tožnik prejemal ter plačo s količnikom 3,60, ki bi jo tožnik moral prejemati za dolžnost letalskega tehnika III, povečanim za dodatke v višini 35 %, dodatke v višini 0,70 količnika ter dodatkom za delovno dobo, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe, da ne bo izvršbe; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 12. 2007 do vključno 31. 1. 2008 obračunati bruto razliko v plači, odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati neto razliko v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega zneske razlike plače dalje do plačila in sicer med plačo z upoštevanjem količnika 2,40, ki jo je tožnik prejemal ter plačo s količnikom 3,60, ki bi jo tožnik moral prejemati za dolžnost letalskega tehnika III, povečanim za dodatke v višini 35 %, za dodatke v višini 30 % (ZSSloV, 2. odstavek 59. člena), dodatke v višini 0,70 količnika ter dodatkom za delovno dobo, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe, da ne bo izvršbe; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 12. 2008 do 28. 7. 2008 obračunati bruto razliko v plači, odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati neto razliko v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega zneska razlike plače dalje do plačila in sicer med plačo z upoštevanjem količnika 2,65 EUR, ki jo je tožnik prejemal ter plačo s količnikom 3,60, ki bi jo tožnik moral prejemati za dolžnost letalskega tehnika III, povečanim za dodatke v višini 55 %, za dodatke v višini 30 % (ZSSloV, 2. odstavek 59. člena), dodatke v višini 0,70 količnika ter dodatkom za delovno dobo, v roku 15 dni po prejemu sodne odločbe, da ne bo izvršbe. Sodišče prve stopnje je spremenilo v 1. točki odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 8. 2008, ki jo je izdala tožniku tako, da se tožnika razporedi v 38. plačni razred s pripadajočimi dodatki in sicer od 1. 8. 2008 dalje in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 1. 8. 2008 dalje obračunati bruto razliko v plači, odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati neto razliko v plači med dejansko izplačano plačo z upoštevanjem 25. plačilnega razreda z vsemi pripadajočimi dodatki in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti plačila posamezne plače do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobja od 15. 9. 2005 do vključno 30. 11. 2007, od 1. 12. 2007 do vključno 31. 1. 2008 in od 1. 12. 2008 do vključno 28. 7. 2008 obračunati in izplačati plačo s količnikom 3,60, povečanim za dodatke v višini nad 35 %, to je za 45 % (II. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.468,35 EUR, v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov (v I. in III. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da sodišče pri odločitvi o tožnikovih zahtevkih ni upoštevalo delne sodbe na podlagi pripoznave z dne 18. 8. 2010 glede razlike v plači za obdobje od 15. 9. 2005 do 28. 7. 2008, s katero je priznalo tožniku razliko do količnika 2,40. Tožnik se je s takšno pripoznavo strinjal. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejstvo, da je tožnik v spornem času opravljal dolžnosti letalskega tehnika III po formaciji št. ... pod zaporedno št. 44. Opozarja na izjavo nadrejenega delavca poveljnika S.C. z dne 28. 7. 2008, da je tožnik dejansko opravljal takšna dela, vendar ostale priče niso tega potrdile. Do količnika plače po določbi 65. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO) niso bili upravičeni vsi letalski tehniki III, temveč le tisti, ki jim je bil določen količnik po navedeni določbi na podlagi sklepa Vlade RS z dne 29. 9. 2004. Takšen količnik tožniku ni bil določen. Sodišče je v I/6 točki izreka izpodbijane sodbe odločilo, da pripada tožniku razlika v plači med 25 plačnim razredom, ni pa navedlo, do katerega višjega plačnega razreda se mu obračuna razlika. Poleg tega je zmotno odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti. V pripravljalni vlogi z dne 25. 10. 2010 je navedla, da povišanje osnovne plače za 30 % ni v skladu s sklepom Vlade RS z dne 22. 11. 2007, s katerim je določeno, da se letalsko tehničnemu osebju poveča osnovna plač za 20 %. Sklicuje se na konkretne sodne odločbe, iz katerih izhaja, da so za odločitev v spornem primeru pomembne le zakonske določbe ter sklep Vlade RS tako, da določb o formaciji niti ni potrebno uporabljati. Odločba z dne 26. 8. 2008 je bila izdana na podlagi ukaza z dne 25. 8. 2008, pri čemer pomeni poseganje sodišča v takšno odločbo neposredno razporejanje tožnika na drugo dolžnost. Poleg tega se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka, saj tožnikov pooblaščenec ni upravičen do prevoznih stroškov, ker ima sedež izven kraja sedeža sodišča. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Pravice in obveznosti delavcev v delovnem razmerju, kar velja tudi za delovna razmerja v vojski, se urejajo z zakonom, podzakonskimi predpisi, kolektivno pogodbo ali s splošnim aktom. Za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih (Zakon o javnih uslužbencih – ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe), če s posebnim zakonom, to je zakonom o obrambi (ZOBR, Ur. l. RS, št. 82/1994 in spremembe) in Zakonom o Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007) ni določeno drugače. Vojaške osebe izvajajo vojaško službo in ne upravnih nalog. Delovna mesta za obrambnem področju se določajo s sistemizacijo in formacijo, pri čemer predstavlja tipično delovno mesto izhodiščno delovno mesto, za katero je predpisana stopnja strokovne izobrazbe in običajne zahtevnosti dela, pri čemer predstavlja prav različna zahtevnost izvajanja dela podlago za uvrstitev v plačni razred.

Tožnik je bil v spornem času pripadnik stalne sestave Slovenske vojske in je delal v letalski bazi na .... Na podlagi ukaza ... z dne 6. 10. 2004 je bil imenovan na formacijsko dolžnost letalski tehnik – pripravnik od dne 10. 10. 2004 dalje, v nadaljevanju je bil z ukazom z dne 9. 9. 2005 imenovan na formacijsko dolžnost radiorelejec v nazivu poddesetnik za obdobje od dne 9. 9. 2005 dalje, na kar so takšnim razporeditvam sledili novi ukazi o imenovanju na formacijsko dolžnost, v tej zvezi pa tudi odločbe o razporeditvi v ustrezen plačni razred. Nato je bil tožnik z ukazom z dne 25. 8. 2008 preveden na dolžnost vojak specialist radiorelejec in mu je bila na tej podlagi prevedena plača v skladu z določbama 3. in 48. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 95/2007 in spremembe) ter v skladu z ostalimi zakonskimi in podzakonskimi predpisi in sicer z odločbo tožene stranke z dne 26. 8. 2008 (priloga B7). Tožnik je bil na podlagi navedene odločbe razporejen v 25. plačni razred, na podlagi takšnega razreda pa mu je bila določena osnovna plača z dodatki. Tožnik uveljavlja do dne 30. 7. 2008 razliko plače do količnika plače 3,60 z dodatki ter od dne 1. 8. 2008 dalje obračunano plačo po 38. plačnem razredu, ker je od začetka leta 2004 dalje dejansko opravljal delo letalskega tehnika III, čeprav formalno v spornem času ni bil razporejen na takšno delovno mesto. Glede tega se primerja s sodelavcema Š. in T., ki sta opravljala enako delo, vendar prejemala plačo po višji osnovi, ki jo zahteva. Poleg tega je imel pridobljeno tako licenco A kot B, enako kot sodelavca. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z odločitvijo v izpodbijanem delu sodbe ugodilo zahtevkom tožnika. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema takšno sodbo.

Neutemeljena je pritožba, da je bilo o tožnikovi razliki plače za obdobje od 15. 9. 2005 do dne 28. 7. 2008 že pravnomočno odločeno s sodbo Pd 514/2008 z dne 18. 8. 2010, ko je tožnik pripoznal zahtevek do višine količnika plače 2,40. Tožnik je v navedenem sporu zahteval razliko do višine navedenega količnika plače, kar je drugače, kot to uveljavlja v tem delovnem sporu, ko vtožuje razliko do 3,60 oz. od dne 1. 8. 2008 osnovno plačo v višini 38. plačnega razreda. Tožnik se je torej v navedenem sporu strinjal zgolj z višino količnika plače, ne pa tudi z dejstvom, da je opravljal v tem času drugačno delo kot letalski tehnik III. Za presojo tega vprašanja je potrebno upoštevati, da je tožnik takrat dobil obračunano plačo v skladu s formalno razporeditvijo, kar je drugače od plače, ki jo uveljavlja v tem sporu, ko se primerja s sodelavcema, ki sta dobivala višjo obračunano plačo. Zato zavzemanje pritožbe, da tožnik v istem obdobju ni mogel opravljati dveh formacijskih dolžnosti, ne more biti sprejemljivo, saj tožena stranka v obravnavanem primeru tega ni dokazala.

Neutemeljena je pritožba, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede opravljanja dela tožnika letalskega tehnika III po formaciji št. ..., zaporedna št. 44, zaradi česar je upravičen do količnika plače v višini 3,60. Poleg tega naj bi zmotno upoštevalo izjavo tožnikovega nadrejenega delavca S.C. z dne 28. 7. 2008. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo navedeno izjavo (priloga B14), po kateri tožnik ni bil razporejen v formacijo št. ..., ker nima v celoti opravljene podčastniške šole. V tej zvezi je pomembno, da je ves čas dejansko opravljal delo in naloge letalskega tehnika III. Poleg tega je pridobil tako licenco A kot licenco B, kar mu je omogočalo, da je ne glede na takšno formacijsko razporeditev lahko izvajal dela in naloge letalskega tehnika III, pri čemer mu je bil iz tega razloga skladno s 3. odstavkom sklepa Vlade z dne 22. 11. 2007 priznan 20 % dodatek (priloga A6).

Neutemeljena je pritožba, da tožnik ni bil upravičen do količnika plače v skladu z določbo 65. člena ZDDO. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik še od 10. 10. 2004, ko je bil formalno imenovan na dolžnost letalskega tehnika pripravnika, dejansko opravljal dela in naloge letalskega tehnika III. V formaciji št. ... z dne 1. 4. 2004 je bil za takšno dolžnost določen količnik plače v višini 3,60 za dva letalska tehnika III pod zaporedno številko 44 in 48, za enega takšnega tehnika pa v višini 3,20, vendar se po izpovedbi priče C.S. ta ni nanašal na letalskega tehnika v kleparski delavnici, kjer je delal tožnik. V tej zvezi je njegov nadrejeni častnik C.D. izpovedal, da je tožnik v spornem času, čeprav formalno ni bil razporejen na dolžnost letalskega tehnika III, dejansko opravljal takšno dolžnost. Problem je bil v tem, da ni bilo prostih mest za vse, ki so končali šolanje in naredili potrebne licence, četudi so opravljali isto ali enako delo. Tožnik je bil lahko formalno razporejen na dolžnost radiorelejca v formaciji št. ... iz razloga, ker so imeli pri toženi stranki na podlagi odredbe ministrstva z dne 31. 5. 2004 v formaciji št. ... predvideni le dve mesti letalskega tehnika III (listovna št. 80). Poudaril je, da so v ... večkrat predlagali, da bi tožnika tudi formalno razporedili na dolžnost, ki jo je dejansko izvajal, vendar to ni bil samo problem tožnika, temveč je bil prisoten takšen problem tudi pri drugih izvajalcih oz. pilotih. Poleg tega je sedanji tožnikov poveljujoči častnik R.B. potrdil, da so tako tožnik kot sodelavca Š. in T. (s katerima se tožnik primerja) opravljali dolžnost letalskega tehnika III različnih sistemov, pri čemer imajo vsi trije pridobljeno licenco B, zaradi česar so upravičeni do enakega plačila za opravljeno delo. Zato je tožnik od 1. 12. 2007 dalje upravičen tudi do dodatka po določbi 59. člena ZSSlov, po kateri je takšen dodatek vezan na formacijsko dolžnost, katere opravljanje zahteva posebna znanja. Tožnik je tako s pridobitvijo licenc A in B dolžnost letalskega tehnika III lahko izvajal, kot so to potrdile navedene priče. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek v izpodbijani sodbi, da plačilo za delo tožnika v spornem času ni moglo biti odvisno od formalno neprostega mesta v formaciji ..., kot je to izkazano v konkretnem primeru. Glede tega so bila že sprejeta stališča v sodni praksi, ko je bilo odločeno v podobnih zadevah (piloti v slovenski vojski), da je z vidika pravic delavcev pomembna tudi dejanska odreditev dela na drugi dolžnosti ter s tem povezano izrecno soglasje pristojnih nadrejenih za operativno opravljanje dela v drugi formaciji. Delavec je upravičen do izplačila plače v višini količnika, ki je predviden za dolžnost, ki jo dejansko opravlja(1). Zato kakršnokoli drugačno pritožbeno zavzemanje, da tožnik v spornem času ne more biti upravičen do plačila za delo, ki ga je dejansko izvajal, do višine zahtevanega količnika plače in s pripadajočimi dodatki, ne more biti sprejemljivo.

Neutemeljena je pritožba, da sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za razporeditev tožnika na dolžnost letalskega tehnika III oz. za razvrstitev njegovega dela v višji količnik plače. Tožnik je v tem sporu uveljavljal razliko med dejansko prejeto plačo in plačo po količniku 3,60 z dodatki, kar predstavlja uveljavljanje denarnega zahtevka. Tožnik v nobenem primeru ni zahteval formalne razporeditve na drugo formacijsko dolžnost. Pristojnost razporejanja delavcev na delovna mesta ima samo delodajalec, ne pa sodišče. Kot je že ugotovljeno, pa tožnik v tem sporu ni uveljavljal nobene razporeditve na formacijsko dolžnost, temveč zgolj zahtevek po priznavanju višjega količnika plače oz. uvrstitev v ustrezni plačni razred.

Neutemeljena je pritožba, ki opozarja na izvršljivost sodbe v I/6 točka izreka, s katero je sodišče naložilo toženi stranki, da tožniku za čas od 1. 8. 2008 dalje obračuna ustrezno bruto razliko v plači z upoštevanjem konkretnega plačnega razreda. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je res v tem delu izreka sodbe naveden samo 25. plačni razred (v katerega je bila prevedena tožnikova plača), ne pa tudi zahtevani 38. plačni razred. Vendar je ta razred priznan tožniku v I/5 točki izreka sodbe, s katero je sodišče prve stopnje spremenilo odločbo z dne 26. 8. 2008 in tožniku določilo višji, 38. plačni razred, kar bo morala tožena stranka upoštevati in tožniku dalje obračunati ter izplačevati plačo po navedenem količniku plače. Neutemeljena je pritožba, da tožniku niso pravilno priznani stroški, nastali zaradi prevoza pooblaščenca na sodišče. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ima tožnikov pooblaščenec pisarno v kraju, kjer se nahaja tudi sedež Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. To sodišče ima status okrožne pristojnosti in med ostalim spada v njegovo okrožje tudi oddelek v Kranju. Ker je tožnikov pooblaščenec opravljal procesna dejanja in se udeleževal narokov obravnave na območju, za katerega je pristojno sodišče prve stopnje, je upravičen do priznanja prevoznih stroškov na relaciji Ljubljana – Kranj in nazaj.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožena stranka v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Tako sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 139/2007 z dne 23. 9. 2008 in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1317/2008 z dne 23. 9. 2009.